13. julija 1920 so fašistične škvadre ob pasivnosti italijanskih oblasti zažgale simbol slovenske in slovanske emancipacije v središču Trsta. Istega dne je fašistično nasilje prizadelo tudi druge slovanske ustanove v tržaškem mestu. Julijsko nasilje je predstavljalo tisti pravi ognjeni krst obmejnega fašizma in mu vlilo samozavest za vojni pohod.

Knjiga Požar, ki je zajel Evropo je prva poglobljena in natančna študija o požigu tržaškega Narodnega doma, hkrati pa tudi njegova sociološka in kulturološka zgodovina, ki teče vse do danes, ko je Narodni dom znova last slovenske skupnosti v Italiji.

Knjigo sta napisala dva zgodovinarja

Gorazd Bajc, doktor zgodovinskih znanosti, je izr. prof. na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, kjer poučuje zgodovino Evrope in Balkana v 20. stoletju. Področja njegovih raziskav obsegajo zgodovino mednarodnih odnosov, obveščevalnih služb, jugoslovansko/slovensko-italijanskih odnosov, protifašizma in manjšin ter nasilja, med temi nad ženskami na Primorskem in v Istri v tranzicijskih obdobjih po prvi in po drugi svetovni vojni.

Borut Klabjan je doktor zgodovine, znanstveni svetnik na Znanstveno-raziskovalnem središču Koper, kot izredni profesor pa poučuje na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Ukvarja se s politično, socialno in kulturno zgodovino srednje in vzhodne Evrope v 19. in 20. stoletju s posebnim poudarkom na mejnih območjih. Med najpogostejšimi študijskimi primeri so prostor severnega Jadrana in mesto Trst ter območje Češke in Slovaške.

Ko pišemo o Narodnem domu, ne pišemo le o stavbi sredi Trsta

»Narodni dom moramo v njegovi več kot 120-letni zgodovini obravnavati večplastno in na različnih ravneh. Zato, ko pišemo o Narodnem domu, ne pišemo le o stavbi sredi Trsta, temveč razglabljamo o večetničnih urbanih okoljih srednje Evrope, o hitro razvijajočih se pristaniščih Sredozemlja, o globalnih trgovinskih tokovih, o gospodarskih interesih in socialnih razmerjih industrijskih središč, o veliko širši dimenziji slovensko-italijanskih in italijansko-jugoslovanskih odnosov ter še o marsičem,« sta zapisala avtorja v uvodu.

Njun namen je dvojne narave: »po eni strani želiva, sledeč sodobnim zgodovinopisnim prijemom, izpostaviti določene zgodovinske procese, ki so bili v preteklosti manj v ospredju in ki so za današnje razumevanje ter ponovno interpretiranje preteklosti nujno potrebni; po drugi strani pa sva na podlagi novih arhivskih raziskav pokazala na nekaj doslej še nepojasnjenih vprašanj ter tako nameravala prispevati k popolnejšemu razumevanju zgodovine tega prostora.«

Nova pričevanja, ki dopolnjujejo sliko o požigu stavbe

Če so v preteklosti raziskave o požigu Narodnega doma slonele v veliki meri na arhivskem gradivu, ki so ga ustvarile uradne italijanske ustanove na relaciji Trst–Rim, sta se avtorja knjige odločila za bolj razpredeno analitično mrežo, ki vključuje ne samo dodatne arhivske fonde, ampak tudi druge pojmovne perspektive.

Zato je iz dokumentov, ki sta jih pregledala, mogoče izluščiti ne samo pogled uradnih oblasti, ampak tudi drugih akterjev, ki so bili neposredno vpleteni v požig; na primer stanovalcev, tamkajšnjih zaposlenih, mimoidočih gostov in predstavnikov tujih držav.

Gre za nova pričevanja, ki dopolnjujejo sliko o požigu stavbe, dodajajo nove poglede na odnose med Italijo in Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS) oziroma prvo Jugoslavijo ter na odnos teh dveh držav do lastnih državljanov.

Stavbo nekdanjega Narodnega doma so kasneje obnovili, danes je zakrita z novejšo stavbo. Foto: Ivo Žajdela

Raznolikost gradiva nam odpira pogled na mnogoterost perspektiv

Popolnoma različno obravnavajo nastajanje in poznejše delovanje Narodnega doma v Trstu mestni časopisi Edinost, Il Lavoratore, Piccolo in drugi. Ko v dokumentih, ki sta jih avtorja zbrala po arhivih v Trstu, Ljubljani, Pazinu, Zadru, Rimu, Beogradu, Londonu, Nantesu, Pragi in Berlinu, beremo o usodnem napadu, so si recimo ocene italijanskih oblasti in žrtev napada diametralno nasprotne.

Raznolikost gradiva nam tako odpira pogled na mnogoterost perspektiv v zvezi s požigom Narodnega doma in njegovo usodo v naslednjih desetletjih. Pomembne so namreč tudi ugotovitve, ki izhajajo na primer iz gradiva, shranjenega v arhivu, ki je šele pred desetletjem postal dostopen raziskovalcem, gre za dokumentacijo Urada za obmejna območja pri predsedstvu italijanske vlade. Ta je na začetku leta 1946 ustanovila Ufficio zone di confine, poseben urad, ki naj bi skrbel in koordiniral politiko Italije do njenih obmejnih območij.

V sklopu tega je imelo območje na meji s takratno Jugoslavijo, skupaj z Južno Tirolsko na meji z Avstrijo, primarno vlogo. Raziskave v tem arhivu nam kažejo odnos med Rimom in italijanskimi organi na italijansko-jugoslovanski meji vse do sedemdesetih let, torej v času, ko je med državama prišlo do podpisa Osimskih sporazumov, ki so uredili mejno vprašanje.

