Združenje novinarjev in publicistov je sinoči v prostorih Slovence matice podelilo častna priznanja, poimenovana po novinarju, uredniku in publicistu Borutu Mešku, ki je dobesedno izgorel v zavezanosti pravici javnosti do objektivne obveščenosti o stanju, v katerem se nahaja slovenska država. Predsednik odbora za podelitev Meškovih priznanj dr. Boštjan M. Turk (poleg njega so v odboru še Biserka Karneža Cerjak, Gašper Blažič, Jože Možina in Aleš Žužek) je predstavil delo te skupine, ki je v veliki meri izhajalo iz ugotovitve, da je stanje v slovenski medijski, publicistični in splošni idejno- filozofski krajini žalostno, zato so iskali ljudi, ki so po svojem notranjem prepričanju, volji, osebni moči in moči svoje besede uspeli iz tega stanja izstopiti. V postopku, ki je bil sklenjen 25. novembra, so se tako izkristalizirala imena treh nagrajencev.

»Ena najčistejših postav, kar jih premoremo«





Meškovo nagrado za življenjsko delo pri osveščanju javnosti je prejel klasični filolog, dolgoletni urednik Zaveze, premišljevalec postmoderne poti prof. Justin Stanovnik. V utemeljitvi, ki je bila svojevrsten »koncentrat« tega, kar je nagrajenec več kot dve desetletji sporočal slovenski javnosti, je med drugim zapisano:

Justin Stanovnik je popisovalec ter razčlenjevalec stanja, ki ni nastalo »kar po sebi«, temveč je rezultat demontaže prvin, ki so v človeka položene kot v bitje, katerega zavedanje in intelektualna evolucija sta ga nujno vodili v oblikovanje duhovne in materialne polis, ki je temeljila na razodetju. Šele ko je človek zavrnil Presežno, njegovo besedo in njegov čas, je vstopil v prostor neskončne manipulacije, ki jo je zagotavljal prav teror. Znašel se je v krču poljubnega: zgodovina se je začela, pač v nekem trenutku: tega je arbitrarno določil kar sam (za razmere v domačiji, leta 1941): prav je bilo naenkrat narobe in narobe prav, človek je bil Bog – ta pa je bil prečrtan, mrtev.

Justin Stanovnik je tako pričevalec celovitega humanizma, bolje potrebe po njegovi integralni obnovi. Ta a priori zahteva vrnitev k prvinskemu ustroju jezika, v strukturo, kjer sta označevalec in označevano povezana v skladju, kakršnega je v zahodno mišljenje vneslo prvobitno krščanstvo. Šele beseda, spočeta v simbiozi jezika in stvari lahko vnovič vzpostavi realna razmerja med tistimi, ki jo za oblikovanje skupnosti uporabljajo, med subjekti polis, med državljani ali ljudmi. V tej zvezi bomo navedli stavek iz govora, ki ga je profesor Stanovnik imel ob odprtem grobu življenjskega prijatelja Tineta Velikonje, poznavalci pa so ga ocenili kot najbolj izčrpno zgodovino slovenstva v 20. stoletju. Profesor Stanovnik v trenutek pred razsnovo, na tisto mesto, ki so ga antični tragedi označevali kot »katastrofo«, vnaša naslednjo misel: »To, kar omogoča politiki, da postane gradbena prvina civilizacije, je njena soobstojnost z integralnim razumom«. To je eden najboljših povedkov, kar jih je bilo kdaj artikuliranih v slovenskem jeziku, glede na stanje v domovini pa morda najbolj usodna misel, ki jo je mogoče izreči. Boljševiškemu človeku je bila namreč odvzeta političnost, ta pa je nastala kot posledica odsotnosti celovite kohabitacije z razumom na sebi, z integralnim razumom. Osvoboditev državljanov današnje republike (slovenske in evropske, svetovne) bo mogoča šele ob hkratni vzpostavitvi razuma, ta pa predpostavlja osvoboditev logosa, kot smo dejali v začetku. Stanovnikov program je program restitucije političnega človeka in njegove polis, v najbolj elitnem pomenu besede.

In prav tu je največja dragocenost Stanovnikovega opusa. Njegovo pisanje pomeni rehabilitacijo logosa, posledica tega pa je nastanek neverjetne materinščine, ki kar drhti od klicev iz metafizičnega obnebja: slednje se vanjo preliva preko antične, klasične kulture, na ta način pa obuja spomin na zajetje logosa, kakršnega je v človeški jezik v prvih stoletjih našega štetja vneslo razodetje, tradirano v grščini, v naš kulturni prostor preneseno v latinščini. Vse to zahteva neverjetno, za zmožnosti sodobnega človeka prav neuresničljivo krepost. Justin Stanovnik je zato skupaj s svojim jezikom ena najčistejših postav, kar jih premoremo.

Utemeljitvi je pritrdil tudi gost podelitvene prireditve, predsednik Slovenske demokratske stranke Janez Janša. Kot je dejal, smo Slovenci »zatavana skupnost, ki se je izgubila v labirintih poosamosvojitvene zgodovine«. Vedno bolj se namreč kaže, da smo na mnogih križiščih – velikokrat zaradi navidezne vsemogočnosti propagandnega stroja – množično zgrešili pravo pot. Prof. Stanovnik pa je po Janševih besedah pripadal »slabemu odstotku slovenskega prebivalstva, ki je vedno, ko se je zatavalo, natančno vedel, da to ni prava pot in je znal pokazati na smer, ki bi jo morali izbrati«.

