Kaj je mladega fanta izpod Donačke gore gnalo na zahtevno pot duhovništva?

Odločitev je zorela počasi, z mnogimi »za« in »proti«. Ni bilo nič spektakularnega, nenavadnega, čarobnega … Nihal sem med raznimi poklici, ki so se mi ponujali na osnovi izkušenj s konkretnimi predstavniki teh poklicev: oče, ki je imel rad kmetijo in verjel vanjo ter od svojega edinega sina močno pričakoval, da ga bo nasledil; mlad tehnik, ki se je leta 1952 vozil okoli z novim kolesom; državni uslužbenec, ki so ga kot takega vsi spoštovali ali se ga pa bali; tajnik Kmetijske zadruge, ki je ponujala štipendijo … in na koncu domači župnik, ki je preglasil vse.

Se je bilo v tistih časih laže odločiti za duhovništvo kot danes? V bogoslovje ste prišli v času, ko so bili mnogi duhovniki v zaporu ali na prisilnem delu …

Pri nas na kmetih, kjer ni bilo partizanov in je ljudi »Nemčija« spominjala na red in določeno blagostanje – v primerjavi s tem, kar je bilo poprej, bali so se edinole izselitve – otroci nismo o partizanskih pogromih takoj po vojni nič vedeli. Tudi mik sveta je bil manj močan kakor danes. Blagostanja ni bilo in se ni obetalo. Je pa kmete pestila obvezna oddaja, kajti pridelki so bili skromni. Verniki smo se tedaj že od malega začeli privajati, da bomo »garjave ovce«, in smo se v to vdali, čeprav me je to zaznamovalo za vse življenje: države nisem nikoli mogel sprejemati za svojo v polnem pomenu besede. Domovina me je že tedaj izključevala, kar se ponavlja te dni, ko »levi« nadaljujejo z izključevanjem »desnih«. Pristaši totalitarizma in izključevanja vernih – nekdaj in danes – se verjetno ne zavedajo globoke krivice, ki jo s svojim ideološkim izključevanjem delajo mladim vernikom. Oropajo jih domovine, kajti dežela z rdečo zvezdo kot simbolom ne bo nikoli mogla biti moja domovina. Pa sem si je tedaj tako želel.

Zakaj lazarist? S kakšno karizmo vas je prepričal sv. Vincencij?

Oznanjevanje. Bil sem zaznamovan s »kulturnim bojem«, ki so nam ga vsiljevali komunisti – in nam ga še vsiljujejo, čeprav takrat izraza »kulturni boj« nisem poznal. Bil pa sem prepričan, da ima Jezus prav in da je ideološko nasilje nedopustno. Marsikdo se bo začudil, ko bom priznal, da me je v nekem trenutku marksizem zelo privlačil. Želel sem si družbeno razsežnega življenja, delovanja in poklica. Moje mladostno krščanstvo pa je bilo individualistično usmerjeno: rešujem sebe za večno življenje. Nobenega krščanskega poslanstva za človeštvo in njegovo zgodovino nam takrat niso prikazali, nobene družbene, politične razsežnosti verovanja. Problem sem najprej rešil s pomočjo P. Teilharda de Chardina, ki mi je odprl oči za zgodovinsko in celo kozmično razsežnost Kristusa, Začetka in Konca vsega, kar se dogaja z nami. Iti z Njim in za Njim pomeni sodelovati pri edinem zgodovinskem podvigu, ki se ne bo končal na sodni dan. Kaj bi lahko bilo večjega, čemur bi posvetil svoje življenje? Nisem hotel živeti tjavdan. Seveda so ta spoznanja dozorevala postopoma skozi vsa leta formacije.

Kaj je bilo na tej pol stoletja dolgi poti najtežje? In kaj vas je kot duhovnika najbolj osrečevalo?

O najtežji stvari mi ni potrebno razpredati. V nekem trenutku se mi je celo vsiljevala skrajno nevarna misel, da me je zavrgel tudi Jezus. Rešile so me duhovne vaje v pariški »Manrezi«, v isti hiši, kjer sem delal duhovne vaje 47 let poprej pred diakonskim posvečenjem junija 1967. Najbolj pa me osrečuje, ko mi kdo reče: »Vi ste pa takrat in takrat rekli to in to.« Seveda se tistega navadno ne spomnim. Očitno pa je bilo seme, ki je padlo na plodna tla. Torej sem bil za Njega vendarle uporabno orodje.

