V sodobnem času vse več pozornosti namenjamo zdravemu življenju in športu. Marsikoga je treba k temu spodbujati, pri nekaterih pa pride do neželene posledice – do zasvojenosti s športom. Takim trening postane pomembnejši kot služba, odnosi in prijateljstvo. Toda kje je meja med zdravo potrebo po gibanju in zasvojenostjo? Zakaj do tega pride? O tem smo se pogovarjali s športnim psihologom dr. Matejem Tušakom.

Ko govorimo o zasvojenosti s športom, marsikdo vpraša, ali to sploh obstaja. Šport dojemamo kot nekaj, kar je dobro in koristno, če je tega čim več.

Najprej moram reči, da so vse oblike zasvojenosti pojmovane kot škodljive. Gre za obliko vedenja, kjer človek ni neodvisen in ga nekaj sili v to, kar dela. So pa velike razlike v tem, s čim je nekdo zasvojen. Nekatere zasvojenosti imajo poudarek na duševni zasvojenosti. Če mora nekdo zjutraj popiti kavo, gre deloma za fizični stimulans, še bolj pa za duševno potrebo, da se ob kavi umiri, razmisli, kakšen dan ga čaka … Zasvojenost s športom spada med tiste zasvojenosti, ki – če ne pride do ekscesov – ni tako zelo škodljiva in ima manj negativnih posledic, po drugi strani pa gre še vedno za odvisno vedenje.

Kako vemo, da je nekdo le nekoliko bolj navdušen športnik, drugi pa je s tem zasvojen? V čem je razlika?

Kdor je odvisen, nima nadzora nad tem, kaj dela in kako to vpliva na kvaliteto njegovega življenja. Ustvari si oblike vedenja, ki so povezane s športnimi aktivnostmi, in jim nameni precej časa. Ampak čas še ni tako zelo problematičen, kot je to, da odločitev za športno aktivnost diktira vse ostale oblike vedenja in življenja – zaradi športa recimo ne more na nek dogodek, prilagodi si službo, ne gre na družinsko praznovanje …, če prej ni, na primer, eno uro tekel. V tem primeru to izrazito prispeva k slabši kvaliteti življenja. Dokler razmišljamo, da gremo teč, ker radi tečemo, ker želimo vzdrževati določeno telesno težo …, do takrat težko govorimo o odvisnosti. Tudi vrhunski športnik, ki veliko trenira, s tem ni zasvojen; včasih komaj čaka, da bo konec sezone, ko dva tedna ne bo delal nič.

Se pravi, da je zasvojen, kdor nima več svobode, da aktivnost za določen čas opusti, če to želi.

Tako je. In to je tisto, kar je najbolj problematično. Ko človeka nekaj žene, da se mora gibati, ker sicer ne more normalno živeti, potem je to odvisnost. Sploh, če ga ob tem spremljajo še izraziti občutki krivde ali nemira, če tega ni naredil. Ali celo depresivnost, če tega dlje časa ni mogel delati, pa tesnoba, kadar mu situacija ne omogoča njegovega običajnega športa. Tisto, kar človeka žene v to, je pogosto nezavedno, kar pomeni, da nad tem nima nadzora.

Pri tem imajo močno vlogo tudi čustva …

Čustva človeka priganjajo, da se mora ukvarjati s športom, ali ga obtožujejo, če česa ni uspel narediti v taki meri, kot si je zamislil. Ko se ukvarja s športom, ima občutek, da dela prav, sicer pa je pretežno obremenjen, da se ukvarja premalo in ni naredil dovolj. Šport postane sredstvo, da dosega neke druge notranje cilje, ki se jih niti ne zaveda.

Kako pa pride do tega, da nekdo razvije tak vzorec vedenja in postane odvisen?

Povzročiteljev je lahko veliko. Določena osebnostna struktura, recimo nevrotična, je veliko bolj dovzetna za to kot nekdo, ki je bolj integriran.

