To poletje so novice o menjavah duhovnikov v javnost kapljale počasi, postopoma, po škofijah – kdo odhaja in kam gre.

Tudi v naši župniji imamo letos menjavo – en duhovnik odhaja in na njegovo mesto pride drugi.

Saj sem to doživela že nekajkrat v življenju, a je vedno po svoje težko.

Včasih se mi zdi, kot da sem se duhovnika ravno dobro navadila – ga spoznala tudi kot osebo, ne le nekoga, ki skrbi za zakramente in versko življenje v kraju, pa ga pošljejo drugam.

Otrokom je še posebej hudo, saj je zanje to prva menjava duhovnika, ki so jo doživeli oziroma ki si jo bodo zapomnili. Zanje je duhovnik tu, odkar pomnijo, in si naše župnije sploh ne znajo predstavljati brez njega.

Odrasli smo boljši v tem, da boleče dogodke racionaliziramo. Da poiščemo tehtne razloge, za kaj je nekaj dobro ali koristno ali vsaj smiselno.

Rečemo recimo: saj je bil ta duhovnik kar dolgo pri nas. Bodimo raje hvaležni za to, da smo ga imeli možnost spoznati, z njim preživeti nekaj časa, da smo hodili z njim po po...