V ponedeljek, 26. junija, je imel papež Frančišek v kapeli Doma sv. Marte zadnjo mašo pred poletnim premorom.

Med pridigo se je navezal na odlomek iz Prve Mojzesove knjige. Razmišljal je o krščanskem življenju. Povabil je, da ne bi ostali »statični«, da se ne bi »preveč namestili«, da bi zaupali Bogu in hodili za njim. Nepremičen kristjan ni pravi kristjan. Pravi način krščanskega življenja je utemeljen na treh razsežnostih: odreki, obljubi in blagoslovu.

Odreka

Biti kristjani vedno prinaša s seboj to razsežnost odreke, ki svojo polnost najde v Jezusovi odreki na križu. Da bi naredili prvi korak, vedno obstaja nek »pojdi« in »zapusti«: »Zapusti in pojdi iz svoje dežele, svojega sorodstva, hiše svojega očeta.« »Če nekoliko pomislimo, bomo videli, da je tudi klic učencev v evangelijih 'pojdi', 'zapusti' in 'pridi'.« Enako je pri prerokih, na primer preroku Elizeju, ki je delal na polju, ko je zaslišal besede: »Zapusti in pridi.« Kristjani morajo biti sposobni odreči se, sicer niso pristni kristjani, kakor niso tisti, ki se ne pustijo »sleči in križati z Jezusom«.

Abraham je bil pokoren iz vere. Odšel je naproti deželi, ki naj bi jo prejel v dediščino, ne da bi poznal natančen cilj. »Kristjan nima horoskopa, da bi videl prihodnost; ne gre k nekromantu s kristalno sfero in ne želi, da bi mu brali z dlani … Ne, ne.« Kristjan ne ve, kam gre. A gre in se pusti voditi. Odreka je prva razsežnost našega krščanskega življenja. Vendar pa namen ni, da bi prišli do neke nepremične askeze, temveč da bi šli naproti obljubi.

Obljuba

»Smo moški in ženske, ki hodijo naproti obljubi, naproti srečanju, naproti nečemu – deželi, kakor reče Abrahamu – kar moramo prejeti v dediščino.« Toda Abraham ni zgradil hiše, ampak je postavil šotor. To nam kaže, da je na poti in da zaupa Bogu. Zatem je postavil oltar, da bi Gospoda počastil. Nato pa nadaljuje pot, vedno je na poti.

»Pot se prične zjutraj vsak dan; pot izročitve Gospodu, pot, ki je odprta za Gospodova presenečenja, pogosto nelepa, pogosto grda – pomislimo na bolezen ali smrt – pa vendar je odprta, ker vem, da me boš Ti pripeljal na varen kraj, v neko deželo, ki si jo Ti pripravil zame: to je človek na poti, človek, ki živi v šotoru, v duhovnem šotoru. Kadar se naša duša nekje preveč nastani, preveč namesti, izgubi to razsežnost hoje naproti obljubi.« Namesto da bi hodila naproti obljubi, obljubo prenaša in poseduje. To ni dobro in ni zares krščansko.

Blagoslov

Sveti oče je dejal, da v »tem semenu začetka naše krščanske družine« izstopa še ena značilnost: razsežnost blagoslova. Kristjan je moški ali ženska, ki blagoslavlja. To pomeni, da dobro govori o Bogu in o drugih ter da se pusti Bogu in drugim blagoslavljati, da gre lahko naprej. To je načrt našega krščanskega življenja, kajti vsi, tudi laiki, moramo druge blagoslavljati, dobro govoriti o drugih in Bogu dobro govoriti o drugih. Pogosto se navadimo ne govoriti dobro o bližnjem. Kadar se jezik premika, kakor se mu zdi, namesto da bi se držal zapovedi, ki jo Bog kot sintezo zaupa našemu očetu Abrahamu – to je, naj hodi, naj se Gospodu pusti »sleči« – zaupajmo v njegove obljube in bodimo brez graje. Navsezadnje, je pridigo sklenil papež Frančišek, je krščansko življenje »preprosto«.

Vir: Radio Vatikan