Lahko to pojasnite?

Bom skušal povedati preprosto. To so čustveno manj stabilni ljudje, ki teže nadzorujejo občutke in menjavanje občutkov, se teže umirjeno soočajo s spremembami, prej občutijo pritiske, so bolj tesnobni … Taki ljudje bolj težijo k doseganju občutka varnosti. Nevrotična osebnostna struktura tako ali tako povezuje več motenj, ki so pri človeku lahko prisotne hkrati.

Recimo tudi obsesivno-kompulzivno motnjo?

Ta je pogosto prisotna in zahteva, da nekaj naredimo ali razmišljamo na določen način, da dobimo občutek nadzora. Pri nevrotičnih simptomih gre predvsem za potrebo po občutku varnosti.

Lahko poveste konkreten primer?

Nekdo ima zelo visoko postavljene cilje in bojazen, da teh ciljev ne bo mogel doseči. Lahko gre za nek družinski dejavnik, zaradi katerega se počuti, da stvari nima v svojih rokah. Skratka, takrat se pojavi potreba po določenih ritualih in vedenjih, ki bi nam dali občutek varnosti. Pravzaprav še bolj nadzora. Kot na primer pri motnjah hranjenja. Lahko ponazorim s tem?

Seveda.

Tu gre pogosto za perfekcionizem, ki je povezan z zunanjim videzom. Človek nima dobrega nadzora, kako bi ta ideal vzdrževal in tako malo jedel. V končni fazi najde določeno vedenje, ki mu pomaga vsaj približno vzdrževati določeno telesno težo ob še vedno veliki želji, da bi jedel, in dobiti občutek, da je naredil dovolj. Podobno je pri športu. Ko nekdo veliko trenira, ima občutek, da stvari nadzoruje. Občutek ima, da se dobro počuti, ko to naredi. Gre za manifestacijo obsesivno-kompulzivne motnje, kar pomeni, da nekaj mora narediti, zato da bo potem notranje v redu.

Verjetno mu je laže nadzorovati športno aktivnost kot življenje nasploh?

Občutek nemoči in da ne zna nadzorovati stvari, ki mu jih prinaša življenje, recimo bližnjih odnosov, ga porine v neko manifestacijo – bodisi hrane, športa ali česa drugega. S tem, ko nadzira šport, ima občutek, da nadzira sebe. V resnici pa šport in aktivnosti nadzirajo njega. Občutek nadzora je samo na začetku prividno dober, potem pa človek vse bolj postaja robot na stičišču teh sil, ki zahtevajo, da če si se z nekom skregal, moraš iti teči, če imaš stresno situacijo v službi, moraš odkolesariti 30 kilometrov …

Verjetno pa gre tudi za potrjevanje? Nekdo na področju športa postaja uspešen in ima v tem možnost, da se izkaže.

Ena znanih teorij motivacije pravi, da radi delamo tisto, v čemer smo dobri. Na področje zasvojenosti s športom pridejo tisti, ki jim je šport blizu, ki so pri tem uspešni in kamor so se v preteklosti v trenutkih depresije, žalosti, tesnobe pogosto zatekli. Takrat jim je šport gotovo pomagal. Kasneje so ugotovili, da so v tem dobri, in zdaj v tem laže krepijo in ohranjajo tudi svojo samozavest.

V katerem starostnem obdobju prihaja do zasvojenosti s športom? Pregovorno rečemo, da v krizi srednjih let. Je to res?

Do zasvojenosti res pogosto pride v kasnejših letih. Do 18. leta redko kdo razvije takšno zasvojenost, med 18. in 30. letom pa je obdobje, ko mora človek iz mladostništva preiti v obdobje odraslosti. Razviti mora določeno čustveno zrelost, vzpostaviti družinske odnose, zgraditi poklicno identiteto … Po koncu tega obdobja se tisti, ki niso bili uspešni, se pa to od njih pričakuje, začnejo počutiti ne-varno. Občutek pomanjkanja varnosti in nezadovoljstvo jih silita, da gredo v iskanje nadomestkov. Takrat začnejo razmišljati o dietah, alkoholu, športu …

Ali obstajajo tipični športi, ki pogosteje zasvojijo?

