Zapri
Iskanje

Neznankin rojstni dan

Za vas piše:
Aleš Maver
Objava: 18. 09. 2021 / 00:30
Oznake: Družba, Mnenja
Čas branja: 3 minute
Nazadnje Posodobljeno: 15.09.2021 / 10:46
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Neznankin rojstni dan

Neznankin rojstni dan
Avtor prispevka je dr. Aleš Maver. FOTO: Tatjana Splichal.
Ob minulem prazniku Marijinega rojstva, ki ga slovensko ljudstvo med drugim kliče mala maša in s tem izraža posebno navezanost nanj, se zadnjih nekaj let vedno spomnim na knjigo, v kateri je bila Devica Marija predstavljena kot najbolj znana neznanka na svetu.

Ko sem oznako prvič prebral, me je naravnost pretresla. Za katoličana je stik z Marijo tako vsakdanji in domač, da je govoriti o njej kot neznanki naravnost bogokletno.

Pa vendar je imel avtor knjige prav. Čeprav se z Jezusovo materjo redno »srečujemo«, je otipljivih »podatkov« o njej dejansko malo. Kaj bi šele bilo, če po kakšnem naključju do nas ne bi prišel Lukov evangelij. Nič čudnega ni, da je pobožno izročilo spremljevalca apostola Pavla razglasilo za slikarja, ki je imel na vesti prvo Marijino ikono. 

Iz tretjega evangelija poznamo skoraj vse ganljive podrobnosti iz Marijinega življenja. Začnejo se z oznanjenjem in Marijinim izletom v gore na Judovem in se nekako zaključijo ob romanju v Jeruzalem, kjer se za dvanajstletnim Jezusom začasno izgubi sled. 

Evangelist je hkrati podelil Mariji poteze zgodnje teologinje, saj dosledno poroča o njenem poglobljenem premišljevanju usodnih dogodkov.

Ob nekaterih drugih omembah Jezusove matere, ki so poskušale podčrtati Jezusov zadržan odnos do lastne družine, bi utegnili drugače kot pri Luku celo pomisliti, da Marija ni razumela sinovega poslanstva in je morda navijala za njegovo vrnitev domov. 

Sicer pa, katera mati v našem kulturnem krogu bi ravnala drugače? Seveda že nekaj desetletij pozneje krščanskim skupnostim niti Lukov portret Marije ni več zadoščal. Njihovo radovednost je poskušal potešiti anonimni pripovedovalec, ki si je nadel ime ravno tako skrivnostnega Jezusovega sorodnika Jakoba. 

Koliko revnejša bi bila evropska umetnost brez njegovega nenavadnega besedila, pa naj nekatere njegove strani še tako spominjajo na rumeni tisk. Italijan Giotto je v njem dobil celo navdih za upodobitev, ki jo umetnostni zgodovinarji označujejo za prvi poljub v zahodnem slikarstvu. Junaka podobe v Padovi sta Ana in Joahim, v Jakobovem protoevangeliju prvič omenjena Marijina starša. Isti protoevangelij jima pripisuje tudi, da sta svojo hčer iz hvaležnosti, ker sta jo na stara leta sploh dobila, pri treh letih namenila službi v templju. 

Odkar sem nekega štajerskega župnika slišal reči, da ne bi noben pravi starš naredil svojemu otroku česa takega in da takšne informacije ne gre jemati kot suho zlato niti, če jo preberete, recimo, v Družini, je moje zaupanje v avtorjevo pripovedovanje nekoliko omajano.

Verjetno pa je Marijo za resnično znanko naših prednikov naredilo svetopisemsko poročilo, ki ni niti Lukovo niti iz Jakobovega proto­evangelija. Ob začetku Janezovega evangelija se Jezus znajde v zadregi, domači vsakemu sinu iz sredozemskih krajev. Mama ga izzove pred celotnim omizjem prijateljev in znancev. Seveda se ji postavi po robu. 

Ampak oba, mama in sin, vesta, da bo na koncu po njenem. Zato kristjani niso potrebovali Marijinega rojstnega lista, da bi z veseljem praznovali njen rojstni dan. Vedeli so, kar je bilo res pomembno. Da se lahko na njeno besedo pri Sinu vselej zanesejo. In zato so jo že daleč pred svojimi škofi postavili na nebo.


Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (38/2021). 


Nalaganje
Nazaj na vrh