Posameznik, ki je bil deležen zatiranja, svoje potlačene konflikte rešuje z agresivnostjo navzven. Namen lestvice je udarec konservativcem in njihovo cepljenje s strpnostjo vseh vrst. Če bi lestvico nestrpnosti današnji ulični protestniki testirali najprej pri sebi, bi morda dobili presenetljiv rezultat.

Nezaupanje avtoritetam ima dolgo predzgodbo. 

Rimski vojaški imperij je izgubljanje moči poskušal ohraniti z okrepitvijo verovanja s skupnim imenovalcem okrog sončnega božanstva, a vstop mnogo bolj osebnega krščanskega Boga je bil preveč prodoren. 

Prehod se ni zgodil čez noč, celo že krščanskemu cesarju Konstanciju II. se je po smrti primerilo, da je bil konsekriran, prištet med bogove. Ko so bili vladarji razrešeni svoje božanske narave, je njihova avtoriteta potrebovala blagoslov od zgoraj, da se ve, da ljudstvu vladajo po božji volji. 

V zapletenih srednjeveških razmerjih med Cerkvijo in oblastjo je prihajalo do mnogih vzajemnih zlorab. Napoleonovo kronanje leta 1804 velja za učno uro propagande, saj izrabi in poniža prisotnost papeža Pija VII., da sebi in Josephini kar sam nadene cesarsko krono. 

Današnji zahodni voditelji so glas ljudstva, izvoljeni na demokratičnih volitvah, pred katerimi poteka gverilski medijski spopad. Morda prav zato svojo izvolitev tako radi legitimirajo z »obrednim« obiskom in obveznim fotografiranjem s svetim očetom. 

Še zlasti tisti, ki volilne točke nabirajo s programom, nasprotnim nauku Cerkve.

V berilih te dni beremo, da Pilata muči vprašanje, s kakšno oblastjo nastopa Kristus. Jezusov odgovor, da njegovo kraljestvo »ni od tega sveta«, ga hudo vznemiri, zato še enkrat potipa, ali je »vendarle kralj«. Pred seboj ima avtoriteto, ki ni podprta ne z vojaško močjo, ne z glasom ljudstva, ne z medijsko manipulativno močjo, temveč z resnico.

V težkih obdobjih zgodovine – ob sesutju rimskega imperija, sestopu fevdalizma, v vihri revolucij, ob tragediji prve in druge svetovne vojne – se je okrepilo pričakovanje Kristusovega drugega prihoda. 

Najrajši bi mu določili zgodovinski trenutek, ko naj končno nastopi z avtoriteto, pride na oblakih neba, obračuna z nestrpneži, konča agonijo zavoženega sveta in poboža naš »prav«. Z naše perspektive je morda pojav epidemije, migracij in ekološke krize tista »ura in dan«. 

Toda njegove misli so visoko nad našimi mislimi, zagotavlja nam le, da bo z nami vse dni do konca sveta. V pragozdu nasprotujočih si informacij, na kovidnem bolniškem oddelku, v peklenski vročini nekoč zmernega podnebnega pasu, ko bomo svoje bencinarje primorani zamenjati za bicikle ... 

Sploh pa je naš kralj, ko si sredi vsakdana prizadevamo, da ne otemni luč resnice.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (47/2021).