Zapri
Iskanje

»Nimamo pravice pozabiti«

Bogomir Štefanič ml.
Za vas piše:
Bogomir Štefanič ml.
Objava: 09. 09. 2019 / 07:30
Oznake: Cerkev, Družba
Čas branja: 8 minut
Nazadnje Posodobljeno: 09.09.2019 / 09:28
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

»Nimamo pravice pozabiti«

»Nimamo pravice pozabiti«
Slovesnost ob 70. obletnici vzpostavitve komunističnega delovnega taborišča za ženske v Ferdrengu na Kočevskem.
V opuščeni kočevarski vasi Ferdreng (danes Podlesje) v bližini Rajndola na Kočevskem je bilo v začetku julija 1949 po ukazu tedanjega ministra za notranje zadeve Borisa Kraigherja ustanovljeno komunistično koncentracijsko taborišče za t. i. družbenokoristno delo, v katero so v želji, da bi jih na silo prevzgojili v režimskem duhu, poslali skoraj 800 žensk, v veliki večini zaradi njihove takšne (demokratične) in drugačne (katoliške) neprimernosti.

V spomin na trpljenje nedolžnih deklet in žena je od zore slovenske demokracije Ferdreng prizorišče spominskih slovesnosti. Letošnja, ki je bila zaradi slabega vremena v župnijski cerkvi sv. Lenarta v bližnjem Mozlju, je izzvenela s večplastni sporočilnosti, zaznamovani s 70. obletnico vzpostavitve taborišča.

Slepota srca, ki zaslepi tudi oči

Pred številnim občestvom – med njimi so bili tudi visoki predstavniki strank slovenske pomladi – je prvi med somaševalci, ljubljanski nadškof Stanislav Zore, odstrl skrivnost (totalitarnega) zla – tudi ferdrenškega zla. Ta je v slepoti srca, ki oslepi tudi oči, da lahko nekdo hodi po človeku, ga udarja, ponižuje, razčlovečuje, pa se v njem nič ne zgane. A to traja samo do nekega časa: »Po tistem času pa potrebuješ luč ponoči, oddelke na psihiatriji.« Nadškof Zore je bil ob tem spoznanju jasen: »Kakor je papež Frančišek mafijce pozval h kesanju in spreobrnjenju, tako naj se tudi tisti, ki so na tem kraju in po tolikih drugih krajih naše domovine povzročali nasilje, skesajo in spreobrnejo.«

Kajti, čeprav je nekdo slep in gluh za trpljenje človeka in njegove krike, še vedno lahko zelo jasno ve, da povzroča zlo. Nenazadnje: če bi ne bilo tako, ne bi zahtevali, da je vsaka taboriščnica morala podpisati izjavo, da ne bo nikomur in nikdar govorila o taborišču, predvsem pa o tem, kar se je v njem dogajalo, kot so pričevale nekdanje taboriščnice. »Nekdo, ki dela prav in je prepričan, da služi dobremu, ne zahteva molka. Dolga leta jim je v veliki meri uspelo utišati taboriščnice, nihče pa ne more utišati svoje notranjosti. V nekem obrnjenem smislu je tudi v tem primeru resnična Jezusova beseda: Zato se bo vse, kar ste rekli v temi, slišalo v luči, in kar ste v sobah povedali na uho, se bo oznanjalo na strehah. (Lk 12,3)«


Ljubljanski nadškof Stanislav Zore je odstrl skrivnost ferdrenškega zla. 

Nadškof se je zahvalil vsem, ki ohranjajo živ spomin na trpljenje v Ferdrengu, kajti »spomin je po eni strani izraz spoštovanja do vseh tistih, ki so trpeli, ki so umirali, po krivici, zgolj iz hudobije drugih ljudi, in po drugi strani je spomin varuh naše prihodnosti. Če bo v nas spomin ostajal dovolj živ in dovolj močan, bomo sposobni živeti in oblikovati prihodnost, v kateri bo dovolj prostora za vsakega človeka, za medsebojno spoštovanje, za ljubezen drug do drugega.«

Varuhinja ferdrenškega spomina

Osrednje mesto v kulturnem programu po maši – s pesmijo in besedo sta ga sooblikovala Marko Fink in Gregor Čušin – je imel prav nastop nekdanje taboriščnice Lidije Drobnič, najbolj zaslužne za to, da očiščujoč spomin na ferdrenško trpljenje vztrajno in ustvarjalno izziva mainstreamovsko siljenje k ignorantskemu pozabljanju in loščenju režimske preteklosti.


