Na javni tribuni vladnega urada za verske skupnosti je zadnji dan sprejemanja vsebinskih pripomb na izhodišča, ki jih je omenjeni urad pripravil kot podlago za nov zakon s področja svobode vesti, dr. Andrej Saje, glavni tajnik Slovenske škofovske konference, predstavil stališče katoliške Cerkve do omenjenih izhodišč. Stališče predstavljamo v celoti.

»Izhodišča za pripravo Zakona o verskih in svetovnonazorskih skupnostih (ZVSS), ki jih je 27. 10. 2010 objavil Urad Vlade RS za verske skupnosti (UVS), nimajo strokovne podlage v odločbi o oceni ustavnosti Zakona o verski svobodi (U-I-92/07-23 z dne 15. 4. 2010).

Ustavno sodišče (USRS) je namreč razveljavilo posamezne določbe zgolj v petih od 36. členov Zakona o verski svobodi (ZVS). Razveljavljene določbe zadevajo pogoje za registracijo cerkve ali druge verske skupnosti (število članov, čas delovanja) in zaposlovanje duhovnikov v zaporih in bolnišnicah. USRS je zakonodajalca posledično napotilo zgolj k ureditvi meril za registracijo (U-I-92/07-23, tč. 126) in k morebitni drugačni ureditvi verske duhovne oskrbe v zaporih in bolnišnicah (U-I-92/07-23, tč. 148).

Izhodišča ZVSS so v nasprotju s konceptom verske svobode, kot ga pozna Ustava Republike Slovenije (URS) in kot ga opredeljuje U-I-92/07-23. Svoboda vere poleg pozitivnega in negativnega vsebuje tudi individualni in kolektivni vidik. ZVSS pa se omejuje samo na kolektivni vidik, s čimer bo področje verske svobode pod-normirano oz. bo na navedenem področju nastala pravna praznina. Individualni vidik svobode vere je na podlagi 16. člena URS ustavna pravica posebnega ranga, kar primarno zahteva zakonsko normiranje. ZVSS po naravi stvari ne more nadomestiti veljavnega ZVS, saj ta ureja vse štiri in ne zgolj enega vidike svobode vere.

V nasprotju z ustavno-pravno ureditvijo svobode združevanja je naslanjanje izhodišč ZVSS na Zakon o društvih (ZDru-1). Ustava RS določa splošno ureditev svobode združevanja v 42. členu, ki jo v določenem obsegu na zakonski ravni konkretizira ZDru-1. Humanistična razlaga 41. člena in 7. člena Ustave RS v povezavi z drugim odstavkom 16. člena ustave RS predstavlja specialno ureditev svobode združevanja, ki jo kot področni zakon konkretizira ZVS.

Obravnavanje široke palete svetovnonazorskih združenj, kamor ne bi sodila le združenja, ki povezujejo posameznike z 41. členom URS varovanih prepričanj (prim. U-I-92/07, tč. 75: »filozofske ali ideološke teorije oziroma miselne sisteme, ki razlagajo človeka, njegovo bistvo in svet,« in katerih »notranje in zunanje lastnosti kažejo na njihovo konsistentnost, tehtnost, resnost, kohezivnost in pomembnost«) v isti skupini z verskimi skupnostmi, bi pomenilo znižanje ravni pravnega varstva.

