Katoliška Cerkev uči, da je Bog svojo Mater Marijo, ko se je njeno zemeljsko življenje končalo, s telesom in dušo vzel v nebesa. Dogma ali verska resnica o Marijinem vnebovzetju – v vzhodnih Cerkvah ga imenujejo »Marijino zaspanje« – ima korenine v prvih stoletjih Cerkve. Kot spominjajo pri spletnem portalu CNA, je kraj zunaj Jeruzalema sicer veljal za Marijin grob, vendar so prvi kristjani trdili, da »tam ni bilo nikogar«. Pisna vira, ki poročata o Marijinem vnebovzetju ali zaspanju (lat. dormitio), sta t. i. apokrifna evangelija Zaspanje svete Božje Matere in Prehod blažene Device Marije. Poleg sodijo še številni spisi in druga dela pomembnih teologov iz prvih stoletij krščanstva, recimo sv. Janeza Damaščana, sv. Efrema Sirskega, sv. Epifanija in Timoteja Jeruzalemskega, izvor praznika pojasnjujejo na spletni strani SŠK. 

Marija je umrla v navzočnosti vseh apostolov, toda njen grob, ko so ga odprli na prošnjo sv. Tomaža, je bil najden prazen; iz tega so apostoli sklepali, da je bilo tudi njeno telo vzeto v nebesa.

Po besedah sv. Janeza Damaščana je rimski cesar Marcijan na kalcedonskem koncilu leta 451 zahteval telo Marije, Božje matere. Sv. Juvenal, ki je bil takrat jeruzalemski škof, je cesarju povedal, da je »Marija umrla v navzočnosti vseh apostolov, toda njen grob, ko so ga odprli na prošnjo sv. Tomaža, je bil najden prazen; iz tega so apostoli sklepali, da je bilo tudi njeno telo vzeto v nebesa,« je zapisal svetnik. Do osmega stoletja, okoli časa papeža Hadrijana, je Cerkev začela spreminjati svoje izrazoslovje in je praznik Marijinega spomina preimenovala v Marijino vnebovzetje.

Vnebovzetje (1665), Juan Martin Cabezalero, muzej Prado, Madrid. FOTO: arhiv Družine

Praznik uradno opredeljen šele v prejšnjem stoletju

Verovanje v Marijino vnebovzetje je bilo široko razširjeno izročilo in pogosta meditacija v spisih svetnikov skozi stoletja. Praznik Marije Device so v jeruzalemski Cerkvi začeli obhajati že kmalu po koncilu v Efezu leta 431 po Kr. in so ga povezovali z Marijinim odhodom s tega sveta. Praznik pa je bil uradno opredeljen šele v prejšnjem stoletju: leta 1950 je papež Pij XII. (1939–1958) v apostolski konstituciji Munificentissimus Deus podal nezmotljivo izjavo »ex cathedra«, s katero je uradno opredelil dogmo o Marijinem vnebovzetju.

Kristjani so v Marijino vnebovzetje verovali skozi celotno zgodovino Cerkve.

»S pristojnostjo našega Gospoda Jezusa Kristusa, blaženih apostolov Petra in Pavla ter z našo lastno pristojnostjo izgovarjamo, razglašamo in opredeljujemo kot božansko razodeto dogmo: da je bila Brezmadežna Božja Mati, vedno Devica Marija, potem ko je dokončala pot svojega zemeljskega življenja, s telesom in dušo v nebeško slavo vzeta,« je zapisal papež.

Ta odlok je potrdil in uradno priznal dolgoletni krščanski nauk: kristjani so namreč v Marijino vnebovzetje verovali skozi celotno zgodovino Cerkve. Z odlokom je bilo potrjeno cerkveno izročilo, obenem pa tudi globlje razumevanje naukov Cerkve o tem, kako se zanašamo na razmišljanja nekaterih največjih umov v Katoliški Cerkvi. Pomembno je tudi, da je pri nauku o Marijinem vnebovzetju uporabljen trpnik: s tem je poudarjeno, da se Marija ni povzpela v nebesa po lastni moči, kot je to storil Kristus, ampak je bila tja povzdignjena po Božji milosti.

Vnebovzetje (1629), Philippe-de-Champaigne, muzej Louvre, Paris. FOTO: arhiv Družine

Zakaj 15. avgust?

Ime praznika v italijanščini, Ferragosto, najverjetneje izhaja iz latinskega izraza Feriae Augusti (prazniki cesarja Avgusta), po katerem je ime dobil tudi mesec avgust. Praznik je v 5. stoletju uvedel škof Ciril Aleksandrijski. Med pokristjanjevanjem ga je umestil na 15. avgust: sredi avgusta je namreč cesar Avgust s tridnevnim slavjem praznoval zmagi nad Markom Antonijem in Kleopatro pri Akciju in Aleksandriji. Obletnice teh zmag (pozneje pa le še 15. avgust) so bile odtlej državni prazniki po vsem rimskem cesarstvu. Datum so v 6. stoletju prevzeli najprej v vzhodni, zatem pa še v zahodni Cerkvi.

Vera v Marijino vnebovzetje nas katoličane še prav posebej povezuje s pravoslavnimi kristjani, kar daje prazniku poseben ekumenski pridih.

Vera v Marijino vnebovzetje nas katoličane še prav posebej povezuje s pravoslavnimi kristjani, kar daje prazniku poseben ekumenski pridih. V Srbski pravoslavni Cerkvi je praznik dobil ime velika gospojina, pri drugih Pravoslavnih Cerkvah pa je pogost naziv tega praznika Marijino zaspanje. Slovenska poimenovanja za praznik Marijinega vnebovzetja, ki so v navadi med ljudmi, so veliki šmaren, šmarno, velika maša in velika gospojnica.

Danes slovesnost Marijinega vnebovzetja v mnogih državah obeležujemo kot pomemben praznik, v Sloveniji tudi kot dela prost dan.