Ob imenovanju za koprskega ordinarija velja spomniti na pogovor, ki ga je Družina z dr. Jurijem Bizjakom pod naslovom “Benjamin” med slovenskimi škofi objavila v novomašni številki leta 2000, torej neposredno po njegovem imenovanju za koprskega pomožnega škofa. Marsikatera misel iz tistega pogovora namreč ostaja veljavna še danes.


Colska župnija, iz katere prihajate, je Cerkvi darovala veliko duhovniških poklicev. Ali je mogoče najti konkretne razloge za to?

Rad se spominjam živahnega življenja na vasi, kjer smo otroci »balinali« s ploščatimi kamni, se igrali med dvema ognjema, se šli skrivalnice in se lovili; spominjam se življenja pri studencu, kamor smo hodili po vodo in gonili živino napajat; spominjam se toplih spomladanskih dni, ko smo trebili po senožetih, in vročih poletnih, ko smo imeli košnjo; potem pa jeseni, ki so bile polne domačih in divjih sadov, in spominjam se zimskega veselja; spominjam se življenja v šoli in v cerkvi, spominjam se napornega dela in veselih praznovanj. Za novo leto je vse veselo hodilo za godcem od hiše do hiše in otroci smo se vmes podili. Spominjam se, kako so bili vsi odrasli ljudje med seboj povezani in resnobno verni. Duhovnik se jemlje izmed ljudi in se postavlja za ljudi v tem, kar se nanaša na Boga. Raste iz skupnosti in za skupnost, zato sem prepričan, da duhovni poklici večinoma prihajajo iz globokega verskega življenja župnije ali kakšne druge skupnosti.

Do kod seže vaš prvi spomin, povezan z odločitvijo za lastno duhovništvo?

Najdlje segajo spomini na otroške večerne molitve pod platnenimi rjuhami in na plevnici iz koruznega lubja. To se je spalo! Čeprav smo imeli majhno kmetijo, je oče skoraj vse leto najemal še druge delavce iz vasi in to je bilo za otroke najbolj zanimivo. Pri oddihu, pri obedih, pa tudi med delom je vsak pripovedoval svoje zgodbe in doživljaje in otroci smo poslušali z odprtimi usti, dan za dnem, vedno nove in spomina vredne. Tu sem dobil čut za stik z ljudmi. Kako malo je treba: spomniš se zgodbe, jo »sprožiš« in naveza zadiha. Stregel sem g. Metlikovcu, g. Gnjezdi, g. Bogomirju Bercetu. Pri g. Borisu pa sem bil že dovolj star, da sem lahko dojel, kaj pomeni »biti s kom« – kakor je Jezus poklical apostole, da bi »bili z njim«.

Gimnazijska leta (1961–1965) ste preživeli v vipavskem semenišču. Kaj je najbolj zaznamovalo ta čas?

V semenišču v Vipavi smo stkali najbolj trdna prijateljstva – to smo že večkrat ugotovili. Dovolj zahtevna šola nas je primerno zaposlovala in varovala. Ko smo jeseni prišli v šolo, smo že mislili na božič in na odhod domov, in ko smo se po treh kraljih vrnili, smo že mislili na veliko noč in ponoven odhod domov. Bili smo v večnem boju za svoje pravice s profesorji in predstojniki, vendar smo ta boj jemali bolj kot tekmo. Naš razrednik je bil Franc Kralj, profesor zgodovine in velik vzgojitelj. Dobro se spominjam, kaj nam je priporočil v poslovilnem govoru po maturi: »Bodite dobri!« Pozneje sem našel isto misel tudi pri rabinih: Bodite Aronovi sinovi in ljubite vse ljudi!

Tudi čas bogoslovnega študija je verjetno prinesel marsikatero zanimivost …

Iz bogoslovskih let se s posebnim veseljem spominjam škofa Janeza in velikonočnih praznikov v Kopru. Bogoslovci smo pomagali pri obredih, zlasti pa veliko peli psalme, speve, odpeve in pasijon. Škof Janez je vedno takoj rešil vsako zadrego, kadar nismo vedeli, kako se obred nadaljuje: in vse je izpeljal tako, da zastoja nihče ni niti opazil. Bil je zelo vesel in pogumen škof.

V škofovsko službo prinašate »doto« duhovnega voditelja v malem semenišču (Vipava, 1991–1997) in ljubljanskem bogoslovju (1997–2000). Kakšne so naloge in pristojnosti spirituala in v kakšno pomoč so vam lahko izkušnje iz tega dela?