Po URS je urejanje kolektivnega vidika svobode vere (in drugih prepričanj) podvrženo drugačnim pravilom kot interesno, gospodarsko idr. povezovanje (npr. dopustno omejevanje interesnega združevanja iz razlogov nacionalne varnosti, ki pri verskem združevanju ni dovoljeno; zahteve po preglednosti finančnega poslovanja gospodarskih subjektov zaradi zagotavljanja nadzora nad opravljanjem pridobitne dejavnosti, ki pri verskih skupnostih v okviru ustavno varovane avtonomije ni dovoljen). Ker veljavni ZVS skupaj z ostalimi področnimi zakoni ne pušča odprtega nobenega vidika verske svobode in svobode združevanja, njegove spremembe niso potrebne.
Prvi odstavek 7. člena ZVS namreč omogoča registracijo tako teističnih kot ateističnih skupnosti. Agnostične skupnosti se lahko registrirajo v skladu z ZDru-1, splošnokoristne skupnosti v skladu z zakonodajo o zavodih in ustanovah, pridobitne skupnosti pa v skladu z Zakonom o gospodarskih družbah. USRS v odločbi U-I-92/07 ni zavzelo stališča, da mora biti tudi svetovnonazorskim združenjem zagotovljen enak obseg notranje avtonomije kot cerkvam in drugim verskim skupnostim. Cerkve in druge verske skupnosti so nosilke svobode vere prav kot skupnosti, ker šele svobodno delovanje v skladu z lastnimi pravili (versko obredje in drugo versko delovanje, ki ga v štirih elementih našteva tudi prvi odstavek 9. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah) zagotavlja svobodo vere posameznikov, povezanih vanje (prim. tč. 90 in tč. 91, v povezavi s tč. 79). Da bi takšni razlogi obstajali tudi pri vseh vrstah svetovnonazorskih združenj, ki bi se na podlagi skromnih zahtev, predvidenih v izhodiščih UVS, lahko registrirale v skladu z novim zakonom, iz stališč USRS ne izhaja. Prav tako ni razvidno, da bi se v primerjalnem pravu pokazala potreba po takem posebnem urejanju.

Skladno z U-I-92/07-23 je za odpravljanje težav v registracijskem postopku cerkva in drugih verskih skupnosti potrebna novela minimalnega dela določb ZVS in nikakor ni potrebe po novem ZVSS (zlasti to velja ob dejstvu, da obstoječa ureditev uživa podporo in zaupanje cerkva in drugih verskih skupnosti, ki predstavljajo veliko večino vernih državljanov). ZVS tudi sicer vsebuje številne določbe o registraciji (13. – 20. člen), ki skupaj z Zakonom o splošnem upravnem postopku zagotavljajo ustrezno pravno podlago za delovanje UVS (U-I-92/07-23, tč. 211), kar negira eventualne praktične argumente za večje spremembe in posege v ZVS.

Izhodišča ZVSS v nasprotju z naravo in poslanstvom cerkva in drugih verskih skupnosti predvidevajo delno umeščenost cerkva in drugih verskih skupnosti med organizacije za opravljanje pridobitne dejavnosti. Takšna ureditev bo na trg gospodarskih družb vnašala nepreglednost in povečanje možnosti zlorab pravne osebe cerkva in drugih verskih skupnosti za kazniva dejanja, tako s področja gospodarstva (npr. zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti iz 240. člena, poslovna goljufija iz 228. člena, pranje denarja iz 245. člena in davčna zatajitev iz 249. člena Kazenskega zakonika) kot tudi nacionalne varnosti (npr. financiranje terorizma iz 109. člena Kazenskega zakonika). Izenačevanje gospodarskih družb ter cerkva in drugih verskih skupnosti je v neskladju s posebnim varstvom verskih skupnosti in s posebnim varstvom svobode vere in svobode združevanja, ki ju zagotavljata 41. člen in 7. člen URS.

Teze za ZVSS so s svojo pretežno prepovedno naravnanostjo v nasprotju s stališčem USRS, ki poudarja, da vse tisto, kar sodi v okvir izvrševanja pravice do svobode vere iz 41. člena URS, ne more biti v neskladju z načelom ločenosti iz 7. člena URS (U-I-92/07-23, tč. 104).

Izrazito korenit poseg v versko svobodo predstavljajo izhodišča ZVSS v zvezi s financiranjem cerkva in drugih verskih skupnosti. Učinek predlaganega modela izračunavanja finančne upravičenosti bo tolikšna razpršenost sredstev, da bo ogroženo dejansko uživanje svobode vere in splošno – koristna dejavnost cerkva in drugih verskih skupnosti, kar je v nasprotju z načelom pravne države, načelom demokratičnosti in socialne države (U-I-92/07-23, tč. 103). Delež števila oseb, ki namenjajo del dohodnine določeni cerkvi ali drugi verski skupnosti, naj bi se namreč v skladu z izhodišči ZVSS določal upoštevaje vse državljane.«