Nova številka Družine v rubriki Aktualno prinaša informacije, povezane z obhajanjem Slomškovega leta. O večplastnem pomenu blaženega Slomška smo se ob tej piložnosti pogovarjali z odličnim poznavalcem njegovega življenja, nadškofom dr. Francem Krambergerjem. Zaradi omejenega prostora smo morali pogovor z mariborskim ordinarijem v tiskani izdaji nekoliko skrajšati, v celoti pa ga objavljamo na naši spletni strani:

1. Zanimivo je, kako Slomšek počasi dobiva v slovenskem duhovnem, kulturnem in šolskem prostoru povsem novo podobo. O njem ste napisali doktorsko disertacijo, opravljate delo, ki ga je opravljal tudi on, ali se njegova podoba spreminja tudi v Vas? Ali odkrivate pri Slomšku še kaj novega?

Prvi Slomškov življenjepisec Franc Kosar je zapisal: »Slomšek med nami živi, Slomšek med nami raste in bo rasel, dokler ne zraste iz njega svetnik, ki ga bomo častili na oltarjih.« Ta skrivnostna Slomškova rast v zavesti slovenskega naroda se je začela takoj po njegovi smrti (1862); ob raznih jubilejih je bila vedno bolj in bolj vidna vse do druge svetovne vojne. Med vojno, zlasti pa po njej je podoba Slomška začela bledeti. Zaradi ateistične in proticerkvene propagande je stopila v ozadje. V šolah se Slomškovo ime ni smelo več omenjati. Slomškovi kulturni domovi po župnijah so bili nacionalizirani in so služili za mladinske sestanke ter druge politične namene. Vse, kar je bilo povezano s Slomškom, je bilo zaradi vladajoče ideologije nezaželeno. Toda resnica ima svoja pota do zmage. Po letu 1980 se Slomšek že vrača na svoje mesto: v šole, javne ustanove, v zavest naroda. Zanj so se začele zanimati znanstvene ustanove in akademsko izobraženi strokovnjaki. Sledile so akademije, simpoziji, okrogle mize, televizijske in radijske oddaje in številne publikacije o njem. Vse to je doseglo vrhunec v Slomškovi beatifikaciji, ko je pred svetovno javnostjo zažarela njegova nova podoba – podoba prvega slovenskega blaženega, ki jo je papež Janez Pavel II. 19. septembra 1999 postavil na oltar. Odslej Slomškova podoba ne bo več zbledela ali zastarela, ostala bo vedno nova, kakor je svetost vedno nova.

2. S prenosom sedeža škofije iz Št. Andraža v Maribor se je Slomšek izkazal kot moder, preudaren in taktičen pogajalec. Ali je ob tem zgodovinskem dejanju prosil tudi za molitveno in duhovno pomoč?

Prenos škofijskega sedeža iz Št. Andraža v Maribor ni bilo v prvi vrsti politično ali taktično ali pogajalsko dejanje, marveč je bila Slomškova preroška poteza in pastoralna nuja, ki je imela korenine v njegovem škofovskem vodilu: »Vse v večjo čast Božjo in zveličanje duš.« V svojem prvem pastirskem pismu iz Maribora je zapisal: Kakor se mora vinograd najprej pravično in pravilno razmejiti in bujno rast razsaditi, ne da bi se naredila škoda, tako se morajo tudi škofije pravično in pravilno razmejiti, svoja središča prestaviti, da bi versko življenje med ljudmi še bolj pognalo in bi Božji vinograd obrodil še več sadu. To in samo to je bil Slomškov namen. Zato je s svojim, do kraja utemeljenim predlogom pogumno in odločno stopil v dialog, najprej s takratnim celovškim in graškim škofom, pozneje pa pred najvišjo cerkveno in državno oblast. Take korake je mogoče narediti le z božjo pomočjo, se pravi z molitvijo.

3. Slomšek se je gotovo zavedal, da bo prenos škofijskega sedeža vplival tudi na odnose med Slovenci in Nemci, ki so takrat živeli skupaj na tem prostoru. Danes so vprašanja pravic manjšin zelo v ospredju. Kakšen odnos je imel do ljudi, ki se niso čutili Slovenci?

Na to vprašanje naj odgovorim kar s Slomškovimi besedami: »Pustimo vsakemu narodu in jeziku enake pravice, kajti pretirani germanizem je nevarna pečina, na kateri se lahko vse razbije. Bodimo Slovenci ali Nemci, naš program bodi: Vsakemu svoje, z združenimi močmi v krščanski ljubezni!« Kot Slovenec je opominjal svoje duhovnike: »Naša naloga ni druge jezike iztrebiti, pač pa svoj materni jezik k časti povzdigniti!« Ponavljal je svojo napoved: »Vsak pretirani nacionalizem bo pripravil najstrašnejšo medsebojno uničevalno vojsko, ki bo vodila ljudi, da bodo podivjali drug proti drugemu.« V svojem Poslednjem sporočilu je zapisal: »Ljubimo nemščino in pridno se je učimo kakor doslej, toda ne pozabimo, da je slovenščina naša mati, nemščina pa le naša dobra soseda, a ne naša gospa, kateri bi svojo mater Slavo v sužnost prodali, kakor je pri nas navada!«

4. Pred nami so proslave ob 150. obletnici prenosa škofijskega sedeža v Maribor. Ali gre zgolj za spominjanje, ali nam lahko Slomšek spregovori tudi danes? Ali nam lahko ponudi kakšen odgovor na sodobna vprašanja? Npr. na vprašanje brezposelnosti in gospodarske krize?

