(Ne)ustavnost velikega šmarna
(Ne)ustavnost velikega šmarna
Ena od pojavnih oblik tovrstne kampanje, ki se razvnema zlasti na družbenih omrežjih, je spodbijanje zakonodajne ureditve, po kateri je veliki šmaren dela prost dan. Čeprav je letos ta praznik »padel« na soboto, ki je za večino prebivalstva tako ali tako dela prost dan, je bilo mogoče zaslediti kritizersko besedovanje v slogu: »15. avgust je verski praznik, ki ga država priznava kot dela prost dan. Toda Slovenija je sekularna država in ustava jasno določa ločitev države in verskih skupnosti. Naj verniki praznujejo, kar želijo – ampak država ni Cerkev! Čas je, da prenehamo državni koledar prilagajati cerkvenim praznikom. Ustava velja za vse – tudi za Cerkev!«
Neustavno je kvečjemu zaletavanje v veliki šmaren pod krinko zavzemanja za ustavo, vsekakor pa je tovrstno ravnanje najmanj izraz ignorantstva.
Streljanje v prazno
Podobnih izjav, ki so bile deležne tudi številnih všečkarskih odobravanj, je bilo še več, skupno pa jim je nekaj: streljajo v prazno. Če namreč ustava velja za vse – in ustava seveda velja za vse –, bi morali že davno vzeti na znanje, da je veliki šmaren kot dela prost dan potrjeno v skladu z ustavo. Neustavno je zato kvečjemu zaletavanje v ta praznik pod krinko zavzemanja za ustavo, vsekakor pa je tovrstno ravnanje najmanj izraz ignorantstva.
Že skoraj desetletje je namreč jasno, da veliki šmaren kot dela prost dan ne diskriminira ali kar koli podobnega, temveč je popolnoma v skladu s tem, kar beremo v preambuli slovenske ustave: Izhajajoč iz Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ter temeljnih človekovih pravic in svoboščin, temeljne in trajne pravice slovenskega naroda do samoodločbe, in iz zgodovinskega dejstva, da smo Slovenci v večstoletnem boju za narodno osvoboditev izoblikovali svojo narodno samobitnost in uveljavili svojo državnost, sprejema Skupščina Republike Slovenije Ustavo Republike Slovenije.
To je temeljno sporočilo sklepa Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ki je bil soglasno sprejet januarja 2017 v postopku za oceno ustavnosti 2. člena zakona o praznikih in dela prostih dnevih v Republiki Sloveniji. Ta člen namreč določa: Dela prosti dnevi v Republiki Sloveniji so tudi: velikonočna nedelja in ponedeljek, velika noč; binkoštna nedelja, binkošti; 15.avgust, Marijino vnebovzetje; 31. oktober, dan reformacije; 25.december, božič.
Poskus spodbijanja
Takšna ureditev, ki tudi danes moti proticerkvene kritike, je pred dobrim desetletjem zmotila nekega muslimana. V pobudi na oceno ustavnosti je temu členu očital, da naj bi upošteval le krščanske verske praznike; v takšni ureditvi pa je, v primerjavi s kristjani, prepoznal lastno diskriminacijo in onemogočanje pri uresničevanju pravice do izpovedovanja vere, pa tudi diskriminacijo drugih verskih skupnosti in ateistov. Veljavna ureditev naj ne bi bila v skladu s številnimi ustavnimi načeli, kot so državna laičnost, enakopravnost verskih skupnosti, prepoved diskriminacije, enakost pred zakonom.
Spodbijani zakonski člen naj bi tudi pomenil, da se je slovenska država z upoštevanjem verskih praznikov (zgolj) krščanske skupnosti z njo poistovetila, saj v teh dela prostih dneh ne posluje in torej ravna enako kot v primeru praznikov, s čimer naj bi bilo kršeno načelo o ločitvi države od verskih skupnosti. Takšna ureditev naj bi pomenila, da država sili pripadnike drugih verskih skupnosti k praznovanju krščanskih verskih praznikov, s čimer naj bi izvajala asimilacijo priseljencev.