V kulturnem programu sta nastopila pevec Marko Fink (na fotografiji) in dramski igralec Gregor Čušin

V njenih besedah so zaživele podobe izpred 70 let: nepričakovana aretacija, zasliševanje, odklonjena zahteva za sodelovanje z Udbo, prekrškovno kaznovanje na poboljševalno (3 mesece) in družbenokoristno (24 mesecev) delo, nočni transport na Kočevsko, prihod v opuščeno kočevarsko vas. In kaj je tam njo in sotrpinke čakalo? »Zagledale smo nekaj hiš, obdanih z žico, stražnimi stolpi in miličnice in miličnike z brzostrelkami. Groza. Ljubi Bog, kam smo prišle! Za žico so se premikale ženske brez besed, nekatere so molče nekaj pulile iz zemlje. Neka sotrpinka je tam zagledala svojo teto, ki je v 14 dneh popolnoma osivela in jo je komaj spoznala.«


Nagovor Lidije Drobnič, nekdanje ferdrenške taboriščnice

Sledili so meseci stradanja, nesmiselnega težaškega dela, umazanije, poniževanja, krutih kazni, groženj s smrtjo. »Vsak dan je bilo slišati kričanje in zmerjanje paznic in paznikov, da smo gadja zalega, nevredna življenja. Strah za življenje in izjava ob pogojnem izpustu na prostost, da ne bomo nikoli nikomur pripovedovale, kaj se je v taborišču dogajalo, je bil tako močan, da nekatere še danes molčijo o tem delu svojega življenja. /…/ Znova in znova smo se spraševale, zakaj nas je doletelo nesmiselno trpljenje, saj smo le hrepenele po demokratični domovini in nikoli nismo zatajile, da smo verne.«

Po mesecih trpljenja je zadnjega oktobra prišel ukaz o premestitvi; na vse svete so se taboriščnice znašle v Škofji Loki, na gradu, kjer je bilo življenje bolj vzdržno, Lidija Drobnič pa se je domov lahko vrnila šele marca 1950.

Dočakala pa ni le dneva osebne osvoboditve, temveč desetletja pozneje z demokratizacijo tudi veliki dan referendumske odločitve za življenje v suvereni državi slovenskega naroda. Prav na tej točki pa se lomita totalitarna preteklost in demokratična sedanjost: »Živeti hočemo v državi, kjer vladata demokracija in vladavina prava. V nobenem osamosvojitvenem dokumentu ni govora, da bi nastali na podlagi dosežkov NOB. Žal pa se tudi v sedanji državi kršijo človekove pravice in svoboščine, država nazaduje na skoraj vseh področjih. Nismo storili vsega, kar smo se z majniško deklaracijo 1989 zavezali,« je bila tudi do današnjih razmer kritična Lidija Drobnič.


Nekdanji taboriščnici Lidija Drobnič in Frančiška Perušek ob tabli, ki jo je blagoslovil nadškof Zore in bo v prihodnje ob križu v Ferdrengu pričala o dogajanju v letu 1949.

Pri tem je opozorila na nekaj pojavov družbene regresije: ignorantski odnos večinske slovenske politike do resolucije Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu, ki je obsodila vse totalitarizme: fašistični, nacistični in komunistični ter 23. avgust določila za dan spomina na njihove žrtve, ter neuresničeno odločbo ustavnega sodišča in financiranju nevladnih, tudi cerkvenih osnovnih šol, ki kaže na to, kako vladajoče očitno moti verska vzgoja na teh šolah, pa tudi njihova uspešnost.