Obhajati neko obletnico ne pomeni samo priznati zgodovinsko resničnost in vrednost nekega dogodka ali prirediti spominsko slovesnost, pomeni veliko več. Obhajati obletnico pomeni vzbuditi v sebi zavest korenin, iz katerih rastemo kot ljudje, kot kristjani in državljani, skratka kot narod ob naši severni meji. Obhajati obletnico pomeni vzbuditi v sebi čut hvaležnosti in odgovornosti za versko, duhovno, kulturno pa tudi narodnostno dediščino, ki nam jo je pripravil in izročil bl. škof Slomšek v prepričanju, da jo bomo ohranili, obogatili in jo neokrnjeno izročili mlademu rodu kot svetinjo in dragoceno popotnico za prihodnost. Obhajati obletnico pomeni poživiti Slomškovega duha v osebnem, družinskem in sploh javnem življenju. Res, Slomšek je živel in deloval v 19. stoletju, toda pri njem gre za nekaj nadčasovnega, preroškega, veljavnega za vse čase, zato nas nagovarja tudi danes in bo nagovarjal tudi v prihodnosti. Upravičeno govorijo poznavalci o njem kot o »pastirju prihodnosti« (A. Rebula) ali »našem človeku za vse čase«, o človeku, ki je v vseh dobah aktualen in od katerega se lahko vedno in povsod učimo živeti (Zorko Simčič).

5. Nekateri očitajo pripravljalcem Slomškovega dne na stadionu Ljudski vrt, da gre zgolj za razkazovanje. Kakšno duhovno sporočilo naj bi imelo praznovanje na Slomškov nedeljo?

Na vprašanje sem že nekoliko odgovoril malo prej, dodal bi le o duhovnem sporočilu letošnjega slavja. O tem je govoril papež Janez Pavel II. ob beatifikaciji: »Predragi bratje in sestre drage Slovenije! Hodite po sledeh svojega svetniškega in velikodušnega rojaka, ki je hrepenel spoznati Božjo voljo in jo uresničevati za vsako ceno. Njegova notranja trdnost in njegov življenjski optimizem sta bila zakoreninjena v neomajni veri v Kristusovo zmago … Prav se mi zdi tukaj ponoviti preroške besede, ki jih je Slomšek izrekel na nekem ljudskem misijonu: Pravijo, da se je svet postaral, da je človeški rod izgubljen in Evropi se bliža konec! DA, ako prepustimo človeštvo njegovemu naravnemu hodu, njegovi pogubni smeri, - NE, ako se moč odzgoraj spet razlije v vse razrede človeškega rodu in jih poživi … Sprejmimo od blaženega Slomška ta izredni pouk. Naj nam pomaga, da bomo mladike, ki bodo povsod širile upanje in ljubezen …«

6. Začeli smo novo šolsko leto. Kaj bi iz bogate Slomškove zakladnice misli zaželeli učencem in učiteljem?

Ob premestitvi škofijskega sedeža je v nastopnem govoru dejal: »Mladina je prihodnost. Mladina je v naših izobraževalnih rokah /…/ Očetje, bodite kot učitelji in matere kot vzgojitelji.« V svojem prvem pastirskem pismu je zapisal: »Dobra, krščanska vzgoja otrok mi najbolj na srcu leži. Kriva vzgoja otrok je mati slabih časov.« Cilj šole in vzgoje je lapidarno izrazil: »Naše šole ne smejo biti le učilnice, temveč tudi vzgajališča, v katerih naj bi se vzgajali dobri državljani in nebeščani.« Dober državljan je bil zanj človek, ki pošteno dela za plemenitenje življenja v svetu, za pravične odnose med ljudmi, v družini, narodu, državi in sploh v človeški družbi. Dober nebeščan pa mu pomeni človeka, ustvarjenega po božji podobi, oblikovanega po Kristusovem evangeliju, skratka božjega otroka. – Glavni stebri Slomškove vzgoje so bili: družina, šola in Cerkev. Šoli je pripisoval sicer drugotno vlogo, vendar izredno pomembno, saj je zapisal: »V spoznanju čedalje bolj napredovati, po spoznanju koristnih reči modreje ravnati, po ravnanju pa v čednosti rasti, to je naše šole sveti namen.« Krono vzgoje pa po Slomškovi zamisli daje Cerkev. »Kar očetov dom in domača hiša ne dosežeta v spoznanju božjem in krščanskem vedenju, pa sveta Cerkev doda v pridigah in krščanskih naukih.«

7. Ali Slomška doživljate že kot svetnika?

Nikoli ga nisem drugače doživljal kot svetnika. Že ob njegovi smrti je bilo splošno prepričanje med ljudmi in duhovniki, da je svetniško živel in kot svetnik umrl. O tem pričajo številne izjave njegovih najožjih sodelavcev in poznavalcev njegovega življenja. To prepričanje je bilo navzoče v vseh generacijah, vse do danes. Zato so se mu ljudje začeli takoj po smrti priporočati v svojih stiskah in težavah. Čim bolj sem se poglabljal v njegov osebnost in delo, tem bolj sem spoznaval, da Slomška ni mogoče razumeti brez neposrednega božjega posega v njegovo življenje.