Pavel je bil v težavah – že spet. Potem ko so ga rimski vojaki prijeli, ker je v Jeruzalemu skoraj povzročil izgrede, so se pripravili, da ga bodo zaslišali z bičanjem (prim. Apd 22,24). On pa je zaslišanje preprečil z enim samim vprašanjem. »Ali vam je dovoljeno bičati človeka, ki je rimski državljan in ni bil niti obsojen?« je vprašal odgovornega stotnika (Apd 22,25). Stotnik je prenehal. Zavedal se je, da bi lahko pristal za zapahi, če bi nadaljeval bičanje. Kajti biti prebivalec Rimskega cesarstva je nekaj pomenilo, namreč da ima človek določene pravice, ki se jih ne sme prekršiti.

Jasno je, da je Pavel poznal svojo bit rimskega državljana pa tudi prednosti državljanstva. Zavedal pa se je tudi, da ima še eno bit, ki prinaša še večje prednosti: »Naša domovina pa je v nebesih,« je zapisal (Flp 3,20).

Državljanstvo še danes nekaj pomeni. Ni pomembno v kateri državi živimo, državljanstvo prinaša določene pravice in odgovornosti. Za večino med nami je dragoceno in ga ne jemljemo zlahka. Tako kot Pavel imamo tudi nekakšno dvojno državljanstvo: narodno in nebeško.

Vsako leto novembra nas mašna berila opominjajo na »poslednje reči« – nebesa, pekel, vice in Jezusov drugi prihod. V skladi z izročilom se bomo v eseju posvetili premišljevanju, kaj pomeni živeti kot nebeščani. Ogledali si bomo, kaj nas Nova zaveza uči o nebesih, da bomo bolje razumeli, kakšno življenje Bog pričakuje od nas v tem času. Ogledali si bomo tudi veličastno prihodnost, ki nas čaka. Pavlu je pogled v nebesa pomagal prestajati preizkušnje. Tudi nam lahko pomaga, da bomo pogled upirali v »nagrado, h kateri nas od zgoraj kliče Bog v Kristusu Jezusu« (Flp 3,14).

Pogled v nebesa

Težko si je predstavljati nebesa. Nihče med nami tega v resnici ne more vedeti, saj jih še nihče ni videl. Jezus pa je to vedel in tega tudi ni skrival. Pravzaprav je že na začetku javnega delovanja oznanil: »Približalo se je nebeško kraljestvo« (Mt 4,17). Nato je to dokazoval, ko je ozdravljal bolnike, izganjal hude duhove, obujal mrtve in oznanjal Božje usmiljenje. Brez dvoma se je začelo novo obdobje. Napočil je čas, da nebesa na nov način pridejo na svet.

Ta prihod nebes je bil še izrazitejši, ko je Jezus umrl in vstal od mrtvih. Za vedno je premagal smrt – ne le zase, temveč za vse, ki verujejo!

Torej drži, nebeško kraljestvo se je približalo in še vedno je tukaj. Za nas je enako resnično kot za Marijo Magdaleno pri grobu, Petra v zgornji dvorani in učenca na poti v Emavs.

Nikjer drugje nebes na zemlji ne vidimo tako jasno kot v čudežu, ki se dogaja na slehernem oltarju, ko se je navaden kruh in vino spremenita v Kristusovo telo in kri. Vsakokrat ko se zberemo, da bi slavili Gospoda, nas obdaja nebeška množica, ki prepeva: »Slava Bogu na višavah!« Kadar slišimo oznanjenje njegove besede, poslušamo Jezusov glas, ko sedi na prestolu. Kadar ga prejmemo v sveti hostiji, smo deležni še enega dotika večnega življenja, ki ga obljublja vsem, ki ga uživajo v veri. Ni pomembno, kje smo in v kakšnem položaju smo, nebeško kraljestvo je navzoče povsod, kjer ljudje slavijo in častijo Kralja nebes.

Novembrski esej si v celoti preberite v reviji Beseda med nami.