Res je, ta opozorila so bila skozi celotno neuspešno tranzicijo večinoma preslišana, a to ne pomeni, da nimajo nobene vrednosti; nasprotno: zgrešena pot je bila v veliki meri prav po Stanovnikovi zaslugi vseeno osvetljena. Ko se danes sprašujemo, kako naprej, in ko je odgovor na to vprašanje skrit v vračanju k tistim izhodiščem, kjer smo še imelo na voljo sicer zgrešene, a prave izbire, je ta luč toliko bolj dragocena. »Če se je pri kakšnem ustvarjalcu v teh letih našla jasna misel, misel, za katero smo mislili, da se je že scela izgubila v slovenski zgodovini, smo jo našli pri vas. Še posebej tisti, ki smo šli skozi sistem šolske vzgoje in izobraževanja, ki je skušal spreminjati pravi pomen pojmov, ki je besedam dajal lažen pomen, smo v vaših prispevkih odkrivali avtentično besedo, « je o nagrajencu in njegovem delu, ki ga očitno dobro spremlja že vrsto let, dejal Janez Janša.

Razgaljene zlorabe instituta pomilostitve

Meškovo nagrado za posebne dosežke je prejel novinar tednika Reporter Igor Kršinar, nekdanji predsednik Združenja novinarjev in publicistov, in sicer predvsem za serijo prispevkov, napisanih v minulem letu, »v katerih mu je uspelo z raziskovalnim pristopom odkriti, razkriti in utemeljeno opozoriti na politično zlorabo instituta pomilostitve«, kot je dejala članica odbora za nagrade Biserka Karneža Cerjak. K raziskovanju tovrstnih zlorab je Kršinarja spodbudilo odmevno odlikovanje Tomaža Ertla, ki mu je botroval tedanji predsednika republike Danila Türka, zato je želel preveriti, kdo vse so bili njegovi pomiloščenci; po dostopnih podatkih jih je bilo kar osemnajst, čeprav je Türk sprva obljubil, da bo pri podelitvi pomilostitev restriktiven. Kršinarjeva raziskava je na javno površje med drugimi spravila odmevno zgodbo o obsojenem in nato pomiloščenem preprodajalcu kokaina. »Zagotovo je Igor Kršinar s svojimi prispevki, s katerimi je vplival tudi na odnos javnosti do tega vprašanja, prispeval pomemben delež pri spremembah uporabe instituta pomilostitve. Obenem je dal spodbudo vsem nam, da lahko z vztrajnim novinarskim raziskovalnim delom vplivamo in dosežemo želene, nujno potrebne spremembe,« je v utemeljitvi nagrade dejala Biserka Karneža Cerjak.

Sinonim za publicističnega disidenta

Meškovo nagrado za posebne dosežke je prejel tudi Sebastjan Erlah, novinar, publicist in politični analitik mlajše generacije.

V utemeljitvi, ki jo je predstavil Gašper Blažič, med drugim beremo: »Sebastjan Erlah se je že v času začetka svojega študija na ljubljanski teološki fakulteti srečal z novinarskim delom, saj je pred dvanajstimi leti postal odgovorni urednik interne študijske revije Colloquia ter odgovorni urednik spletnega portala forumi.rkc.si v okviru društva VRNET. Od leta 2006 do 2010 je s kolumnami in reportažami sodeloval v tedniku Družina in sicer v rubriki Mladi val. Objavljal je tudi članke, ki so se dotikali teoloških tematik, povezanih s problematiko mladih, kot denimo vprašanje teologije telesa in spolnosti ter problematika novodobnih religiozno-kulturnih gibanj v soočanju s krščanskim izročilom. Med leti 2009 in 2013 je deloval kot novinar na Radiu Ognjišče, kjer je kot novinar pridobil na prepoznavnosti. Ob ustanovitvi spletnega portala Časnik.si v letu 2011 je na tem portalu postal eden vidnejših publicistov, odlikoval pa se je predvsem s svojim kritičnim in analitičnim pisanjem o aktualnih političnih in družbenih dogodkih doma in po svetu. V tem času je kot politični komentator dal tudi več intervjujev za različne slovenske medijske hiše. Od leta 2012 kot zunanji sodelavec sodeluje s tednikom Demokracija, kjer objavlja kolumne, članke in intervjuje s področja notranje politike, zgodovine in kulture.«

Podeljena nagrada ima poleg priznanja za dobro delo še eno sporočilo: je izraz podpore piscu, ki je bil »v svojem dosedanjem publicističnem delovanju deležen zelo ostrih odzivov, ki so se bolj kot vsebine njegovih besedil lotili njega osebno« in mu onemogočali delo ter s tem tudi eksistenco. Sebastjan Erlah zato »s svojo pronicljivostjo in tudi provokativnostjo na nek način postal sinonim za publicističnega disidenta mlajše generacije zoper sile kontinuitete nekdanjega komunističnega režima«.

Foto: Tatjana Splichal