Govornica se je ob tem dotaknila napovedi ministra za šolstvo, da bi za dijake uvedli nov učni predmet državljanska in domovinska vzgoja, »ne pove pa, iz katerih učbenikov se bodo učili in kdo naj te predmete poučuje. Bomo končno slišali resničen prikaz zgodovine medvojnega časa, o povojnih pobojih in o povojnih taboriščih Teharje in Šentvid nad Ljubljano, bomo govorili o množičnih grobiščih na Rogu, v Teharjah, pod Macesnovo gorico, Krimski jami, o Barbarinem rovu in drugih 600 moriščih, o državljanski vojni – revoluciji na Slovenskem ter o dogajanju ob osamosvojitvi Slovenije in desetdnevni vojni z JLA? Ali pa bo levica v parlamentu ponovno očitala, da poskušamo spremeniti zgodovino in da revidiranja ne dovoli? Pustimo se presenetiti.«

Nastop Lidije Drobnič je prav zaradi zaskrbljujočih razmer v sedanjosti izzvenel v pozivu: »Zato vam na srce polagam: ne pozabite tistih deklet, žena in mater, ki so v tihi bolečini žalovale za svojimi dragimi, ki so svoja življenja darovali na oltar domovine, in vrnimo ženi njeno dostojanstvo, kot je pozval vse vladarje sveta sveti papež Janez Pavel II. v svoji zgodovinski poslanici ženam (Dostojanstvo žene, 1988). Posebno spoštovanje si zaslužijo vse ženske, ki so trpele v komunističnih taboriščih, spomnimo pa se tudi drugih žrtev totalitarnih in avtoritarnih režimov.«

Demokracija ne dopušča pozabe

V širši okvir ohranjanja zgodovinskega spomina je dogajanje v Ferdrengu umestila zgodovinarka Marta Keršič, sodelavka Študijskega centra za narodno spravo. Tudi ona je nizala pričevanja o ponižujočem trpljenju v taborišču, med drugim o zaukazanem molku, ki naj bi to trpljenje za vedno prekrilo. A to se ni zgodilo, kajti taboriščnic niso zlomili: »Nasprotno, nekatere so po prihodu iz taborišča ohranile stike in se redno srečevale. Preko njih je tlelo upanje na čase, ko bo mogoče javno spregovoriti. Z medsebojnim druženjem so ohranile in utrdile svojo držo in v sebi postavile jasno ločnico o tem, kaj demokracija je in kaj ni!«


Zgodovinarka Marta Keršič, sodelavka Študijskega centra za narodno spravo

Prav v iskanju meje med normalnostjo in kaosom, med dialogom in diktatom, med vojno in mirom so nekdanje taboriščnice po besedah Marte Keršič opravile veliko nalogo: »Njihov pogum, trdna volja, jasna beseda, vera in predvsem veliko veselje do življenja so dokaz, da komunizem ni uspel zatreti duha svobode. Četudi je do skrajnosti trpinčil ali celo umoril telo, mu ni uspelo umoriti duha. Zares je bilo potrebnih več desetletij, da je resnica prišla na dan, da so si žrtve upale spregovoriti, a od takrat toka ni več mogoče obrniti. Žrtve so se postavile zase, se ne umikajo, ampak govorijo.«

Zgodovinarka se je zato zahvalila vsem, ki so zaupali svojo zgodbo Študijskemu centru za narodno spravo, ki ohranjajo spomine preko oddaj Pričevalci, Moja zgodba in zbirke pričevanj Zakladnica spominov, ki so se obrnili na komisiji za izvajanje zakona o popravi krivic in prikrita vojna grobišča, ki pišejo v revijo Zaveza, ki boleče spomine pripovedujejo svojim otrokom, vnukom, prijateljem. »Vztrajajte še naprej! S tem širite polje svobode,« je k pričevanju drži spodbujala govornica, kajti »nimamo pravice pozabiti«.

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Preberi tudi

Kupi v trgovini

Novo
Izpostavljeno
39,90€ Poglej izdelek: Pot v samoslovenstvo
Nalaganje
Nazaj na vrh

Dobrodošli! 

Za vas smo pripravili e-darilo: 

Recepti za piškote in pecivo Marka Čižmana: Sladka pika na i

Kliknite tukaj

Close