Vrhbosenski nadškof kardinal Vinko Puljić si poleg pastirskega dela za sarajevsko nadškofijo na vso moč prizadeva za spravo in sožitje med Hrvati, Srbi in Bošnjaki, za dialog z muslimani, dobre odnose s pravoslavnimi, pravičnost v politiki, urejanje statusa Medžugorja, med tem ni pozabil na rojake v svetu in v Sloveniji. Foto: Jožef Pavlič

Danes, ravno na svetovni dan migrantov (14. januar), ste obiskali hrvaške katoličane v Sloveniji ob 30. obletnici »božičnih dnevov«. Večinoma so prišli iz BiH, veliko več pa se jih je izselilo v druge evropske države. Se po odhodu vključujejo v krajevno Cerkev ali raje ostajajo vezani na izseljensko pastoralo?

Naši ljudje, ko odidejo iz BiH, pa tudi iz Hrvaške, večinoma po­iščejo svojo jezikovno skupnost, kjer si bodo lahko vzajemno pomagali v novem življenjskem okolju. Ne samo v verskem živ­ljenju, temveč tudi pri urejanju socialnih vprašanj. Toda jedro, okoli katerega se zbirajo, je vendarle vera, molitev, maša v maternem jeziku. To izseljence opogumlja, da se v svetu ne bi izgubili. Tisti, ki živijo zunaj domovine že dlje časa in že obvladajo jezik tuje države, pa se postopoma vključujejo v občestvo tam, kjer živijo. Ravno glede tega večkrat povem: v katero koli cerkev gre katoličan, je tam doma. To je njegov dom, kajti prihaja k Bogu. Mi pa smo vsi bratje in sestre.

Vaša največja skrb pa so katoličani, ki so še ostali v BiH. Katera so najbolj pereča vprašanja, s katerimi se kot nadškof srečujete?

Ta vprašanja niso enaka. Imamo župnije, kjer katoličani živijo svobodno, kjer jih je veliko, kjer duhovniki nemoteno skrbijo za njihovo pastoralno oskrbo. Toda imamo precej župnij, ki so okrnjene, kjer je ostalo samo še par ostarelih in slabotnih vernikov. Edini, ki zanje skrbijo, so duhovni­ki. V moji nadškofiji je takšnih žup­nij več kot tretjina. Celo njihovi otroci so jih zapusti­li, odšli za boljšim življenjem, a stari in slabotni želijo umreti pri svojem ognjišču, kajti zanje je njihova rodna gruda neprecenljiva, saj so na svoji zemlji iztočili veliko znoja, veliko krvi, veliko solz in te reči nimajo cene.

Kakšni so odnosi sedanjih oblasti do Cerkve? Ji zago­tav­ljajo polno svobodo?

Priznati je treba, da nam ne onemogočajo živeti svoje vere in da se s kakšnimi posebnimi nasprotovanji ne srečujemo. Toda nimamo enakih pravic. Na primer, ko želimo katoličani zgraditi cerkev tam, kjer je nekoč bila in so jo komunisti po drugi svetovni vojni porušili, nas oblasti pri tem še vedno ovirajo in nam tega ne dovolijo, kot npr. v Drvarju, Zvorniku, Goraždah … V Sarajevu na Grbavici sem osebno moral vztrajati dolgih 13 let, preden sem dobil dovoljenje za cerkev.

Drugo pa je razprodaja nekdanjega cerkvenega premoženja, ki je bilo Cerkvi odvzeto in nacionalizirano. Zakona o denacionalizaciji ni, naše premoženje pa prodajajo ali delijo novim lastnikom.

Od česa potem Cerkev živi?

Samo od darov naših zvestih vernikov in pomoči iz tujine. Ob tem bi rad posebej izpostavil,­ da smo bili deležni velike pomoči Karitas iz Slovenije, tako med zad­njo vojno kot še naprej po vojni, kar je omogočilo vrnitev pregnanih ljudi na svoje domove in njihovo preživetje. Brez zunanje pomoči sami ne bi zmogli obnoviti niti cerkve niti česa drugega.

Celoten intervju si preberite v Družini.