Lani je Filozofska fakulteta v Ljubljani izdala knjigo Bila si tisto, kar je molčalo: Intimnopartnerski umori žensk v Sloveniji, ki jo je na podlagi svoje doktorske dizertacije napisala Jasna Podreka. V raziskavi je analizirala sodno dokumentacijo obsojenih oseb zaradi poskusa umora ali umora svoje partnerke. Tako hudo dejanje se po navadi zgodi po že dolgo let trajajočem psihičnem in fizičnem nasilju v partnerski ali zakonski zvezi, v kateri pogosto trpijo tudi otroci. Z Jasno Podreka, ki meni, da o nasilju ni nikoli dovolj govoriti, smo se pogovarjali o nasilnežih, njihovih partnerkah in otrocih ter o možnostih rešitve.

Kaj spada v ljubeč odnos in kaj lahko opozarja, da odnos ne gre v pravo smer?

To je vprašanje, ki bega številne, predvsem tiste, ki se z nasiljem ne ukvarjajo poklicno in raziskovalno. Velikokrat se neko nasilno vedenje spregleda in označi za ljubezen ali del odnosa. Ali nasprotno: včasih se neko vedenje označi za nasilno, a to ni. Odnos je ljubeč takrat, ko drug drugega upoštevamo, spoštujemo in ne omejujemo njegovega življenja in ambicij.

Pomembno se je vprašati, koliko sebe še ostane v odnosu, koliko sebe sem na račun drugega odmaknila, koliko se podrejam drugi osebi, ta pa ne upošteva mojih želj in ambicij. Jasno je, da so v odnosu vedno potrebni kompromisi, dinamika življenja se spremeni, vendar če je ta vedno podrejena željam in potrebam enega, ne moremo govoriti o ljubečem odnosu. Včasih je pač lahko po želji enega, vendar naj bo drugič obrnjeno. O neljubečih ali nasilnih odnosih govorimo tedaj, ko gre za jasno nesorazmerje in neravnotežje moči dveh oseb, ki sta v odnosu. To so lahko kaže in odvija tudi skozi zelo subtilne taktike vedenja enega partnerja do drugega.

Pomembno je tudi, kako se počutim, ko se podredim: Privolim res povsem prostovoljno ali zato, ker me je strah? Kakšne bodo posledice, če se ne podredim? Živim v krču in strahu? Sem jaz v tem odnosu jaz ali živim življenje drugega? Pod kakšnimi pogoji to počnem? Včasih ženske rečejo, da so se same odločile, da naredijo tako, kot želi partner, ampak vprašanje je, kakšne so bile okoliščine te odločitve.

Najhujše nasilje je samo posledica nekega že prej nastajajočega nasilnega odnosa, ki se lahko razvije skozi povsem »običajne« interakcije vedenja s subtilnimi oblikami psihičnega nasilja, ki jih le s težavo prepoznamo.

Zakaj nefizičnega nasilja pogosto ne razumemo kot nasilje?

Fizično nasilje je po navadi samo kaplja čez rob, ki se zgodi, ko že dolgo traja psihično nasilje. Če stopite v odnos, ki se začne z udarcem, ga najverjetneje ne boste nadaljevali. Veliko teže je nasilje prepoznati tam, kjer se nasilen odnos gradi postopoma, skozi različne oblike vedenja, ki postopoma preraščajo v vse hujše oblike nasilja. Nasilni odnosi se nikoli ne začnejo z nasiljem, zato je težko prepoznati in obravnavati nasilje, ki se dogaja v intimnih razmerjih. Med vpletenimi akterji se razvijajo tudi različne oblike vezi in soodvisnosti, kot je čustvena navezanost, skupno premoženje, skupni otroci itd.

Zakaj žrtev nasilnega odnosa (dolgo) ne prekine?

Partnerja delita tudi lepe trenutke. Žrtev pozna tudi neko mehkejšo, »dobro« plat povzročitelja nasilja in spregleda, da manipulira z njenimi čustvi. Ob hujših izbruhih nasilja upa, da se ne bodo ponovili in pogosto verjame obljubam partnerja, da se bo spremenil.

Obenem ženske pogosto vztrajajo v takšnih odnosih tudi zaradi otrok, saj verjamejo, da jih bodo z ločitvijo prikrajšale za družino in očeta. A bolj travmatično je, da otroci živijo v takšnem odnosu. Bolje je, če se starša razideta in imata ločene odnose z otrokom, seveda samo, če oče do otroka ni bil nasilen in je sposoben ustrezno izvajati svojo očetovsko vlogo.

Naloga strokovnih služb je preveriti, kako in koliko so za otroka koristni stiki z očetom, ki je sicer bil v družini nasilen, četudi samo do mame. Žal nam praksa in raziskave kažejo, da povzročitelji nasilja v odnosu le redko opustijo svoje nasilno vedenje in da je za žrtev in njune otroke najslabše, če v nasilnem odnosu vztrajajo.

Kakšno je ekonomsko nasilje?

Tudi to je pogost razlog, zakaj ženske dolgo ne zapustijo nasilnega partnerja. Ekonomska neodvisnost je namreč eden glavnih elementov emancipacije. Ekonomsko nasilje lahko zmotno razumemo kot nekakšno altruistično gesto, ko partner reče: »Ni ti treba delati, bom jaz poskrbel zate.« Potem do potankosti odreja njene račune, ji odmerja malo ali nič denarja. Lahko tudi zahteva, da dá večji del svojih sredstev njemu, ker je »boljši ekonomist«. Tako tudi zoži socialni krog žrtve, s čimer doseže njeno popolno podrejenost in odvisnost od njega. Če nima svojih sredstev za preživetje, težko zapusti v tem smislu, to kar morda sama zmotno razume kot »varno« okolje.

Ena izmed posebej zanimivih ugotovitev vaših raziskav je, da je nasilni moški pogosto prvi in včasih celo edini partner žrtve. Drugačnega razmerja torej ženska niti ne pozna. Je mogoče razloge najti v otroštvu?

Večinoma je bil prvi partner. Lahko je ženska nadaljevala vzorec, potem ko je doživljala nasilje doma, in podzavestno izbrala nasilnega partnerja. Ampak mislim, da bolj vpliva, v kakšnem vzgojnem vzorcu nekdo živi. Ženska je lahko imela povsem normalno, ljubečo vzgojo z emancipirano mamo, ki ji je lahko za zgled, pa se je znašla v nasilnem odnosu. Tu je prisoten širši družbeni moment, ki žensko umešča v neko spolno specifično okolje. Ženska lahko ponotranji vzorce, ki jih sreča v svojem širšem družbenem življenju. Ali spozna moškega, ki jo prepriča, da je prav, da se podredi zavoljo ljubezni do njega. Ko nekoga spoznate, ne veste, kakšen je.



Mislim, da ženska vztraja v takšnem odnosu, ker je to njen prvi in ima nekakšna vzgojna in družbena prepričanja o tem, kakšno je mesto žensk v odnosu: podrejena in poslušna gospodinja, moški ima glavno besedo. Vzgojni vzorec od doma kaže, kakšno je mesto ženske v zasebnosti. Družbeni element je zelo pomemben, če ne celo ključni, da se razvije nasilen odnos in da se ženska ne odzove.

Nemalokrat se ženskam reče, naj potrpijo, da je določeno vedenje moških, tudi nasilje, pač normalen del odnosov. Tudi v svoji raziskavi sem zasledila kar nekaj primerov, kjer so prijateljice, znanke, sosede ali celo matere, žrtve prepričevale, da je v odnosih treba potrpeti, in se na nasilje niso odzvale. Kolegi, sorodniki, matere povzročiteljev so njihovo nasilje tolerirali in ga pogosto upravičevali z argumentom, da je partnerka sama kriva za njegovo nasilno vedenje, ker da se ni ustrezno vedla.

Če gre pri žrtvi za prvi intimnopartnerski odnos, se v njej še toliko bolj ustalijo takšna prepričanja in verjame, da so vsi odnosi takšni in da je to normalno in sprejemljivo, še posebej, če je to doživljala tudi njena mama. Ne ve, da bi moralo biti drugače. Zato je pomembno govoriti o tem, kakšen je ljubeč odnos in kje se meja zruši. Stalno smo bombardirani s tem, kaj je naravna vloga moškega in kaj ženske.

Nemalokrat slišimo, da mama, ki gre šest mesecev po porodu delat ali ki veliko dela, ni prava mama. Kolikokrat novinarji ženske, ki so na določenih položajih, vprašajo, kako bodo usklajevale zasebno in profesionalno življenje; kolikokrat o tem sprašujejo moškega, ki ima lahko prav tako majhne otroke? Takšna subtilna sporočila v nas nehote vzbujajo določene vzorce vedenja, mišljenja in delovanja, ki nas pozicionirajo tudi v zasebnosti.

Tudi moški naj bi sodelovali pri skrbi za otroka in vzgoji. Zakaj nekateri menijo, da je to nemoško?

V družbi še vedno vladajo močna prepričanja, da naj ženska poskrbi za dom in družino, moški pa za prehranjevanje družine, to pomeni za denar. Skladno s tem se nekako bolj favorizira karierno ambicioznost pri moških, medtem ko je ambiciozna ženska prej dojeta negativno kot pozitivno. A ne glede na to opažamo, da se določene stvari vendarle premikajo v drugo, bolj enakopravno smer. Ni moč spregledati, da so številni moški, zlasti mlajši, drugačni in razumejo, da je njihova vloga v zasebnosti enaka in enako pomembna kot vloga ženske.

Biti oče ne pomeni le igrati se z otrokom, ampak ga tudi previti, paziti nanj, deliti si bolniško, pospraviti za njim. Kljub temu raziskave še vedno kažejo, da številni moški takšno vlogo v zasebni sferi razumejo kot »nemoško«, da se to njih ne tiče, saj naj bi to bila vloga ženske. Zakaj? Ne nazadnje se skozi aktivno vlogo v zasebni sferi lahko tudi moški počuti večvrednega v družini in kot oče. Zanimivi so argumenti, da to odvzema pravo moškost. Moškim se dodaja pravice v zasebnosti.

Po drugi strani pravijo, da so ženske privilegirane na sodiščih glede otrok ob razvezah. Deloma je to morda res, a ne zato, ker bi sodišča po avtomatizmu favorizirala ženske, ampak je to lahko povezano tudi s tem, da zelo velikokrat moški ni (hote ali nehote) zadostno aktivno vključen v vzgojo in skrb za otroka v prvih letih življenja, kar posledično lahko vpliva na to, da je otrok bolj navezan na mamo. Ko se očetom daje več možnosti za vstop v zasebnost, se jim dodeljuje več pravic, tudi zato, da z otrokom delujejo drugače.

A da ne bo pomote, ne mislim, da so lahko problem samo moški. Družbena prepričanja in vzorci vplivajo tako na moške kot na ženske, kar pomeni da lahko tudi ženske v odnosu (hote ali nehote) moškemu odvzamejo nekaj prostora v zasebni sferi, saj so prepričane, da je skrb za otroke in dom izključno njihova dolžnost. To lahko pripelje do tega, da tudi same prispevajo k izključitvi partnerja iz družinskih obveznosti, kar prav tako ni dobro. Prepričana sem, da so potrebni obojestransko delo, razumevanje in strpnost, tako moških kakor žensk, za doseganje enakopravnejših in pravičnejših odnosov med spoloma v zasebni in javni sferi. Ko govorimo o otrocih, bi morali ne glede na položaj partnerjev vedno izhajati iz otroka in njegove dobrobiti.

Kakšne so skupne značilnosti nasilnih partnerjev?

Na osnovi moje raziskave lahko rečem, da se pri moških, ki so nasilni do svojih partnerk, zelo jasno odražajo določena prepričanja o tem, kakšna je vloga moškega in ženske v odnosu, kakšni naj bi bili odnosi, obenem imajo zelo nizko toleranco do nasilja, kar pomeni, da do svojega nasilnega vedenja niso kritični. Prepričani so, da je nasilje njihovo legitimno vedenje v odnosu.

Med seboj se razlikujejo po tem, v kakšnih okoliščinah uporabljajo nasilje. Zanimivo je, da večina nasilje izvaja samo v intimnih odnosih, nad osebami, ki jih zaznajo kot šibkejše od sebe, in to so najpogosteje partnerke, lahko tudi otroci. Ti so najnevarnejši, saj so zunaj doma lahko zelo priljubljeni, zato jih širša okolica le s težavo prepozna kot nasilne. Le manjši delež je takšnih, katerih nasilno vedenje je vzorec obnašanja v vsesplošnem življenju.

Njihova skupna lastnost je tudi ta, da morajo vedno imeti občutek, da imajo moč v odnosu, nasilje je pogosto odziv na to, da se počutijo nemočni oz. čutijo, da izgubljajo nadzor in moč nad podrejeno osebo. To potrjuje tudi moja raziskava, ki je pokazala, da najnevarnejši postanejo takrat, ko čutijo, da v odnosu izgubljajo moč. Več kot polovica umorov ali poskusov umora se namreč zgodi, ko se partnerka, ki je sicer bila dolga leta podrejena in poslušna, odloči prekiniti nasilni odnos ali ko se jasno postavi po robu nasilnemu partnerju.

Takrat se zdi, kot da želijo pokazati svojo premoč tudi tako, da se ne brzdajo več v svojih dejanjih in lahko povzročijo tudi tako hudo kaznivo dejanje, kot je umor. A naj ob tem opozorim, da to ne pomeni, da je žrtev varnejša, če v nasilnem odnosu vztraja. Nikakor ne. Vselej je za žrtev najvarneje, da nasilen odnos prekine. To je pomemben pokazatelj za strokovne službe in žrtev samo. Pomembno je, da dobi, ko prekinja odnos, ustrezno pomoč in zadostno zaščito od institucij in organov pregona in da se ne sestaja s povzročiteljem na samem, vsaj v prvih fazah, pol leta ali leto dni je akutno obdobje, ko moški občutke frustracije in jeze še ne kanalizira in je lahko zelo nevaren.

Ženske pogosto celo opravičujejo njegova dejanja v smislu: sama sem kriva, je nagle jeze, ne more si pomagati.

To je obrambni mehanizem žrtev nasilja, ki izhaja tudi iz njihovih prepričanj o tem, kaj je v odnosu dovoljeno in je prisotno tedaj, ko se še ne zavedajo, da doživljajo nasilje. Pogosto iščejo opravičljive razloge za takšno vedenje partnerja in krivijo sebe, češ, nekaj takšnega sem rekla, nagle jeze je, je preveč popil … Ženske so čustveno navezane na povzročitelja, ki je velikokrat tudi oče njihovih otrok. Kakor sem že predhodno omenila, pogosto molčijo in vztrajajo v odnosu tudi zato, da ne bi otrokom odvzele očeta.

V ženski delujejo različni obrambni mehanizmi, da lahko sama preživi. V moškem vedno išče dobro plat in ne vidi, da dela škodo sebi in predvsem otrokom, tudi povzročitelju. V nasilnem odnosu pride dolgoročno do degradacije osebe in otrok. Za otroke je največja travma, da je priča nasilju med staršema oz. skrbnikoma, s katerima živi.

Kakšen je odziv otrok na družinsko nasilje?

Odziv otrok v nasilnih razmerjih je lahko dvojen. Redko se postavijo na stran povzročitelja, upravičijo njegovo vedenje in skozi vzgojni vzorec menijo, da je nasilje sprejemljivo in ga tudi sami ponavljajo v svojih odnosih. Drugi odziv je, in ta je zelo močan, da se obrnejo proti očetu in se postavijo kot ščit materi ali z očetom ne želijo imeti stikov. Zelo učinkovito je, ko odrasel sin očetu pokaže, da je nasilno vedenje nesprejemljivo. A pri tem govorimo o odraslih otrocih in odnosu, v katerem je bila glavna žrtev nasilja mati, ne otrok. Otrok sam nima moči in je prav, da se ga v to vlogo niti ne postavi.

Zato smo v Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND) vnesli, da je otrok žrtev tudi tedaj, če je zgolj priča nasilju, in ne nujno neposredna žrtev. Pristojne službe bi morale otroka iz takega okolja odstraniti, samega ali skupaj z materjo. Raziskave namreč kažejo, da takšno nasilno okolje na otrocih pušča hude posledice. Pravkar sledim primeru, ko je bil triletni otrok priča dogodku, ko je oče udaril mamo s kijem po glavi. Od takrat ni več spregovoril niti besede. Razvil se je tudi avtizem, za katerega so najprej menili, da je vzrok za nerazvoj govora, zdaj strokovne službe ugotavljajo, da je ta povezan s travmo, ne avtizmom. Otroci, ki so priča nasilju med staršema lahko razvijejo zelo hude travme.

Otroci sami o nasilju ne spregovorijo.

Kolikor je meni znano, zelo redko, zato je pomembno, da imamo dobro usposobljene ljudi, ki znajo prepoznati znake, da otrok najverjetneje ne živi v ustreznem socialnem okolju, kot so: problematično vedenje, slabši uspeh, pomanjkanje koncentracije, motnje hranjenja in podobno.

Kaj pa pobegi od doma?

Tudi to se dogaja, pobegi so značilni za najstnike. Majhni otroci so popolnoma nezaščiteni in nemočni. Najstniki hitreje zaznajo, kaj se jim dogaja in da je nesprejemljivo, da oče udari mamo ali nasprotno. Majhen otrok tega ne ve, ne razume ali nima moči, da bi se kakor koli odzval.

Kdo naj bi stopil v stik z žrtvijo in ji ponudil pomoč? Kako sploh vedeti, kaj se v resnici dogaja?

Kaj se dogaja med štirimi stenami, je najteže ugotavljati, zato je na tem področju kompleksno delati, še posebej, če žrtev in storilec zanikata nasilje. Centri za socialno delo so takoj, ko izvedo za nasilje, dolžni poizvedovati na subtilen način. Stopijo lahko v stik s potencialno žrtvijo in ji ponudijo pomoč, ne da bi povzročitelj kar koli vedel. Kako naj pridejo pristojne službe do informacij, je odvisno od širše okolice.

Sosedje, še bolj prijatelji in sorodniki, lahko anonimno prijavijo, da se preveri, kaj se dogaja. Ljudje, ki so najbliže družini, ki sestavljajo tako imenovani mikrosocialni kontekst družin, praviloma vedo kaj se dogaja in je zelo pomembno, da nasilje prijavijo. Žal nam podatki kažejo, da se pogosto ne želijo vmešavati. Deloma je to povezano z bojaznijo, da bodo dobili pečat, da so uničili neko družino. Tak strah je povsem odveč, saj v družinah, kjer se dogaja nasilje, nima svetle prihodnosti. Zato je v največjo korist vseh vpletenih, zlasti otrok, da se takšne kršitve prijavi oziroma nanje opozori. Z opozorilom samo sprožijo, da pristojne službe začnejo preverjati. Tudi šole lahko opazijo, da se z učencem kaj dogaja, prijavijo nasilje in otroku ustrezno pomagajo prebroditi kritično obdobje.

Kako ženske opogumiti, da zapustijo nasilnega partnerja?

Ljudje velikokrat rečejo: »Kako naj ji pomagamo, saj si sama noče pomagati.« Ne gre za to, da si noče pomagati, njena percepcija realnosti in odnosa je izkrivljena. Tako živi in misli, da je tako deloma tudi prav. Zato je pomembno opozarjati, kaj ni v redu v odnosu, in stopiti v stik z osebo v nasilnem odnosu, da sprevidi in neha opravičevati. Ob tem se je treba zavedati, da potrebuje zelo veliko časa in je zato pomembno, da poznamo in razumemo vso kompleksnost tega procesa in smo do osebe, ki preživlja nasilje, strpni in potrpežljivi.

Lahko otrok prepriča mamo, naj poišče pomoč?

Ja, lahko ima takšen vpliv na mamo, seveda spet govorimo o večjih otrocih. Poznam primere, ko je starejša hči ali sin mami povedal(a), da tako ne morejo več živeti, in skozi travmatične pogovore z otroki je mama uvidela, da mora nekaj storiti. A spet opozarjam, da tega odrasli ne bi smeli prelagati na otroke.

Nekatere ženske menijo, da lahko nasilnega partnerja spremenijo. Se nasilnež sploh lahko spremeni?

To, da so ženske prepričane, da ga bodo spremenile, je velika zmota. Verjamem, da se del nasilnežev lahko spremeni, a ne vsi. Prvi pogoj za spremembo vedenja je uvid v lastno vedenje. Spremeni se lahko samo tisti, ki spozna, kaj je počel in da z njegovim vedenjem nekaj ni v redu. Jasno mora reči: »To, kar počnem, je nasilje.« Žal večina teh, ki sem jih obravnavala, takšnega uvida ni pokazala pri svojih zagovorih. Sicer obžalujejo, ampak opravičujejo, da jih je partnerka privedla, da so storili grozno dejanje. To kaže, da pravega uvida ni. Po hujšem nasilnem izbruhu partner dejanja vedno obžaluje in obljublja, da se bo spremenil. To daje ženski upanje, ampak se v naslednji situaciji kmalu pokaže, da se ne bo.

Lahko spremeni svoje vedenje, tudi takšni primeri so, a nikoli ga ne bo spremenila partnerka, do katere je bil nasilen. Tudi če moški opravi trening socialnih veščin in gre skozi proces spreminjanja vzorcev vedenja, se nikakor ne sme vrniti k isti partnerki.

Vprašanje je, če ga sploh lahko spremeni ženska, saj ima nasilen moški določena prepričanja in odnos do žensk. Zanj je ženska v osnovi manjvredna in mu mora biti podrejena. Menim, da so lahko v procesih dela s povzročitelji nasilja moški strokovni delavci uspešnejši, saj imajo do njih več spoštovanja.

Ima lahko moški v naslednji zvezi ljubeč odnos ali je velika verjetnost, da se nasilje ponovi?

Velika je verjetnost, da se nasilje ponovi. Moški ni nasilen, ker bi imel točno določeno partnerko, takšni primeri so redki, to je njihov vzorec vedenja. Ti moški so prepričani, da imajo pravico, da se tako vedejo do svoje partnerke. A je pomembno vedeti, da za nasilje ni nikoli opravičila. A niso vsi enaki in nekateri lahko z ustrezno pomočjo uvidijo, da njihovo vedenje ni pravilno.

Pomemben dejavnik je delo s povzročiteljem nasilja. V Sloveniji na tem področju delamo premalo. Društvo za nenasilno komunikacijo nudi treninge socialnih veščin za povzročitelje nasilja, a če ni sodno obravnavan ali ga ne obravnava center za socialno delo, teh treningov ni in se s povzročiteljem tako rekoč ne dela. Strokovno usposobljeni ljudje mu lahko pomagajo, da uvidi, kaj počne, kanalizira svoje frustracije in nasilje ter se začne drugače vesti do partnerke, razumeti njen odhod drugače.