Običajno izberejo športe, ki so individualni in dostopni, recimo kolesarstvo za moške in tek za ženske. Tipični disciplini zasvojenosti sta tudi fitnes in bodybuilding, ker sta tako izrazito povezani z videzom.

Verjetno tudi adrenalinski športi?

Tudi, ker je v ozadju še potreba po razburljivosti in iskanju dražljajev. Šport ima v osnovi veliko pozitivnih učinkov. Dober vpliv na telesno in duševno zdravje je vedno prisoten. Pri večini ljudi ostane na tej ravni in ne gre v zasvojenost, pri nekaterih pa.

Omenili ste, da odvisnost od športa telesno morda ni tako zelo škodljiva kot druge odvisnosti, vendar močno vpliva na odnose z bližnjimi in družinsko življenje. Kakšna je dinamika odnosa pri paru, v katerem je nekdo zasvojen?

Prva pomembna stvar je, da je pri vsakem odvisnem človeku vedenje, povezano z njegovo odvisnostjo, vedno na prvem mestu. In to je, za katero koli odvisnost že gre, za partnerja in otroke precej nesprejemljivo. V življenju in partnerskem odnosu moramo vedno iskati prioritete in kompromise. Nekdo, ki je odvisen, pa težko išče kompromise, ker težko postavi kar koli pred svoje vedenje, v tem primeru šport. Če zanemari šport, so občutki tako neprijetni kot abstinenčna kriza. Ti občutki so tako izraziti in močni, da se jih odvisnik na vsak način želi izogniti, tudi za ceno težav v odnosu.

Se pravi, da je pri odvisniku vse ostalo, vključno z odnosom, resnično na drugem mestu?

Na drugem, tretjem, petem … Tak odnos je dolgoročno težko živeti in pričakovati, da bo partner to v nedogled sprejemal. Partnerju je zelo težko tekmovati s substanco ali tistim, kar povzroča zasvojenost. Motnja odvisnosti je tako težka preizkušnja, da če človek nima na kocki nečesa res velikega, ne bo spremembe. Človek mora poleg notranje imeti tudi zunanjo motivacijo, da nekaj spremeni, in to je grožnja pred izgubo odnosa.

Za spremembo pa je najprej potreben uvid.

Uvid, potem pa odločitev. Na problem običajno najprej opozorijo bližnji ali kakšna večja sprememba ali poškodba. Za pomoč je zelo priporočljivo poiskati terapevta, ker skoraj ni možnosti, da bi se iz tega nekdo lahko izvlekel sam. Največji izziv je duševna zasvojenost – kaj pa naj zdaj delam, ko sem šel prej na tek? Spreminjati vedenje, nadomestiti polno drobnih ritualov, ki so mu prej omogočali, da se je izognil nečemu neprijetnemu, to je najteže. Obenem pa mora biti pozoren, da ne zaide v drugo obliko zasvojenosti.

Cilj spremembe pa ni popolnoma opustiti šport, ampak uravnati vedenje, ki otežuje življenje in krha odnose z bližnjimi?

Človek mora najprej imeti močan lastni motiv, zakaj hoče nekaj spremeniti. Dragoceno je, če mož/žena pomaga pri uvidu in je hkrati toleranten/a, ker zdravljenje odvisnosti ne gre hitro in je težaško delo. Dobro pa je tudi, če v svojih zahtevah ni konflikten/a, a vendar dosleden/a. S tem ustvarja zunanjo motivacijo, ki odvisniku pomaga na poti k spremembi in mu da razlog, zaradi katerega se želi potruditi.

1/3