Kot smo z intervjujem v tiskani Družini in spletno objavo nekaterih vprašanj iz njega napovedali, je bila 25. septembra točno opoldne v Galeriji Družina predstavljena nova knjiga dr. Jožeta Dežmana, s katero bistveno drugače, kot smo bili doslej vajeni, osvetljuje zgodovino slovenske komunistične partije.

Dr. Jože Dežman med predstavitvijo nove knjige. FOTO: Bogomir Štefanič

Temeljno gradivo za knjigo so namreč personalne mape (predvsem izključenega) partijskega članstva, iz katerih lahko dobimo neposredni vpogled v partijsko vesolje (ali bolje: drobovje). Knjiga je namreč lahko nastala zato, ker je Zveza komunistov Slovenije (ZKS) predala arhiv Centralnega komiteja v Arhiv Republike Slovenije. Tako se je, kot je dejal dr. Dežman, zgodil svojevrstni paradoks: partija je skoraj v celoti uničila arhiv tajne politične policije v upanju, da bo to onemogočilo raziskavo in spoznanje policijske in brezpravne titoistične Jugoslavije in Slovenije, po drugi stani pa pustila cekajevski arhiv z dokumenti, ki morda celo bolj kot uničeni dokumenti omogočajo rekonstrukcijo norega partijskega sveta.

Ob robu predstavitve knjige je avtorja dr. Jožeta Dežmana pozdravil in mu za rojstni dan voščil dr. Andrej Saje, predsednik Slovenske škofovske konference. FOTO: Bogomir Štefanič

To je pomembno sploh v današnjem času, ko se, kot je opozoril dr. Dežman, srečujemo s svojevrstno obliko zgodovinopisnega revizionizma. Sedanja »s(S)voboda« nam je namreč prinesla posebno obliko tega (sicer pri nas tako kritiziranega) pojava: nenadoma v prispevkih ključnih zgodovinarjev ni več ne komunistične partije, ne revolucije, ne politične policije … Tudi številne javne biografije nekdanjih partijcev so že očiščene v tej maniri (ki, mimogrede, spominja na mitologijo nemških družin, češ, naš dedek pa že ni bil nacionalsocialist).

Partija se  kaže kot svojevrstna civilno-religijska ustanova, katera največja produkcija je bila – izguba članstva!

Dr. Dežman se je torej odpravil na svojevrstno »arheološko« raziskovanje – iz obsežnega arhiva (več kot tisoč škatel) je izluščil vrsto življenjskih zgodb, iz katerih se kažejo antropološke razsežnosti partijskega sveta – torej sveta približno 240.000 ljudi na Slovenskem, ki so bili krajši ali daljši čas v partiji. In ena izmed nenavadnih lastnosti tega sveta je ta, da je skoraj 130.000 izmed teh 240.000 iz partije odšlo ali pa so bili iz nje vrženi. Partija se tako kaže kot svojevrstna civilno-religijska ustanova, katera največja produkcija je bila – izguba članstva! Statistike tako pokažejo, da je skozi leta kombinacija množičnega članstva v partiji in nato množičen vdor samoupravljalcev v ta sistem privedla do partijskega samomora. »Partija ni nič kaj dosti sestopala z oblasti, ampak so Milan Kučan in tovarišija samo zavarovali svoje pozicije, potem ko so prodali samoupravljanje in Jugoslavijo in komunizem …,« dogajanje opisuje dr. Dežman.

Nova knjiga je izšla pri založbi Družina. FOTO: Bogomir Štefanič

Ambicija knjige je prikazati to partijsko vesolje, ki se seseda samo vase, in dati besedo ljudem, ki so vanj prišli in iz njega odšli, hkrati pa knjiga odpira vprašanje, ali smo se v slovenski družbi sposobni pogovarjati, kaj to dogajanje pomeni za nas danes; zlasti v Ljubljani kot megacentru partijske okupacije Slovenije so posledice po Dežmanovih besedah vidne še danes: prav zaradi fevdalnega transferja nekdanje partijske moči in položajev smo namreč danes tam, kjer smo.

Predstavitev v Galeriji Družina. FOTO: Bogomir Štefanič

Knjiga med drugim predstavlja nenavadno dialektiko »umora in humorja«, če uporabilo Dežmanovo oznako. Za ponazoritev: v partijskem svetu je bilo ubiti sočloveka, zlasti če je bil to t. i. narodni izdajalec, velika vrlina, s tem so se na veliko hvalili in poudarjali. Tudi če je kdo pri tej »vrlini« v krutosti šel čez vse mere človeškega, je kvečjemu dobil kakšen droben opomin.

To je svet izrazito staromodnega standarda patriarhata, ki celo družino vodi v komunizem.

Po drugi strani pa je bilo partijsko izpraševanje vesti do komičnosti natančno pri kakšnih zadevah, še zlasti pa v svetovnonazorski, verski vojni proti (katoliški) vernosti, ko se strogo prepoveduje in kaznuje kakršno koli onečaščanje partijskega »verskega« temelja z vernostjo druge (predvsem katoliške) sorte. »Čuden svet s specifično vestjo,« to versko vojno označuje dr. Dežman. In to je hkrati svet izrazito staromodnega standarda patriarhata, ki celo družino vodi v komunizem. A dejansko ta patriarhat pomeni spopad z ženskami, ki skrivajo nosijo otroke h krstu, jih peljejo v birmi, ki može prepričajo za cerkveno poroko … »Preganjanje protestantov je pravi mačji kašelj proti tej verski vojni – to je največja slovenska verska vojna, pri kateri pa si partija polomi zobe,« je bil slikovit dr. Dežman.

Avtor knjige je privabil nasmeh na obraze zbranih obiskovalcev ... FOTO: Bogomir Štefanič

Knjiga odpira skozi biografije partijskega članstva odpira vpogled tudi v narodovo travmatiziranost. Prav predvojne življenjske okoliščine (življenje v strahotni revščini, alkoholizmu, nasilju v družini, neznosnem trpinčenju vajencev …) so bile zlata jama za rekrutiranje partijskega članstva z obljubo nove zemlje in neba. A pri nasilnem ustvarjanju te obljube so partijci počeli tako hude stvari, da so bili globoko travmatizirani; od tod tipično in množično izjavljanje v dokumentih: »sem živčen«, »sem raztresen«, »vse pozabljam« … To je še danes problem: kot namreč ugotavlja dr. Dežman, imamo pri nas opravka z neozdravljeno družbo, v kateri se množična travma storilcev (in žrtev) vleče skozi generacije. Knjiga Komunistični strah v gatah odpira prostor za pogovor o tem in še marsičem, zato odpira prostor za posttravmatsko rast.

Nekdanji član partije je zdaj s svojo knjigo v javnost po lastnih besedah »vrgel majhen čik«. Bo sprožil velik požar?

Za sklep poročila, ki seveda predstavlja le nekaj utrinkov s predstavitve knjige (vodila jo je Manica Ferenc), pa še avtorjeva »šala na svoj račun«, če jo smemo tako imenovati. »Ves čas nam govorijo, kaj boste pisali o tem ali onem, če niste bili zraven. No, zdaj bom vsem lahko rekel: kaj se usajate, če niste bili zraven!« In to dr. Dežman lahko reče zato, ker je bil tudi sam marca 1977 sprejet v partijo. Ta nekdanji član je zdaj s svojo knjigo v javnost po lastnih besedah »vrgel majhen čik«. Bo sprožil velik požar? Bomo videli, kakšni bodo odzivi.

Dr. Jože Dežman v pogovoru z Manico Ferenc. FOTO: Bogomir Štefanič