Zapri
Iskanje

Nas navadnost sploh še zanima?

Za vas piše:
Marko Rijavec
Objava: 13. 01. 2021 / 12:10
Čas branja: 3 minute
Nazadnje Posodobljeno: 18.01.2021 / 06:25
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Nas navadnost sploh še zanima?

Nas navadnost sploh še zanima?
Prav v rečeh, ki na prvi pogled niso »nič posebnega«, se skriva Bog.
Tisti čas je Janez Krstnik spet stal tam in še dva izmed njegovih učencev. Ozrl se je na Jezusa, ki je šel mimo, in rekel: »Glej, Božje Jagnje!« Učenca sta slišala, kar je rekel, in odšla za Jezusom. Jezus pa se je obrnil, in ko je videl, da gresta za njim, jima je dejal: »Kaj iščeta?« Rekla sta mu: »Rabi (kar pomeni učitelj), kje stanuješ?« Rekel jima je: »Pridita in bosta videla.« Šla sta torej in videla, kje stanuje, ter ostala pri njem tisti dan. Bilo je okrog desete ure. Eden od teh, ki sta slišala Janezove besede in šla za Jezusom, je bil Andrej, brat Simona Petra. Ta je najprej našel svojega brata Simona in mu je rekel: »Našli smo Mesija« (kar pomeni Maziljenec). Privedel ga je k Jezusu. Jezus je uprl pogled vanj in rekel: »Ti si Simon, Janezov sin. Imenoval se boš Kefa« (kar pomeni Peter). Jn 1,35–42


FOTO: Pexels.


Janez Krstnik »se je ozrl na Jezusa, ki je šel mimo, in rekel: 'Glej, Jagnje Božje!' Učenca sta slišala, kaj je rekel, in odšla za Jezusom« (Jn 1,36-37). Tako preprosto se začne pot dveh učencev za Jezusom, ju je pač zanimalo, zagrabil ju je »firbec«, kaj je s tem Božjim Jagnjetom tako zelo posebnega, da sta »torej šla in videla, kje stanuje, ter ostala pri njem tisti dan« (Jn 1,39).

Vznemiril ju je, ne zaradi svoje posebnosti, ampak zaradi svoje navadnosti, ni bil plemič, ni bil prikazen z neba, navadni nekdo iz vsakdana je bil to, navadnež in v njem Božje Jagnje. Vendar da sta to ugotovila, sta morala preživeti pri njem »ves dan«, morala sta si za to vzeti čas in pustiti, da jima je spregovoril.

Šla sta in ostala, čeprav sta morala pri tej odločitvi seveda računati tudi z možnostjo, da se bosta vrnila razočarana, da bo to povsem stran vržen čas. Kot je z vsako »navadno« stvarjo: da je pravzaprav »nekaj posebnega«, odkrijemo šele tedaj, ko si zanjo vzamemo čas … »Pridita in bosta videla« (Jn 1,39).

Brezbrižnost

Da bi nas danes navadnost nekega človeka (ali Boga, kot sta presenetljivo odkrila učenca) sploh še zanimala, nimamo časa. Preveč je »posebnih« stvari, ki nam jemljejo pozornost, sporočil, novic, reklam, vse okrog nas kar tekmuje, da bi pritegnilo našo pozornost.

Hitro skeniranje vseh teh brezštevilnih informacij in dogodkov, ki butajo v nas, je zato postalo že kar neizogibno, z njim pa nam je postala domača tudi površnost, ki pa seveda ne zajema samo informacij, ampak kar vse, s čimer se soočamo, neizbežno tudi odnose, ki jih živimo.

Tako ne znamo prepoznati pomembnega in manj pomembnega, bistvenega in nebistvenega, to je vendar ob množici dražljajev utrujajoče početje, in tako kmalu pridemo do brezbrižnosti, ki je od vseh najhujša oblika zla.

»Kje stanuješ?«

Poanta pa je v tem, da se prav v navadnostih, v rečeh, ki na prvi pogled niso »nič posebnega«, da se prav v njih skriva Bog, tako v Andrejevem kot tudi v mnogih drugih primerih našega življenja, v tistih malih nišah vsakdanjosti, ki jih zaradi svoje »nenujnosti« zlahka prezremo.

Ne, zakoni se ne uničijo zaradi velikih afer, ampak drobnih, navidezno nepomembnih malenkosti, ko smo spregledali nevidno kopreno žalosti, ko smo začeli človeka in njegov trud dojemati kot samoumevnega, ko je bilo treba urediti preveč drugih, nujnejših stvari, ko smo namesto utrudljivega pogovora o zamujanju na večerjo raje vzeli telefon. Tako razpadejo odnosi, zakoni, prijateljstva, ko nas malenkosti ne zanimajo več.

Neslišno, skoraj neopazno hodi Jezus skozi naša življenja, in tiho, kakor iz nekega drugega sveta, se iz gest naših ljudi sliši slaboten glasek, mnogo pretih za našo kričečo in vpadljivo družbo: »Glej, Jagnje Božje!« Čaka, da ga bomo vprašali: »Rábi, kje stanuješ?« (Jn 1,38)


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (03/2020).

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh