Torkov Nikodemov večer v Mariboru je dokazal, kako pomemben je prostor, kjer se lahko odpre pogovor o temeljnih vprašanjih življenja. Dogodek je pritegnil tako mlade kot družine in starejše, ki niso le poslušali, temveč aktivno sodelovali, se vključevali v razpravo in delili svoje misli in izkušnje. Med zbranimi je bilo čutiti iskreno željo po razumevanju tematike. 

Več kot 60 udeležencev je prisluhnilo razmišljanju o upanju. FOTO: Domen Permozer 

Upanje nam je dano na oltar 

Prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec je svoj pogled na upanje začela z mislijo: »Upanje je meni še posebej blizu kot izraz in kot pojem zato, ker prihajam iz medicine,« je poudarila. V medicini se namreč vsakodnevno srečuje z bolniki, ki nosijo težke zgodbe, strahove in negotovosti, vendar v sebi nosijo tudi nekaj najdragocenejšega: »Vsi naši bolniki imajo v svojem tabernaklju najvišje, kar imamo. To je življenje samo.« Po njenem mnenju je v medicini prav upanje tisto, »ki je dano na oltar našim bolnikom, pa tudi zdravnikom, ki so lahko hkrati terapevti in bolniki«.

Prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec je govorila z veliko vnemo in s svojim pogledom navdihnila občinstvo. FOTO: Domen Permozer 

Njene besede potrjuje ganljiv primer mlade pacientke, ki se je soočila z redkim tumorjem, zahteval pa je izjemno zahtevno operacijo. Ob tem je ortoped, ki jo je zdravil, zaupal: »Molil sem, da bom zmogel to operacijo.« Prav takšne zgodbe dokazujejo, da je v medicini upanje ne le strokovna potreba, temveč resnično poslanstvo. Kot pravi profesorica: »Moj poklic je moje življenjsko poslanstvo. In del tega poslanstva je tudi upanje.«

Ali ob koncu življenja res štejejo hiše, avtomobili in priznanja? 

Jon Kanjir je pomen upanja opisal zelo preprosto, a globoko: »Upanje je zame tisto nekaj, kar pomaga skozi dneve, ki niso po naši volji. Upanje je tisto, kar nas vodi naprej.« Prav ta notranja usmeritev mu pomeni temeljno oporo v trenutkih, ko je treba zdržati in verjeti, da »bo naslednji dan morda boljši, lepši, prijetnejši«.

Jon Kanjir o svojih izkušnjah kot prostovoljec Slovenskega društva Hospic. FOTO: Domen Permozer 

Kot dolgoletni prostovoljec Slovenskega društva Hospic je dodal tudi osebno razmišljanje o dostojanstvu človeka ob koncu življenja. Ob spremljanju umirajočih se vedno znova vrača k vprašanju, kaj v resnici šteje. »Če pogledamo na življenje z vidika umirajočega … kaj je takrat sploh še pomembno? Ali so to hiše, ki si jih zgradil, avtomobili, priznanja in nagrade?« Ob tem jasno poudarja, da je odgovor vedno enak: »V ospredju so odnosi, dobra volja, lepi trenutki in dobra dela, ki si jih naredil za druge.«

Na koncu šteje to, da nisi sam. Da ljubiš in si ljubljen. (Jon Kanjir) 

Ko kot prostovoljec v hospicu stoji ob postelji človeka, ki se poslavlja, vedno znova začuti, da so želje na koncu izjemno preproste: »Ali si želim še novih hiš in novih avtomobilov? Ali pa si bolj želim nekoga, ki bi bil ob meni. To je prijatelja, družinskega člana, soseda, duhovnika? Želijo si nekoga, ki mu je mar zate, te ljubi in si kljub polnemu urniku vzame čas zate.«

Ali bi me lahko malo objeli?

Zvonka Zupanič Slavec je z veliko toplino spregovorila o prvi človeški bližini, o vtisu, ki ga naredimo drug na drugega, in o tem, kako malo je v resnici treba, da nekomu vrnemo občutek dostojanstva in vrednosti. Po njenem je izjemnega pomena to, da v sebi gojimo dobroto in občutljivost za druge: »Da znamo začutiti, da je nekomu težko, da je mogoče potreben pogovora, da bi si želel, da se ga kdo dotakne.«

Zelo ganljivo je opisala srečanje v ordinaciji: osamljeno pacientko, ki je komaj še našla smisel. »Rekla je, da tako sama živi, da praktično cel teden nikogar ne sliši in da včasih res kar malo izgubi upanje.« Na vprašanje, kako bi ji lahko pomagala, je sledil trenutek tišine, potem pa prošnja, ki se je dotaknila vseh meja človečnosti: »Ali bi me lahko malo objeli? Toliko časa me že ni nihče objel.«

Topel objem in občutek varnosti, ki ga ta pusti, je nekaj najglobljega, kar potrebujemo. (Zvonka Zupanič Slavec)

»Primimo za roke!«

Svoje študente pogosto povabi: »Primimo se za roke. Začutimo, da je dotik nekaj, kar nas dela človeške.« In sinoči se je to zgodilo tudi v dvorani. Po njenem povabilu so si udeleženci segli v roke, med njimi mladi in starejši, družine, dijaki in študenti. Vsa dvorana je za trenutek postala posebno povezana. Prav vsak se je ob stiku roke nasmejal. 

FOTO: Domen Permozer 

Ob tem je udeležencem položila na srce: »Zavedajte se, da je to res nekaj dragocenega. Čutimo, da smo tukaj zato, ker podobno čutimo, ker podobno mislimo, ker si želimo upanja in bližine.« Na koncu pa je sporočilo strnila v besede psihologa, duhovnika in akademika Antona Trstenjaka, ki je sinočnji večer skoraj simbolno zaokrožilo: »Bodimo človek človeku človek.«

Stisk roke. FOTO: Domen Permozer 

Namesto zdravila in pomoči, strup

Razprava se je dotaknila tudi referendumskega vprašanja. Zvonka Zupanič Slavec je izpostavila: »Pravica do življenja je največja pravica, kar jih imamo.« Spomnila je, da je v sedemnajstem členu ustave zapisano, da je življenje nedotakljivo.

Kritično se je dotaknila sodobnih razprav o pravici do smrti, ki jih po njenem mnenju oblikujejo predvsem zahodne, najbogatejše družbe. Posebej jo skrbi predpostavka, da je človekova smrt lahko razumljena kot individualna izbira, katere uresničitev bi se naložila na pleča zdravnika.

Zdravnik je simbol pomoči, ki nikoli ne bi smel škoditi po Hipokratovi prisegi, zato se mu v roke ne more dati strupa namesto zdravila. (Zvonka Zupanič Slavec) 

Svojo misel je sklenila odkrito: »To je nekaj, kar meni jemlje upanje, da je ta civilizacija še vedno zdrava.«

Bo nam dostojanstvo v zadnjih dneh življenja vzeto? 

Jon ob tem dodaja in opozarja, da bi sprejetje tega zakona mnogim »vzelo upanje«, saj ponuja na videz lahke, hitre poti, ki pa po njegovem prinašajo »povsem drugačen rezultat«. Poudarja, da se kot družba odločamo med »še nerazvito paliativno oskrbo« in »instant rešitvijo, za katero se skriva več, kot je videti." Ljudje so po njegovem mnenju pogosto pod vplivom raznih nepremišljenih plakatov in kratkih izjav, o katerih ne razmišljajo veliko.

Zbrane je nastop Jona Kanjirja pustil odprtih ust. FOTO: Domen Permozer 

Iz izkušenj spremljanja umirajočih Jon verjame, da umiranje ni nujno povezano z bolečino, temveč s »časom, ko imaš možnost razmisliti o svojem življenju«. Ta čas vidi kot nekaj svetega in kot priložnost, da se človek spomni lepega, prizna napake in popravlja odnose. »S sprejetjem tega zakona nam bo to odvzeto. Vzeto nam bo dostojanstvo v zadnjih dneh življenja.«

Debata je tekla še dolgo, svoja stališča in izkušnje so si podelili tako starejši kot mladi udeleženci. Tako kot dr. Zupanič Slavec kot Jon Kanjir sta poudarjala, da je pomembno, da vsi, ne glede na starost, razumejo resnost vprašanja in se zavedajo, kako bodo odločitve o tem zakonu vplivale na posameznike in družbo.