Kakšne fante danes Bog kliče? Kako vidite nove generacije duhovnikov?

V svetu, ki prihaja, bodo najbolje preživeli kot duhovniki tisti, ki so se oziroma se bodo navzeli duhovnosti apostola Pavla. Ti bodo zmogli srečo in veselje tudi v najbolj neugodnih razmerah. »Vesel sem torej slabotnosti, žalitev, potreb, preganjanj in stisk za Kristusa. Kajti močan sem tedaj, ko sem slaboten« (2 Kor 12,10), pravi Pavel. »Četudi se izlivam kot pitna daritev pri žrtvi in daritvi vaše vere, se veselim in radujem z vami vsemi« (Flp 2, 17). V poglobljeni duhovnosti sreča in veselje nista odvisna od zunanjih okoliščin. To so vedeli že poganski modrijani. Vračamo se v čase prvega krščanstva, zato imamo v njem tudi vzornike za preživetje in celo za zmago. To pa je: osebno versko prepričanje, misijonarska zavzetost vsakega kristjana, zvestoba tudi v okoliščinah, ko je smrtno nevarno biti kristjan, resna in dosledna vera v to, da podoba tega sveta preide, mi pa smo prerojeni za drugo in drugačno življenje, ter pastirji, ki ne bodo »nastopali gospodovalno do tistega, kar jim je zaupano, ampak bodo čredi v zgled« (1 Pt 5,3).

Kdaj, kje se je zalomilo, da je duhovnik izgubil zaupanje, kot ga je imel nekdaj? Ste duhovniki danes še pastirji, ki dišijo po ovcah, kot bi rekel papež Frančišek, ali prevečkrat le uslužbenci nevladne organizacije, ki se imenuje Cerkev?

Ovce ne dišijo, tudi naše vedno ne. Pa tudi takega posplošenega pesimističnega dojemanja sodobnih duhovnikov nimam, kakor da bi jim ljudje več ne zaupali. Ta vtis razširjajo mediji. Na terenu, po župnijah je drugače. Večina duhovnikov ima kar krepak vonj po ovcah, če to pomeni, da so ljudem blizu. Ne verjamem časopisom, ki delajo iz izjem pravilo. Nemalokrat srečate katoličana, ki reče: »Cerkev je pokvarjena, naš župnik je pa v redu.« To pomeni, da se njegova osebna izkušnja in tisto, s čimer mu perejo možgane televizija in časopisi, ne ujemata, osebno pa ni dovolj zrel in samostojen, da bi naredil potrebne sklepe. Današnji duhovniki niso nič slabši, kot so bili njihovi predhodniki. Spremenil pa se je svet in z njim nemalokrat celo odnos vernikov do duhovnikov. Od samih članov Cerkve bi bilo pričakovati, da bodo toliko resnicoljubni, neodvisni od medijev in sočutni, da ne bi prvi začeli metati kamenje v svoje duhovnike, posebno še, če sami niso izpolnili krščanskih dolžnosti, ki jih imajo, npr. kot krščanski starši. V teh dneh se vsi sprašujemo, zakaj ni več novomašnikov. Razlogov je gotovo več, ampak nikakor ne smemo spregledati tistega, ki je najbolj odvisen od nas, namreč naš lastni, laiški (podcenjevalni) odnos do duhovnika, do njegovega dela in prizadevanj, pri čemer se največkrat počuti čisto sam. Ko pravite, da so duhovniki za nekatere »uslužbenci nevladne organizacije, ki se imenuje Cerkev«, to ni vedno njihov problem, ampak problem članov te »nevladne organizacije«, ki pridejo v župnišče samo terjat (zastonjsko) »storitev« krsta ali pogreba, drugače pa jim je ta »nevladna organizacija« deveta briga kakor vse druge. V živem krščanskem občestvu se tudi danes duhovnik lahko doživlja kot izpolnjen in srečen, v mrtvem pa je seveda tudi sam kakor živ mrlič. Odnos je torej obojestranski in odgovornost za sedanjost in prihodnost tudi.