God sv. Valentina, mučenca, praznujemo 14. februarja. Pod vplivom angleških in francoskih navad se je dan mednarodno uveljavil kot dan zaljubljencev, še posebej zaročencev, zato si ob godu sv. Valentina izkazujejo pozornost z obdarovanjem. Prav tako pa so v teh dneh maše za zaročence.

Svetnikov god največkrat obhajamo v predpustnem času, ki je bil od nekdaj namenjen svatovanjem, zato so se mu priporočali novoporočenci.

Letos pa pepelnica in god sv. Valentina sovpadata. Zato je lahko to priložnost, da se partnerji in zakonci ozrete drug na drugega. Post je lahko čas, ko se med seboj več pogovarjate in tudi poslušate, se Bogu zahvalite za vse preizkušnje in čudovite trenutke, ki ste jih preživeli skupaj.

Postni čas naj bo čas za vaju

Namesto srčkov, čokolade in medvedka si raje podarite skupni čas. Naredite nekaj, kar običajno postori žena ali mož. Tako bo ostalo več časa za vaju, ki ga namenita tudi skupni molitvi.

Tudi post je postal za mnoge le priložnost za shujševalno kuro, ki poudarja zunanjost brez duhovne poglobitve. Takšna površnost ni dobra za odnos do Boga, do sočloveka in seveda nikakor ne do zakonca.

Kot ne more biti vstajenja brez trpljenja, tako tudi odnos ne more rasti, če iz omamne zaljubljenosti ne vzklije ljubezen z vsemi preprekami, ki jih na pot postavlja realno življenje. Za uspešen odnos je potrebno mnogo več kot le pozornost na valentinovo.

Letošnji začetek postnega časa je tako spodbuda, da se s partnerjem oz. zakoncem vse do velike noči namenjata več pozornosti, si vzameta čas drug za drugega in znova ugotovita, kaj vaju osrečuje in kaj si želite, da bi bilo drugače. V letih skupnega življenja sta se gotovo spremenila in morda boste o njem/njej izvedeli nekaj čisto novega. Sv. Valentin je tudi priprošnjik za pravo notranje spoznanje in mogoče bo ravno letošnji post odgovoril na vprašanja, ki si jih v zakonu oz. partnerski zvezi postavljate.

Sv. Valentin poročal krščanske pare



Uradni rimski martirologij 14. februarja ima samo enega sv. Valentina, čeprav naj bi obstajali kar trije istoimenski mučenci. Prva slika sv. Valentina se je pojavila v Nürenberški kroniki (1493). Besedilo ga opisuje kot rimskega duhovnika, ki je pretrpel mučeništvo pod cesarjem Klavdijem II. (268–270 po Kr.), znanim pod vzdevkom Klavdij Gotski. Rimske oblasti so ga priprle, ker je poročal krščanske pare in tudi sicer pomagal kristjanom, ki jih je cesar preganjal. Pomoč kristjanom je bila v tem času kaznivo dejanje. Klavdiju je bil zapornik všeč, dokler ga ta ni poskušal spreobrniti, ob čemer ga je cesar obsodil na smrt. Pretepli so ga s koli, kamenjali in obglavili pri Flaminijskih vratih.

Priprošnjik za slabosti, kužna obolenja, očesno zdravje in pravo spoznanje

Češčenje sv. Valentina se je hitro razširilo po Evropi. Njegov god so praznovali tudi v zaupanju v moč njegove priprošnje. Njegovo ime izhaja iz latinske besede valens, kar pomeni močan in zdrav, zato so ga imeli za priprošnjika zoper telesne slabosti in kužna obolenja.

Po eni od rimskih legend je svetnik vrnil vid slepi poganski deklici, ki se je po spregledanju z vso družino dala krstiti. Sv. Valentin je zato zavetnik za očesno zdravje in pravo notranje spoznanje. Druga legenda spregovori o tem, da je svetnik ozdravil epileptičnega sina pogana, zato ga upodabljajo z otrokom, ki mu – v krču zvit – leži pod nogami in na tej osnovi velja tudi za priprošnjika epileptičnih bolnikov.

God sv. Valentina naj bi bil ob koncu trde zime, zato so se mu priporočali tudi mladostniki in čebelarji, ker se njihove »muhe« zbudijo iz zimskega spanja.

Foto: Tatjana Splichal