Letošnji veliki četrtek je bil malce drugače od dosedanjih. V odloku 6. januarja, In Missa in Cena Domini, in spremljevalnih pojasnilih, ki jih je zapisal tajnik Kongregacije za bogoslužje in disciplino zakramentov, nadškof Arthur Roche, je namreč določeno, da »duhovniki smejo izbrati manjšo skupino vernikov, ki predstavljajo raznolikost in edinost vsakega dela Božjega ljudstva« in da »te male skupine lahko sestavljajo tako moški kot ženske«.

Čeprav je umivanje nog možnost, in ne obveza, se je ta navada ustalila pri večernih mašah na veliki četrtek. Prav tako ni obvezno, da duhovnik umiva noge moškim in ženskam. Vendar so nekateri slovenski duhovniki in škofje to možnost uporabili že letos. Noge je ženskam umival tudi mariborski nadškof Alojzij Cvikl. Njegove ponižnosti so bili med drugimi deležni slovenski skavti in skavtinje.



Umivanje nog predstavlja duhovnikov odnos do vernika – simbolično tako prikazuje, da je duhovnik služabnik ljudi. Pri tem obredu škof ali duhovnik vzame posodo z vodo in izbranim vernikom ali predstavnikom vernikov umije in obriše noge, s čimer posnema Jezusovo umivanje nog apostolom pri zadnji večerji. Jezus je učence s tem dejanjem učil služenja in ponižnosti, zato so tudi škofje in duhovniki poklicani, da škofiji, župniji ali skupnosti, ki jim je zaupana, služijo v bratski ljubezni. Umivanje nog ima dva pomena: nekateri v njem bolj izpostavljajo spomin na krst, drugi pa povabilo k dejavni ljubezni do bližnjega v nesebičnem služenju.



Foto: Tatjana Splichal