Splošni namen: Da bi žrtve elementarnih nesreč dobile duhovno tolažbo in materialno pomoč, ki ju potrebujejo, da si obnovijo življenje.

Nikoli še nismo videli elementarne nesreče tako od blizu kot marca 2011, ko je Japonsko prizadel katastrofalen potres s cunamijem. Takoj so slike preplavile svet po televizijskem omrežju, preko časopisov in po internetu. In vendar spomin hitro zbledi: teden, dva tedna, pa že ni več zanimanja. Drugače pa je na samem kraju nesreče. Tam spomin ostaja tudi pol stoletja in dlje, še posebej med tistimi, ki so izgubili vse.

Nikar ne pozabimo. Nikoli ne pozabimo. Seveda mora iti življenje dalje, toda podobe tistega dne ne smejo v pozabo. Razodevajo nam resnico, ki jo imamo skrito na dnu srca, da namreč na zemlji nimamo trajnega prebivališča. Naravo imenujemo mati, je pa to muhasta mati. Drevesa rodijo sadove, polja nam dajejo žito, krompir, riž in cvetlice nam s tisoč barvami olepšajo dan, če … če sije sonce in če dežuje v ravno pravih količinah, če zemlja miruje in če ne napadejo škodljivci. Ne pozabimo, da lahko sicer v prenesenem pomenu govorimo o materi naravi. Imamo pa tudi Očeta v resničnem pomenu besede, Stvarnika nebes in zemlje, h kateremu se obračamo v molitvi. So ljudje med cunamijem na Japonskem molili? So se takrat dogajali čudeži? Verjetno jih je bilo več kot si mislimo. Še bolj pomembna kot čudeži pa je tolažba, ki je žrtvam pomagala preživeti dan in čas za tem, ko je svet že pozabil nanje.

Ne pozabimo. Nikoli ne pozabimo. Mati narava nas povezuje v dobrem in slabem. Bogu, našemu Očetu pa lahko, krhki in ranljivi kot smo, zaupno izročamo vse svoje potrebe in potrebe tistih, ki jih je prizadela nesreča.


Misijonski namen: Da bi bili kristjani s svojo zavezanostjo miru priče Kristusovega imena za vse ljudi dobre volje.

Sovraštvu in gospodovalnosti v današnjem svetu ni videti konca. vedno znova ga pretresajo krvavi spopadi in ljudi se polašča občutek obupa in brezizhodnosti. sprašujejo se, če je mir sploh mogoč. Kamorkoli pogledamo, povsod so napetosti in konflikti, pa naj gre za ločene družine, za razkol v družbi ali za uničeno okolje. Jezus je v judovski družbi doživljal isto ozračje sovraštva in izključevanja - med bogatimi in revnimi, med rimskimi kolonizatorji in Judi, med »pravičnimi« in »grešniki«, med Judi in pogani, med sužnji in svobodnimi. prav nič ni kazalo, da bo njegovo poslanstvo imelo kaj uspeha in da bo v družbeni red vneslo pozitivne spremembe. in vendar je prav v njegovi smrti in vstajenju naša zmaga in veliko sporočilo upanja, ki smo ga kristjani dolžni posredovati drugim.

Učenca na poti v emavs je preplavljal obup: edini, v katerega sta polagala svoje upe, je bil sramotno umorjen. Šele ko se jima je Jezus pridružil na poti in jima spregovoril, se je brezup začel spreminjati v upanje in nemoč se je okrepila v odločenost. Končno so se jima odprle oči in ju je napolnila tolažba, ko sta Gospoda prepoznala po lomljenju kruha.

Kristjani smo poklicani, da na podoben način delujemo v današnjem svetu konfliktov in krivic: da delamo za mir, spravo in pravičnost; da budno razbiramo znamenja časa in jih usmerjamo v pozitivno preobrazbo družbe; da zaupamo v Božjo previdnost in da se trudimo uresničevati »življenje v obilju« (Jn 10,10) za vsakega človeka. Naša vera naj prinaša upanje, usmerjeno v uresničevanje Božjega kraljestva na zemlji.


Slovenski namen: Da bi nam Bog dal novinarje, ki bodo o ljudeh in dogodkih poročali po resnici in pošteno, čeprav jim to osebno morda ne bo ustrezalo.

Ena od pomembnih vrednot v sodobnem času so informacije. Medijske hiše tekmujejo, katera bo prav postavila vprašanje uglednemu gostu, kdo bo najprej poročal o pomembnem dogodku. Novinarji so pripravljeni čakati ure in ure na soncu ali v mrazu, da bi dobili željeno informacijo. Marsikdo tvega tudi življenje, da dobi čim več in tem boljše podatke.

Novinarsko delo ni lahko. Velikokrat je izpostavljeno raznim težavam. Še posebno, če pomislimo na novinarje, ki poročajo iz raznih kriznih ali vojnih žarišč. V takih situacijah se izpostavljajo življenjskim nevarnostim. Na radiu ali televiziji dobimo zanimiva poročila; nikoli pa ne vemo, kaj vse je bilo treba storiti, da so novinarji prišli do teh novic.

Novinarji imajo svobodo poročanja, ne pa popolne svobode. Odgovorni so svojim nadrejenim, pogojeni so z idejno usmerjenostjo medijske hiše, za katero delajo. Tukaj se lahko znajdejo pred dilemo, kako in kaj poročati. Dejstvo je, da se da informacije tudi prilagajati. Novinar more speljati vodo na svoj mlin ali na mlin določene medijske hiše.

Poročanje je povezano z zaslužkom, zaposlitvijo in nagrajevanjem. Novinarji ne bi radi zgubili službe ali določenih ugodnosti, zato so v nevarnosti, da se prilagajajo in poročajo tako, kot od njih pričakujejo nadrejeni. To pa ni vedno objektivna resnica. Ali pa poročajo o manj pomembnih stvareh in spregledajo bistvene; včasih tudi take, ki so v prid Cerkve na Slovenskem ali po svetu.

V mesecu januarju molimo za dobre novinarje, ki bi se zavzemali za resnico in pravico bralcev, da jih ne bi bilo strah objektivnega poročanja, in da bi bili pripravljeni izgubiti tudi svojo službo, če bi bila ogrožena resnica. Vsi imamo pravico biti objektivno informirani. Nam pa naj Bog pomaga, da bi bili hvaležni za te novice in bi hrepeneli po takih, ki so nam v spodbudo.




Ivan Hočevar