Pri vprašanju Narodnega doma ne gre samo za tržaški vozel

Zapletena vprašanja in nepojasnjene okoliščine se torej ne omejujejo na požig 13. julija 1920, temveč zaznamujejo večdesetletni odnos do stavbe na današnji ulici Filzi, saj se v marsičem ponovno pojavljajo po drugi svetovni vojni in se vlečejo vse do danes, ko je Narodni dom predmet intenzivnih slovensko-italijanskih dogovarjanj na najvišji politični ravni.

Če bo prišlo do ponovne vselitve Slovencev v njegove prostore, kot to sicer precej nejasno piše v tako imenovanem zaščitnem zakonu za slovensko manjšino v Italiji iz leta 2001, bo to predstavljalo novo poglavje v odnosih med Slovenci in Italijani v Trstu.

»Če Narodni dom v Trstu ne bo vrnjen manjšini, bo to poraz,« je poudarila ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Helena Jaklitsch na zaslišanju pred komisijo Državnega zbora, ki je spomladi 2020 odločala o njenem imenovanju na to mesto.

Grešili bi, če bi mislili, da gre pri vprašanju Narodnega doma samo za tržaški vozel. To ne zadeva le spoštovanja ali nespoštovanja pravic »slovenske manjšine« – Fabianijeva palača je osnova, na kateri lahko Slovenci rečemo, da je Trst tudi naš.

Napisa ob vhodu v Narodni dom. Foto: Ivo Žajdela

Odkritja in izumi od prazgodovine do sodobnih časov

Založba Mladinska knjiga je izdala zajetno knjigo (400 strani) Odkritja in izumi od prazgodovine do sodobnih časov. To je knjiga za tiste, ki so se kdaj spraševali o odkritjih in izumih, od najmanjših delcev na Zemlji do najbolj oddaljenih teles v Galaksiji. Dopolnjujejo jo časovne preglednice, ki predstavljajo jasen in primerjalen pregled nad izumi in odkritji, in več kot 250 dinamičnih in večinoma barvnih slik.

Med 180 največjimi mejniki bomo našli: odkritja iz naravnega sveta, od ognja do planetov in kosti dinozavrov, pot razvoja mehanskega sveta, od oborožitve do izuma tiska in vesoljskih potovanj, izvor vsakodnevnih predmetov, kot so zrcalo, vilice in prenosni telefon, največje znanstvene dosežke, kot so prve kirurške operacije, električna razsvetljava in klonirane živali.

Velika odkritja in izumi v znanosti so razporejeni kronološko

V tej knjigi so velika odkritja in izumi v znanosti razporejeni kronološko. Časovni trak ob vsakem izmed njih pomaga umestiti tematiko v zgodovinski okvir.

Albert Einstein, uslužbenec v patentnem uradu, je užival v teoretičnih miselnih igricah in nekoliko naprednejši matematiki. Pri tem je tako revolucionarno spremenil naš pogled na svet kakor astronomi, kakršen je bil Galilej, ki je več stoletij prej tvegal življenje, da je dokazal, da je Zemlja okrogla in se vrti okoli Sonca.

Šele zelo postopno je bilo mogoče Einsteinove teorije preveriti v laboratoriju. Med drugimi je to delal Werner Heisenberg, ki je odkril »kvantni skok« bolj po naključju. Zdaj je izraz ustaljen opis tega po­membnega koraka naprej v razvoju.

V resnici opi­suje »skakanje« atomskih delcev, proces, ki je tako neskončno majhen, da ga je mogoče opazovati le z najbolj dovršenimi instrumenti in z najnatančnejšimi meritvami. Toda to odkritje je bilo nujno za razvoj jedrske energije, najmočnejše in tudi najbolj uničevalne sile na svetu.

Zgodovina znanosti ni naključno zaporedje neodvisnih dogodkov

Vsak nov odgovor na skrivnosti sveta prinaša nova vprašanja, na katera je treba odgovoriti. Spraševanje in iskanje odgovorov je del hrepenenja človeške vrste, da bi izvedela več o sebi in svoji okolici.

Mnoga odkritja in izumi so pogosto neopazno, toda korenito spremenili naše vsakodnevno življenje. Pogosto prav toliko kot nadvse priznani znanstveni dosežki.

Vsakodnevno življenje v industrijskih državah bi bilo nepredstavljivo brez avtomobilov, telefonov, televizorjev in računalnikov, ki pa so vsi posledica velike ustvarjalnosti, vztrajnega iskanja znanja in navdušenega domiselnega uma.

Za tiskane knjige se pogosto meni, da so zaradi elektronskih občil na robu izumrtja. Toda v resnici so še vedno eden najpomembnejših virov informacij in znanja.

V srednjem veku je bila knjiga unikaten rokopisni izdelek in zato neznansko draga. Ko je Gutenbergov novi postopek tiskanja omogočil izdelavo številnih izvodov, so knjige postale dostopnejše, vendar so bile še vedno omejene na izobraženo elito, ki je znala brati.

Šele v družbi, »žejni znanja«, v zadnjih 200 letih so knjige postale razpoložljive čedalje večji pismeni splošni javnosti. Zato nam ta knjiga danes omogoča odkrivanje nekaj največjih trenutkov v tisočletni sagi razvoja in raziskovanj, ki oblikujejo zgodovino znanosti ter izumov.

Misli Josipa Jurčiča

Ob Jurčičevem letu, v katerem se spominjamo velikega slovenskega ustvarjalca, pripovednika in avtorja prvega slovenskega romana Josipa Jurčiča (1844–1881), je Cankarjeva založba izdala knjigo Človeško srce je kakor nebo, ki prinaša njegove izbrane misli. Knjigo je zasnovala Marjeta Zorec.