Zapri
Iskanje

Nekje na obzorju

Za vas piše:
Aleš Maver
Objava: 25. 11. 2021 / 00:30
Oznake: Družba, Mnenja
Čas branja: 3 minute
Nazadnje Posodobljeno: 24.11.2021 / 11:01
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Nekje na obzorju

Nekje na obzorju
Aleš Maver. FOTO: Tatjana Splichal.
November je mesec, ki me nehote spomni na kralje.

Cerkveno leto se že vse moje življenje zaključuje z nedeljo Kristusa Kralja. Okrog 10. novembra 1918 pa sta vzporedno s koncem prve svetovne vojne v zgodovinsko ropotarnico odromali nemška in habsburška monarhija. Kot sedaj kaže, za vselej. 

Kljub pravemu potopu evropskih kraljev v istem času se je papež Pij XI. ravno leta 1925 odločil vzpostaviti poseben praznik, ki nas opozarja na (večno) Kristusovo kraljevanje. 

Na prvi pogled bi zlahka rekli, da je Cerkev s tem še enkrat več potrdila trditev razočaranega kardinala Martinija, da stopica dvesto let za svetom. Medtem ko se je slednji od kraljev poslavljal, jih je poskušal nekdanji šef vatikanske knjižnice (umetno) obdržati pri življenju.

Vendar je vtis po mojem mnenju zmoten. Danes si težko predstavljamo dve stvari, značilni za obdobje Pijeve obogatitve cerkvenega koledarja. 

Prva je velikansko razočaranje in izguba zaupanja v dotedanje stebre družbe, ki so svoje ljudi popolnoma neodgovorno izpostavili vojnim grozotam in, kar je morda še pomembneje, nepredstavljivemu pomanjkanju. 

Ampak druga stvar je samoumevna gotovost velike večine evropskega življa, da pripada določenim ljudem, pa naj se imenujejo kralji, cesarji, knezi ali kako drugače, sveta dolžnost voditi druge in da jim je omenjeno dolžnost poveril neposredno najvišji Kralj sam. 

Ker so do te mere pogrnili na izpitu pred zgodovino, se ni sesula le gotovost o njihovi vlogi, marveč se je vsesplošni dvom razširil vse do tistega, od katerega naj bi jo dobili. 

Drugače ni moč razumeti ihte, s katero so po ulicah Maribora, Ljubljane, Dunaja, Budimpešte ali Prage ljudje, ki so še včeraj otroško zaupali v dobronamernost cesarja Karla, za trenutek skoraj v en glas zahtevali prej neznano republiko.

Piju XI. seveda ni šlo za to, da bi iz naftalina vlekel nekaj, kar se je samo spravilo ob ves ugled. Tudi mu verjetno ni šlo za obnovo popreproščenega Pavlovega modrovanja o božanskem izvoru sleherne oblasti, ki je v cerkveni zgodovini naredilo toliko škode, čeprav je bilo gotovo mišljeno dobronamerno. 

Hotel pa je izpostaviti spoznanje, o katerem se zdi, da je še kako aktualno sedaj, ko nam je v pogojih pandemije težko priznati veljavo mnenja kogarkoli.

Na neki način je najbrž hotel misel prestaviti v Pilatovo sodno hišo, h kratkemu, odrezavemu dvogovoru med objestnim rimskim guvernerjem in nekom, ki je v njegovih očeh s položaja brezposelnega tesarja škilil na kraljevski tron. Izplen pogovora je Rimljan povzel z znanim stavkom Torej si vendarle kralj? 

In papež je leta 1925 slutil, da si bodo lahko še preostali kralji zapravljeno zaupanje pridobili le s posnemanjem težaškega, trnja polnega Jezusovega kraljevanja. Stoletje po uvedbi praznika tega kraljevanja mu ni dalo prav. 

Čeprav je veliko vladarjev in plemenitašev v njem šlo skozi pravi pekel, izgubljenega ni bilo mogoče vrniti. Toda nekje na obzorju se vseeno svetlika spoznanje, da se je s stoletja negovanim prepričanjem o poklicanosti nekaterih za vodenje družbe potopilo nekaj dobrega. Navdušenje, s katerim otroci spremljajo princese iz Ledenega kraljestva, je njegov daljni odblesk.


Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (48/2021). 

Nalaganje
Nazaj na vrh