Nevenka Ivanušec je pred 44 leti z možem Ivanom pričakovala svojega prvorojenca. Rodila je 11. maja 1979 v osmem mesecu nosečnosti. Mesec dni prezgodaj rojeni deček, ki sta ga poimenovala Mato, je imel slaba dva kilograma in je meril 44 centimetrov. Dva dni kasneje so njo iz ljubljanske porodnišnice odpustili, otroka pa zadržali. Z razlogom, da ima otrok zlatenico. Ko je Nevenka vprašala, koliko časa bo otrok moral ostati tu in zakaj ne bi smela biti ob njem, ji je ena od sester odvrnila: »Nimamo prostora, morate domov. Kaj boste uživali, ko boste sami doma. Se boste lepo imeli.« Nemočna in objokana Nevenka ni zmogla drugega, kot da je odšla domov. Brez kakršnihkoli pojasnil ali zagotovil, da lahko pride k sinu na obisk. »Tisti dan sem ga še videla, mož tudi,« se spominja.

Preberite tudi: Matere imajo pravico vedeti

»Ne sekirajte se, boste imeli še veliko otrok«

Mož je dojenčka še zadnjič videl 15. maja dopoldan. Ob njegovem obisku deček ni kazal znakov, da bi bilo karkoli narobe. Ko je popoldan po telefonskem klicu preverjal njegovo stanje, je po besedah Nevenke dobil le osoren odgovor: »Kaj iščete, vaš otrok je že dopoldan umrl.« Ivan se je s prijateljem odpravil v Ljubljano, da bi videl svojega mrtvega dečka, a so ga zavrnili, češ, da bodo že v porodnišnici vse uredili. Odpravili so ga z besedami, naj se »ne sekira, da bo imel še veliko otrok.« Brez kakršnegakoli sočutja ali vsaj pojasnil, kaj se je z dečkom zgodilo. Ostala so jima le vprašanja.

Nevenki se je sesul svet. Prejemala je pomirjevala, mesec dni je še ostala na bolniškem dopustu, potem se je vrnila na delo. Po mesecu dni so jo z vrhniškega matičnega urada klicali, naj pride v matično knjigo vpisati otroka. Podatek o dečkovi smrti iz porodnišnice ni prišel do njih.

Preberite tudi komentar: Oropane matere

»Že od vsega začetka dvomim, da je on mrtev. Zakaj ga nisva smela videti? Če ga je dopoldan smel videti živega, bi ga lahko tudi popoldan mrtvega. Če bi ga videla mrtvega, bi bilo to zame povsem drugače. Če tista sestra ob odhodu ne bi izrekla tistih besed … Bilo bi drugače,« razmišlja Nevenka, ki jo že 44 let daje nespečnost, depresija, hodi na razgovore k psihologu, predčasno se je upokojila, pojavile so se ji še druge zdravstvene težave. »Še vedno, ko zamižim, ga vidim, kako leži. Tisti špičasti nosek, mičken. Še zdaj, ko pogledam majhnega otroka, me to pretrese. Ni važno čigavega. Bil je prvi,« se solznih oči spominja svojega prvorojenca, ki ga je ob sebi imela le dva dni.

Po moževi smrti začela iskati resnico

Nevenki in Ivanu sta se v naslednjih letih rodila še en sin in hčerka, s katerima je Nevenka leta 1993 ostala sama. Mož Ivan je pri komaj 38 letih zaradi krvnega strdka po operaciji kolena umrl. Ob njegovem grobu je Nevenka zagledala grob dečka, ki se je rodil istega leta, kot njen sin in je prav tako živel le nekaj dni. Ob tem jo je spreletelo, zakaj njen sin nima groba oz. če ga ima, zakaj ona ne ve zanj. Takrat je začela iskati resnico.

Z izgovorom, da za ureditev moževe zapuščine potrebuje podatke o vseh otrocih, živih in pokojnih, se je najprej obrnila na Inštitut za patologijo. »Tam je bil prijazen gospod, ki je vse pregledal in ni našel nobenih podatkov o mojem sinu. Napotil me je v porodnišnico, kjer so me poslali v njihov arhiv, tam mi je prijazna gospa skopirala vse dokumente. Na obdukcijskem zapisniku je sicer naveden priimek Ivanušič. Gospa me je napotila na Žale, kjer naj bi bil grob. Tam so me najprej odslovili, da pri njih nimam kaj iskati in naj se obrnem na mestni arhiv. Pri njih sem čakala tri ure, da so iskali podatke, a niso nič našli. Nato sem se zopet vrnila na Inštitut za patologijo ter po njihovih navodilih poslala pisno prošnjo za vzorec tkiva iz popkovine. Odgovora nikoli nisem dobila. 

Vrnila sem se na Žale, kjer sem toliko časa vztrajala, da mi je gospa končno dala samo zemljevid pokopališča in me pošiljala od ene do druge ciprese, kjer naj bi bili pokopani ti otroci. Ob tem mi je še očitala, češ, kakšna mama sem, da šele po tolikih letih iščem svojega sina. Kako nimajo nobenih podatkov o tem, kdo je pri njih pokopan? Kako to nikjer ni nič zabeleženo? Niso mi dovolili niti, da bi postavili kakšno tablo z njegovim imenom in priimkom. Sem žalostna, da ni vpisano vsaj ime in priimek.«

Vse kar ji je ostalo, je nekaj listov dokumentov, ki jih vedno znova prebira in v njem išče odgovor, ter živ spomin na novorojenčkov obraz, ki ji še danes ne da spati.