Pri Manci Košir sem spoštoval njen osebni pristop k novinarstvu. Prav tako sem spoštoval dejstvo, da se je kot odrasla približala krščanstvu, prejela krst in druge zakramente, čeprav kot otrok ni bila deležna krščanske vzgoje in tudi pozneje je živela v krščanstvu nenaklonjenem okolju. Cenil sem tudi, da se ni obračala po vetru.

Njen zgled odnosa do smrti in umiranja, predvsem pa zavračanja evtanazije nam je v času, ko se pripravlja vsiljeni referendum o evtanaziji, nadvse dragocena dediščina: poskrbimo za dobro, ljubeznivo paliativno oskrbo in ne za evtanazijo.

Osebno sem ji hvaležen za lepa srečanja in zanimive pogovore, zlasti zadnjega, ter za njeno navzočnost pri mojem nastopnem predavanju na Teološki fakulteti, kjer je bila kot »zunanji ocenjevalec«. Ona s FDV-ja, jaz pa na Teološki fakulteti … Hvaležen sem ji za njene osebno obarvane besede in prisrčno pohvalo po uspešnem nastopu. Imel sem občutek, da jo je zelo prizadelo, ko sem ji na njeno vprašanje povedal, da so me brez utemeljitve vrgli s fakultete.

Kodeks novinarske etike velja samo za ene in sankcionira samo ene, to je svoboda medijev na slovenski »depolitizirani« način.

Svetovni dan družbenega obveščanja praznujemo v času, ko se je urednica verske oddaje Obzorja duha na javni televiziji znašla pred novinarskim častnim razsodiščem. Podobno usodo z njo deli eden od sodelavcev časopisa, ki ga berete. Urednico obtožujejo, da ni navedla dejstev »z druge strani«. Kakor da drugi novinarji to delajo! Samo kakšen primer naj navedem. Če je le mogoče, javna RTV (da o privatnih medijih niti ne govorimo), ki vneto pobira naročnino od vseh, ne poroča o pohodu za življenje. Če pa poroča, potem prispevku doda še »drugačno mnenje«. O paradi ponosa poroča na dolgo vsako leto, a nikoli ne doda drugačnega mnenja. Primer ni osamljen. Kodeks novinarske etike velja samo za ene in sankcionira samo ene, to je svoboda medijev na slovenski »depolitizirani« način.

Ali pa primer STA-ja. Politični analitik Bernard Nežmah je analiziral poročila te agencije o protestih pred ljubljansko mestno hišo. Na njih protestirajo proti izgradnji kanala CO, ki naj bi ogrožal pitno vodo za prebivalce slovenske prestolnice. O teh protestih privatni mediji ne poročajo, toda STA je javna institucija, ki tudi rada pobira javna sredstva, pa novico o protestih objavlja z zamudo, in čeprav na njih nastopajo različni govorniki z različnimi argumenti, jih konča z vedno enakim stavkom: »... na katerem (protestu namreč, opomba B. R.) je Primc s podporniki med drugim opozarjal na po njegovem mnenju nevaren kanal C0«. Profesionalnost in novinarska objektivnost na najvišji ravni je vredna, da je obeležena ob dnevu novinarske svobode.

Komentar je objavljen v novi številki tednika Družina (19/2024).