Foto: Tatjana Splichal

Bog je izbral tisto, kar je v očeh sveta slabotno, neplemenito … Se ob takšni označbi kristjani lahko prevzamemo?

Ja, upam, da vsaj malo. Vendar v smislu notranjega zadovoljstva, ki nas ne trga od sveta, ampak ga gledamo v lepši luči.

Kaj je greh in kaj nepopolnost? Kaj ponižnost?

Greh je v katekizmu jasno opredeljen kot oddaljitev od Boga, že od Avguština naprej kot pomanjkanje Dobrega. To je teološki vidik. Nepopolnost pa je naše dejstvo in obenem priložnost; je naš »manko«, ki teži k temu, da ga nekaj ali Nekdo zapolni. To je praznina, ki jo lahko zapolni Bog, seveda, če sodelujem z njim in hrepenim po njem. Če ne, Bog spoštuje mojo svobodo, vendar ne sebi niti okolici s tem ne naredim nič dobrega. Nepopolnost je torej velika možnost, ki me žene k odpiranju drugemu in v meni odpira izvire hrepenenja.

Ponižnost pomeni sprejeti samega sebe, ne le z vsemi duševnimi in telesnimi danostmi, ampak tudi okoliščine, čas in prostor, v katerem sem. Pomeni ne tarnati nad tem, kakšni so drugi in kaj mi delajo. Ker sem zadovoljen s seboj, ne čutim potrebe, da bi obsojal druge. Vendar to ni nikoli nekaj dokončnega, da bi si lastil dokončno zmago. Vsak dan se borim za to. V zgledu Male Cvetke, sv. Terezije, lahko jasno vidimo njeno malo pot. Pot jo je vodila od prevzetnosti, da si je izborila predčasen vstop v samostan, do razočaranja zaradi odnosa sosester in Božjega molka. Kljub vsemu je preko ponižnosti sv. Terezija Deteta Jezusa prepoznala kot svojo poklicanost »ljubezen« – biti srce Cerkve.

Cerkev je vedno posebej skrbela za uboge. Skrb za uboge poudarja tudi papež Frančišek. Pa je dejstvo, da trpim in sem ubog res »dovolj«, da sem bliže Bogu? Trpeči je lahko tudi zelo zagrenjen …

Vsekakor. Trpljenje samo na sebi ni cilj, tudi Kristusov križ je le sredstvo odrešenja. Vendar ubogi nima ničesar več, na kar bi se opiral, nima ugleda, moči in časti, zato se laže odpre Bogu. Papeževo spodbudo vidim predvsem kot poziv, naj se Cerkev odpre temu, kar je resnično pomembno; naj ne išče moči, ugleda in bogastva. Preko ubogih lahko prepoznamo ponižno predanost Bogu. Vsa narejenost in moč tam izgine. Ostanemo le to, kar smo – Božji otroci.

Mar ni tudi Nietzsche očital krščanstvu, da je vera ubožcev?

Da, ampak Nietzsche je očital hinavščino ljudem, ki niso imeli moči biti močni, čeprav bi to radi bili, pa so izbrali uboštvo in ga povzdignili na oltar. Očital je krščanstvu, da je iz močnega Jezusa, ki je ozdravljal, razdejal tempelj, se razjezil, spremenil vodo v vino, napravilo trpečega Kristusa in časti njegov križ le zato, da se ne bi bilo treba soočiti z lastno nemočjo in pasivnostjo. V Nietzschejevi kritiki lahko vidimo pomemben izziv Cerkvi, naj raje, kot da toži nad časom in družbeno klimo, začne bolj v polnosti živeti moč odrešenja.

Pogovarjala se je Neža Gačnik.

Celoten pogovor si lahko preberete v novi številki revije za krščansko duhovnost Božje okolje z naslovom Zakaj Bog ljubi nepopolne?.