»Če klone telo, ga duh dvigne, če pa klone duh, kdo ga bo dvignil?« (prim. Prg 18,14). Duhovno vodstvo je velika milost in umetnost. Človek dela in Bog dela. Kaj naj dela človek? Naj začenja vedno znova. Naj nagiba vedno v pravo smer. Naj bo prožen kakor lok: če je premalo napet, ne deluje, če je preveč, tudi ne. In naj računa z Božjo pomočjo. Če bi imeli vero kakor gorčično zrno: najmanjša luknjica v čolnu zadostuje, da čoln zaliva voda – in najmanjša odprtost v presežno zadostuje, da človeka napolnjuje milost. Vera trga verige človeške navezanosti in odpira ječe človeške ujetosti. Izkušnje duhovnega vodstva so prebrane žive knjige. Verjetno so mi prav te izkušnje v veliki meri navdihnile tudi moje geslo: »Pogum, vse ljudstvo v deželi!«

Če primerjate razloge, ki so vas vodili v duhovniški poklic, in tiste, ki ste jih lahko zaznali v tesnem srečevanju s sedanjimi bogoslovci – ali ste zaznali kakšne bistvene razlike?

Duhovnih poklicev je veliko in preveč, le vzkali jih premalo. Zakaj? Naj navedem misel, ki jo je v semeniški kapeli povedal /tedanji ljubljanski nadškof/ dr. Franc Rode: Kakor je pri semenu potrebna toplota, da vzkali, tako je tudi za vzklitje duhovnega poklica potrebna duhovna toplota okolja. Potrebno je dvigati duhovno raven določene skupnosti in naroda in duhovni poklici bodo vzklili. Škof opravlja trojno službo: oznanjuje evangelij, oskrbuje svete skrivnosti in posvečuje Božje ljudstvo. Ravno zvesto in goreče izpolnjevanje teh služb je najboljše delo tudi za duhovne poklice, kajti veselemu oznanjevanju, skrbnemu obredju in pristnemu srcu se noben vrag ne more dolgo upirati.

Večji del vašega duhovništva – posvečeni ste bili leta 1971 – je zaznamovala znanstvena razsežnost. Veliko let ste posvetili študiju biblicistike, to znanje pa ste posredovali tudi mladim generacijam duhovnikov kot profesor na teološki fakulteti. Ali škofovsko imenovanje pomeni konec tega akademskega delovanja?

Zelo rad sem predaval na fakulteti. Naj navedem, kar sem povedal v predavalnici na sprejemu po imenovanju za škofa: O očaku Jakobu piše, da so se mu leta služenja za Rahelo zdela kakor en dan, ker jo je imel rad. Takšna se mi zdijo tudi leta mojega služenja fakulteti. Pregovor »kogar bogovi sovražijo, ga naredijo za vzgojitelja«, bi kar spremenil v »kogar bogovi ljubijo ...« Fakulteta seveda zahteva celega človeka, kakor zahteva celega človeka nova služba, ki jo sprejemam, zato nameravam prepustiti svoje mesto mlajšim. Vsekakor pa računam, da bi še predaval na katehetski šoli v Kopru in Novi Gorici. V mislih pa imam tudi veliko strokovnih reči, bolj drobnih in tudi nekaj večjih, ki bi jih rad napisal, ko bom našel čas za to.

Kakšno vlogo ima stalno izobraževanje za opravljanje službe, kot je duhovniška in še zlasti škofovska?

Škof opravlja v Cerkvi trojno službo: učiteljsko, pastirsko in posvečevalno. Zadnji dve službi, pastirsko in posvečevalno, lepo označuje odpev pri večernicah v čast svetim pastirjem: »Pastir ljubi svoje brate in sestre in mnogo moli za ljudstvo!« Res lepo opravilo in lepo poslanstvo. Na prvem mestu pa je učiteljska služba, ki jo poudarja odpev pri hvalnicah: »Sveti učitelji Cer­kve se bodo lesketali kakor sijaj neba in tisti, ki so mnoge poučili v pravičnosti, so kakor zvezde za vso večnost.« Priganja ga tudi prerok Malahija: »Zakaj ustnice duhovnika naj ohranijo spoznanje in iz njegovih ust se pričakuje pouk, ker je poslanec Gospoda nad vojskami.« Tako naj se škof znanju ne izmika, temveč naj ga nadgrajuje z večjo ljubeznijo do bratov in sester in z bolj gorečo molitvijo za ljudstvo.

Ste »benjamin« med slovenskimi škofi. Ali bo to dejstvo kako vplivalo na vaše delo?

Kot »benjamin« med slovenskimi škofi bi glede na leta to čast seveda rad čimprej prepustil prihajajočemu mlajšemu bratu /kar se je seveda tudi zgodilo/. Glede na Benjaminov značaj – očak Jakob ga je namreč označil za »roparskega volka« – pa bi rad bil dolgo takšen »volk«, kakor je bil tudi benjaminovec apostol Pavel ...