Hkrati so minule volitve pokazale moč demokracije. Najprej v obliki kazni za vladajoče, saj so jim odvzele kar lep šop mandatov, potolkle njihovo samopašnost in jih prisilile v sodelovanje.

Zdravje demokracije razberemo iz stanja opozicije. Če bi bila slovenska demokracija bolnik na aparatih, se opozicija na zadnjih volitvah ne bi okrepila, kot se je. Z določeno povolilno akrobatiko ima možnost prevzeti oblast. Tudi če do tega ne bo prišlo, je opravila ogromno delo. V zelo neugodnih razmerah ji je uspelo uravnotežiti politični prostor, ki se je pod odhajajočo vlado pustil hipnotizirati marksistični manjšini in je zbezljal v skrajno levo.

Če bi bila slovenska demokracija bolnik na aparatih, se opozicija na zadnjih volitvah ne bi okrepila, kot se je.

Ne pozabimo referenduma o evtanaziji. Če bi bila slovenska demokracija bolnik na aparatih, ne bi prišlo do gibanja, ki je zavrnilo mrtvašnične načrte oblasti. Zmagovito gibanje, ki ga je sprožil Aleš Primc, na koncu ni imelo uradne strukture, voditelja in imena. Delovalo je kot spontana protinihilistična fronta, v kateri smo mogli ugledati raznoliko, zdravo in aktivno civilno družbo, steber vsake demokracije. Vsekakor razlog za optimizem.

Razveseljujoča, čeprav še ne povsem artikulirana, je prebuja svobodoljubnega meščanstva. V zadnjih letih vidimo, da počasi vstaja meščanstvo neideološkega tipa, temelječe na meritokraciji in izobraženosti. Zapazimo ga predvsem na družbenih omrežjih. Ideje in demokratični pogum kakšnega od klasično meščansko oblikovanih posameznikov nas prav osupnejo.

Iz optimistične diagnostike se vrnimo v realnost. Pred narodno skupnostjo je ogromno nagrmadenih problemov. Bolnik še ni na aparatih, nismo pa daleč od tega. Strah nam vzbuja predvsem dvoglavi zmaj, katerega prva glava so politiki podrejene institucije, ki bi morale biti neodvisne, druga glava pa strahotna korupcija. Še večji zmaj je globinska razdeljenost naroda, ki nas drži v območju negativnih čustev, kot sta strah pred drugim in sovraštvo. Ampak orodje za spopad z zmaji imamo vedno pred očmi – to je parlament.

Prvi gradnik k izboljšanju naše demokracije bo vzpostavitev parlamenta, ki bo vreden svojega imena (parlare = govoriti).

Na parlament ne glejmo le kot na sejno sobo. Že arhitekturno je zasnovan kot nekaj več, kot simbol in posvečen prostor. Parlament, če nam je dovoljeno povedati po pesniško, je tempelj pristne besede, tempelj kulture srečanja in dobrih namenov. Žal je v zadnjem sklicu padel na najnižjo raven, odkar imamo demokracijo. Zdelo se je, da je postal prostor izživljanja frustracij, poniževanja drugačnega, maščevanja, celo prostor reševanja hormonskih problemov. Prej smo pisali o kazni. Dobra novica je, da je bila glavna krivka za tovrstno degradacijo parlamenta kaznovana z neizvolitvijo.

Prvi gradnik k izboljšanju naše demokracije bo torej vzpostavitev parlamenta, ki bo vreden svojega imena (parlare = govoriti). Zelo pomembno bo, kdo bo naslednji predsednik parlamenta in kakšen slog vodenja bo izbral. Parlament mora nujno obnoviti kulturo dialoga ter to kulturo širiti v telo naroda. Če se bodo poslanci in poslanke znali pogovarjati, bo nagrmadena problematika lažje in sama po sebi krenila na pot sanacije.