Čeprav je torej musliman veljavno ureditev zakona o praznikih in dela prostih dnevih želel spodbiti iz svojega, torej verskega zornega kota, je bila njegova argumentacija v veliki meri na las podobna tisti, ki jo ubesedi trditev: »Čas je, da prenehamo državni koledar prilagajati cerkvenim praznikom.«
Pobudnik ustavne presoje je bil tudi prepričan, da je imel zakonodajalec iz neznanega, torej arbitrarnega razloga, namen krščanski verski skupnosti zagotoviti boljši položaj glede izpovedovanja vere, čeprav naj bi bilo razlikovanje na podlagi verskega prepričanja prepovedano. Menil je tudi, da so obstoječi prosti dnevi, temelječi na obeležjih krščanskega izvora, sicer res tradicionalno izročilo evropskega prostora, toda vrednote multikulturne Evropske unije »naj bi daleč presegale vrednote krščanske Evrope srednjega veka«.
Čeprav je torej musliman veljavno ureditev zakona o praznikih in dela prostih dnevih želel spodbiti iz svojega, torej verskega zornega kota, je bila njegova argumentacija v veliki meri na las podobna tisti, ki jo ubesedi uvodoma navedena trditev: »Čas je, da prenehamo državni koledar prilagajati cerkvenim praznikom.«
Zakon o praznikih in dela prostih dneh vzpostavlja ureditev, ki je »odraz odločitve o suverenosti in državotvornosti slovenskega naroda«.
Izraz narodne samobitnosti
Toda ustavno sodišče tovrstnim argumentom pač ni dalo prav. Prazniki in dela prosti dnevi v Republiki Sloveniji, kot jih opredeljuje zakonodaja, so po soglasnem prepričanju sodnikov »zunanji izraz identitete posameznikov – to je državljank in državljanov, ki v skladu s prvim odstavkom 3. člena ustave konstituirajo Republiko Slovenijo, ta pa temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe«. Zakon o praznikih in dela prostih dneh torej vzpostavlja ureditev, ki je »odraz odločitve o suverenosti in državotvornosti slovenskega naroda«. Datumi dela prostih dni, ki se razlikujejo od praznikov, »izražajo tradicionalno sprejete vrednote, zgodovinsko povezane z življenjem na območju sedanje Republike Slovenije«. Zakonodajalec jih je izbral zato, ker »pomenijo obeleževanje pomembnih zgodovinskih dogodkov ali tradicionalno uveljavljeno obhajanje nekaterih verskih praznikov«. Dela prosti dnevi, ki niso prazniki, so »torej izbrani zaradi njihovega izročila na območju Republike Slovenije in ne zaradi njihove verske vsebine«.
Slovenska država je sad temeljne in trajne pravice slovenskega naroda do samoodločbe, ta narod pa je skozi zgodovino izoblikoval svojo narodno samobitnost, v katero so vtkana tudi krščanska izročila.
Izbira datumov dela prostih dni je, kot je že leta 2017 potrdilo ustavno sodišče, stvar proste presoje zakonodajalca. Ta »lahko uredi dela proste dni kot izraz identitete ljudi, ki zgodovinsko živijo na območju sedanje države in so povezani z izročilom evropskega prostora«. Eno izmed izhodišče pri tem pa je slovenska »narodna samobitnost«, o kateri govori uvodoma navedena preambula ustave.
Očitno je kritiki velikega šmarna kot dela prostega dneva ne poznajo, zato velja zanje – pa tudi za vse nas – ponoviti: slovenska država je sad temeljne in trajne pravice slovenskega naroda do samoodločbe, ta narod pa je skozi zgodovino izoblikoval svojo narodno samobitnost, v katero so vtkana tudi krščanska izročila. Praznik Marijinega vnebovzetja je njihov neločljivi del.
Celoten sklep Ustavnega sodišča RS o izpodbijanem 2. členu zakona o praznikih in dela prostih dnevih, je dosegljiv TUKAJ.



