Foto: Tatjana Splichal



Včeraj je Kongregacija za kler izdala Navodilo o pastoralnem spreobrnjenju župnijske skupnosti v službi evangelizacijskega poslanstva Cerkve, ki sicer v enajstih poglavjih ne vsebuje zakonskih novosti, temveč predloge načinov za izboljšanje izvajanja že veljavnih predpisov iz let 1997 (TUKAJ) in 2002 (TUKAJ), predvsem s spodbujanjem soodgovornosti krščenih in pospeševanjem pastorale bližine in sodelovanja med župnijami. Navodilo zajema dve obsežni področji: do šestega poglavja ponuja razmislek o pastoralnem spreobrnjenju, misijonarskem čutu in vrednosti župnije v sodobnem kontekstu, v nadaljevanju pa se osredini na porazdelitev župnijskih skupnosti, različne vloge v njih in načine uporabe predpisov, je poročal portal Vatican News.

Pričevanje vere v dobrodelnosti in pozornost do revnih

V prvem delu dokumenta je poudarjeno, da je misijonarski čut župnije, »hiše sredi hiš«, bistven za evangelizacijo. Njeno značilno vez z ozemljem, ki ni več zgolj zemljepisni, temveč bivanjski prostor, spreminjata globalizacija in digitalni svet. Župnija mora biti sposobna dojeti potrebe časa in prilagoditi svojo službo vernikom in zgodovini, zato je pomembna prožna in postopna prenova župnijskih struktur, ki morajo biti usmerjene v duhovno dinamiko in pastoralno spreobrnjenje, temelječe na oznanjevanju Božje besede, zakramentalnem življenju in pričevanju dobrodelnosti. Navodilo priporoča pričevanje vere v dobrodelnosti in pomembnost pozornosti do revnih, ki jih župnija evangelizira in se pusti od njih evangelizirati. Vsak krščeni naj bo aktiven dejavnik evangelizacije, zato sta bistveni sprememba mišljenja in notranja prenova, da bi se udejanjila misijonarska prenova pastorale.

Župnik v službi župnije in ne obratno

Delitev župnij mora slediti ključnemu dejavniku bližine, upoštevaje homogenost prebivalstva in značilnosti ozemlja. Poudarjena je vloga župnika kot »lastnega pastirja« skupnosti, ki je v službi župnije in ne obratno ter ima polno skrb za duše. Kot upravitelj župnijskega premoženja in pravni predstavnik župnije mora biti imenovan za nedoločen čas, saj skrb za duše zahteva stalnost in vključuje poznavanje skupnosti in bližino z njo. Škof lahko, kjer škofovska konferenca to določi z dekretom, imenuje župnika tudi za določen čas vsaj petih let. Ob doseženi starosti 75 let je župnikova »moralna dolžnost« podati odpoved, toda dokler je škof ne bo sprejel in mu tega pisno sporočil, ne bo izgubil funkcije.


Foto: Oton Naglost


Diakoni niso »pol duhovniki in pol laiki«

Diakoni, ki jih ne smemo pojmovati kot »pol duhovnike in pol laike«, so kot posvečeni služabniki deležni, čeprav na drugačen način, zakramenta svetega reda, zlasti na področjih evangelizacije in dobrodelnosti, vključno z upravljanjem dobrin, oznanjevanjem evangelija in službo pri evharistični mizi. Pri laikih je v dokumentu poudarjeno sodelovanje pri evangelizacijskem delovanju Cerkve, zato se od njih zahteva z evangelijem skladno velikodušno prizadevanje za pričevanje življenja in služenje župnijski skupnosti. Verni laiki so potem lahko postavljeni za bralce in izredne delivce obhajila ob upoštevanju njihove polne edinosti s Katoliško Cerkvijo, primerno formacijo, zglednim osebnim in pastoralnim življenjem, v izrednih razmerah pa lahko od škofa dobijo še druge naloge (obhajanje besednega bogoslužja in pogrebnega obreda, vodenje krsta, navzočnost pri krstu, pridiganje v cerkvi ali kapelah v primeru potrebe). Nikakor pa ne morejo imeti pridige med mašo.

Pomembnost gospodarskega sveta in ŽPS

V navodilih je zapisana tudi vloga župnijskih organov cerkvene soodgovornosti. Vsaj tričlanski gospodarski svet, ki mu predseduje župnik, ima posvetovalni značaj in je potreben, ker je upravljanje župnijskega premoženja – ki je last župnije in ne župnika – »pomembno področje evangelizacije in evangeljskega pričevanja za Cerkev in civilno družbo.« Tudi župnijski pastoralni svet – njegova ustanovitev je »toplo priporočena« – je posvetovalen, a ne zgolj birokratski organ, njegova prvenstvena naloga pa je iskanje in preučevanje praktičnih predlogov za pastoralne in dobrodelne pobude v župniji, ki pa jih mora za njihovo operativnost sprejeti župnik.

Zakramentalno življenje ne sme biti »trgovina«

Zadnje poglavje je namenjeno darovom za obhajanje zakramentov, ki morajo biti svobodno dejanje darujočega in se jih ne sme zahtevati, kot bi bili naložena pristojbina. Zakramentalno življenje ne sme biti »trgovina« in obhajanje maše, tudi druga zakramentalna dejanja ne morejo biti podvržena cenikom, pogajanjem ali trgovini. Duhovniki naj nudijo kreposten zgled pri rabi denarja z zmernim življenjem in preglednim upravljanjem župnijskega premoženja, s čimer bodo lahko osvestili vernike, da bodo radi prispevali za potrebe župnije, ki je tudi »njihova hiša«, dokument še povzema portal Vatican News.