Po besedah 'državnega tožilca' v vatikanski Kongregaciji za nauk vere, msgr. Charlesa Sciclune, v Cerkvi ne obstajajo predpisi, ki bi 'urejali' zamolčanje primerov spolnih zlorab. Ravno nasprotno, pojasnjuje msgr. Scicluna, predpisi so povsem jasni in predvidevajo kazensko prijavo, če tako zahteva tudi civilno pravo. Poleg tega pa obstaja splošna moralna zavezanost za sodelovanje z državnimi oblastmi.

Med leti 1922 in 1962 je sicer obstajal tajen dokument po imenu 'Crimen Sollicitationis', ki pa je že dolgo dostopen tudi javnosti. Neustrezen neavtoriziran prevod v angleški jezik je po svetovnih medijih zbudil vtis zatajevanja, meni cerkveni pravnik, ki izvira z Malte. V nasprotju z medijskimi predvidevanji je bila tajnost dokumentov namenjena zaščiti žrtev.

Scicluna je še pojasnil, da cerkveno pravo temelji na načelu moralne obvezanosti do sodelovanja z državnimi oblastmi. Pogosto omenjen predpis 'secretum pontificium' je sicer zaveza k molčečnosti, ki pa jo je potrebno strogo ločiti od spovedne molčečnosti, ki je edina nedotakljiva.

Pri izrazu 'secretum' gre za pravilo ukrepanja, ki se dotika osebne zaščite tožnikov in tožilcev v cerkvenem postopku. Le pri spovedni molčečnosti pa je duhovnik obvezan, da je ne prelomi niti na zatožni klopi v vlogi priče.

Molčečnost pri cerkvenih zadevah je seveda neodvisna od državnega dogajanja. Predpisi v cerkvenem pravu so pogosto strožji od tistih v civilnem, kar še posebej velja za roke zastaranja v primerih spolnih zlorab. Vodstva škofij in redov so s cerkvenim pravom obvezana, da verjetne primere prekrškov prijavijo.