Kot ugotavljajo praktično vsi analitiki, ki niso na plačilnih listah vladajočih, kot ugotavljajo strokovnjaki, ki niso več odvisni od kapric oblastnikov, in kot navsezadnje ugotavljamo državljani, saj svoje izkrivljene morale nihče niti več ne skriva, je bila zadnja vlada najbolj koruptivna, pokvarjena in lažniva, kar smo jih imeli od nastanka samostojne države.

In ko stranka, ki je te principe do skrajnosti razbohotila in jih praktično kot sistemski ukrep vgradila v številne državne podsisteme, na volitvah dobi toliko glasov, je jasno, da smo v krizi. Skoraj neverjetno se zdi, da smo postali tako neobčutljivi za konkretno nemoralo naših voditeljev, za laganje na javnih televizijah, za odkrito izločanje drugače mislečih, za okoriščanje z javnim denarjem in za uporabo represivnih organov v politične namene. Če je kaj res zaskrbljujoče, je to. Državni sistemi so sicer praviloma precej rigidni, ne spreminjajo se čez noč in za ta zlom gotovo ni kriva zgolj zadnja vlada, a, kot rečeno, je bil še praktično včeraj ob nečednostih pokazan vsaj sram, danes pa je vse postalo normalno. Vse, kar služi kapitalskim interesom peščice.

Avtor komentarja je sodelavec Družine Janez Zupan. FOTO: Tatjana Splichal

Drugo pomembno sporočilo je, da Slovenija ostaja bipolarna. Manjšim strankam, ki bodo imele ob takšnih razmerjih sicer precejšnjo moč, ni uspel večji preboj. Stranke, ki so obljubljale drugačno politiko in svoje programe utemeljevale v smeri tretje poti, so dosegle slab rezultat. Tako Demokrati. Anžeta Logarja, ki jim kaže dobrih 6 odstotkov glasov, kot Prebiličev Prerod, ki zelo verjetno ne bo prišel v parlament, sta še dodatna pokazatelja, da usmeritve in programi pomenijo izredno malo. Levi volivec je imel izbiro, a so se zanj odločili glavni mediji. V zadnjih dneh se je volilna kampanja izrazito zaostrila, medijska podpora vladajočim pa se je še okrepila. Tako se je volivce prepričalo, da je mogoča le ena izbira, saj sicer sledi neizmerno temno obdobje. Kako si drugače razlagati razmeroma slab rezultat Levice, ki je precej uspešno komunicirala svojo domnevno nekoruptivnost in se v zadnjih izdihljajih kampanje celo delno distancirala od korupcije Svobode?

Iz tega dobimo še tretje sporočilo: da je tudi medijska krajina izrazito segmentirana. Res je, da je trenutna garnitura imela praktično neomejen dostop do glavnih medijev, ki so o njej poročali izrazito pozitivno in so se bolj ukvarjali s tem, da blatijo opozicijo. A neodvisni mediji, to že lahko rečemo, pri samih rezultatih niso odigrali bistvene vloge, zato poudarjena vloga novih medijev in družabnih omrežij očitno še vedno nima izrazite politične teže. Lahko bi celo rekli, da pomembnejšo vlogo odigrajo mediji, ki se sicer imajo za povsem apolitične. Torej rumeni mediji, ki so o predsedniku vlade in njegovi zdajšnji ženi, njegovih ministrih, predsednici parlamenta ter drugih z njimi povezanih osebah slikali izrazito pozitivno in olepšano podobo. Neizmeren trud neodvisnih novinarjev in analitikov je, kot kaže, zgolj utrjeval »desne« stranke v njihovih pričakovanih odstotkih.

Pomembno sporočilo je, da Slovenija ostaja bipolarna. Manjšim strankam, ki bodo imele ob takšnih razmerjih sicer precejšnjo moč, ni uspel večji preboj.

Četrto pomembno sporočilo teh volitev pa je, da se je politika pri nas skoraj povsem izpraznila vsebine. Ne odloča se več na podlagi resnih programskih razlik, dolgoročnih razvojnih vizij ali preverljivih kompetenc, ampak, kot je sicer vsesplošni trend, na podlagi čustev, strahu, medijsko ustvarjenih podob in vsakokratne mobilizacije proti nekomu. Volitve tako niso soočenje različnih konceptov upravljanja države, ampak predvsem stalni referendum za ali proti določenim obrazom. To se kaže tudi v tem, da številne očitne napake, afere in sistemske zlorabe ne povzročijo skoraj nobene resne politične škode, medtem ko lahko en sam medijsko potenciran trenutek na drugi strani povsem preusmeri razpoloženje javnosti. V takšnem okolju se politični prostor ne razvija, ampak siromaši. Demokracija sicer formalno ostaja, a se vse bolj spreminja v upravljanje percepcij, kjer je pomembneje, kdo obvladuje interpretacijo dogodkov, kot pa kdo dejansko ravna prav, odgovorno in v javno korist. In to dolgoročno še dodatno pripomore h konkretnim zlorabam oblasti, saj pomeni, da se državljani počasi privajamo na politiko brez vsebine, brez meril in brez resnične odgovornosti.

Prvi odziv mojega 20-letnega sina po objavi rezultata je bil: »Mislim, da ne bom nikoli več volil.« A takšno razmišljanje je ravno nasprotje tega, kar mora storiti državljan, ki mu Slovenija nekaj pomeni. Potreben je namreč močnejši angažma, ne apatija in pasivnost. Potreben je bolj zavzet boj za vrednote in močnejše grajenje skupnosti, iz katerih edino lahko rastejo konkretne spremembe. Korupcija pri vrhu si želi pasivizacije volilnega telesa, ki ga je potem še lažje upravljati z medijskimi spini, zato je boj proti korupciji v prvi vrsti tudi boj proti pasivizaciji, torej za še bolj aktivno državljanstvo, usmerjeno k vrednotam, ki jih želimo videti v svojih skupnostih. Morda to ne pomeni nujno konkretnega političnega angažmaja, a aktivno in pokončno grajenje skupnosti mora biti spodbujeno in okrepljeno. Nikoli si ne dovolimo, da bi v korupciji oblastnikov in nemoči, ki jo čutimo po volitvah, našli izgovor za svoj umik. Ne predajmo se, naše delo se šele začenja.