Bi bile smiselne baze nasilnih ljudi?

Zelo sem previdna pri kakršnih koli bazah. Raje bi se jih izogibala, ker gre za integriteto posameznika in kršenje človekovih pravic. V bazi se lahko znajdejo tudi tisti, ki so bili po krivem obtoženi, lahko se kdo spremeni. Vedno je treba vsakemu dati možnost. Za nikogar ne morem reči, da se ne bo spremenil. Nasilje je odločitev, ni nezavedno vedenje, ki se zgodi. Tako, kot se ga naučimo, se lahko naučimo tudi drugačnega vedenja. Ne zagovarjam, da bi nasilneža zaprli in se z njim ne ukvarjali. To je izguba za družbo. Cilj družbe bi moral biti priskočiti na pomoč tudi nasilnežem in z njimi delati, da se poskušajo ustrezno integrirati v družbo vsaj toliko, da normalno funkcionirajo. Stigma bi jih dodatno zaznamovala in demotivirala, da bi se spremenili.

Menite, da je nasilje nad ženskami dovolj obravnavana tema v medijskem prostoru?

Nikoli se ne govori dovolj o tem. To rečejo tisti, ki ne poznajo aktualnih zgodb, prave realnosti. Ko vidite, kako se ženska bori za svoje lastno preživetje, se boji iti domov, se boji za svoje otroke, kaj bi jim lahko naredil, se popolnoma podreja zahtevam partnerja, se je odstranila iz svoje družbe … ko vidite travmatiziranega otroka, in teh ni malo, lahko rečete, da o tem ni nikoli dovolj govoriti. Podatki iz moje raziskave kažejo, da je intimnopartnerski umor najpogostejši tip umora za ženske. Po podatkih, ki sem jih pridobila na Ministrstvu za notranje zadeve, izhaja, da je med letoma 2000 in 2016 več kot 40 % vseh umorov žensk povzročil njen bivši ali aktualni zakonski/intimni partner.

A že en umor je preveč, saj tukaj govorimo o situacijah brez vrnitve in kjer je prizadet zelo širok krog ljudi, največje žrtve so otroci, ki navadno ostanejo brez obeh staršev. V tretjini primerov, ki sem jih sama obravnavala, so bili otroci celo priča umoru lastne matere s strani lastnega očeta. Ne vem, če si lahko predstavljamo kakšna travma je to. Zato opozarjam, da je o tem treba govoriti, da bi kot družba postali senzibilnejši. Radi rečemo, da smo, ampak navadno se na nasilne situacije, zlasti v družinah, ne odzovemo. To tudi daje žrtvam in povzročiteljem nasilja napačna sporočila, da so taki odnosi morda celo normalni. Dokler bo tako, moramo govoriti o nasilju.

Kje se lahko nasilje prijavi?

Vsakemu svetujem, naj se obrne na nevladne organizacije, kot sta Društvo SOS-telefon in Društvo za nenasilno komunikacijo (anonimna prijava) , saj imajo zelo dobro mrežo strokovno usposobljenih ljudi, psihološko, socialno in pravno, ki usmerjajo žrtev, jo lahko vodijo skozi postopke in poskrbijo za zaščito.

Žrtev ali nekdo, ki ve za nasilje, lahko pokliče na anonimno brezplačno telefonsko številko SOS-telefon 080 11 55, kjer se lahko in neobvezujoče pogovori s strokovno usposobljenimi delavkami in dobi prve informacije kako naprej. Obstaja tudi možnost anonimne prijave s spletnim obrazcem na policiji, uradna je lahko prijava na centru za socialno delo in na policiji.

Foto: arhiv Jasne Podreka (1. in 3. fotografija), Alenka Žnidar, Tatjana Splichal