Nov zagon in pogum

Slovenski škofje so bili od 12. do 16. januarja na obisku ad limina apostolorum. Zadnji dan jih je sprejel papež Leon XIV. Zanj je bil to prvi tovrstni obisk škofov. Na spodbudnem in domačem pogovoru so se zadržali tri ure in na koncu prejeli poseben papežev blagoslov. Za Družino so strnili vtise v krajše izjave. Dneve smo začenjali pri oltarju Stanislav Zore, ljubljanski nadškof Ad limina apostolorum. Na grobove apostolov. Brez poznavanja ozadja lahko te besede zvenijo prazno. Škofje smo vsakih nekaj let povabljeni, da obiščemo grobove apostolov v Rimu in se srečamo z ustanovami, ki svetemu očetu pomagajo pri vodstvu vesoljne Cerkve. Nedvomno je vrhunec tega obiska vedno srečanje s Petrovim naslednikom, z rimskim škofom papežem. Lepo je bilo, da smo dneve začenjali pri oltarju, zbrani v daritvi svete maše. Začeli smo v papeževi stolnici, baziliki sv. Janeza v Lateranu; pri apostolu torej, ki je zapisal najlepšo misel: Bog je ljubezen. Drugi dan smo se zbrali na grobu sv. Petra; sveta maša in kratka, tiha molitev pred grobom prvaka apostolov je živo obudila v nas Petrovo besedo: »Gospod, h komu naj gremo? Ti imaš besede večnega življenja.« Bazilika sv. Marije Velike nas je vrnila v čas, ko sta Ciril in Metod dobila potrditev bogoslužja v slovenskem jeziku, in nas povabila na grob papeža Frančiška in pred podobo Rešiteljice rimskega ljudstva, pred katero je tolikokrat molil. Zadnja sveta maša je bila na grobu apostola Pavla, ki ga je Bog imenoval posoda, da ponese njegovo ime med pogane, sam pa je na koncu izpovedal: »Vem, komu sem veroval.« Sekularizacija, pomanjkanja duhovnih poklicev in prebujanja malih občestev Po svetih mašah smo se vsak dan srečali s predstojniki in njihovimi sodelavci na različnih dikasterijih in sodiščih. Pogovarjali smo se o konkretnih vprašanjih Cerkve v Sloveniji in tudi v svetu. Pred meseci smo namreč poslali podrobna poročila o stanju in delovanju naših škofij in tudi škofovske konference kot take. Ker je bil to prvi obisk »ad limina« v času papeža Leona XIV., nismo vedeli, kako bodo srečanja potekala. Doživeli smo dobro seznanjenost z našimi razmerami, deležni smo bili pozornega poslušanja naših predstavitev in velike odprtosti v pogovorih, v katerih smo se dotaknili posameznih področij, vprašanj in problemov. O temeljitosti pogovora govori dejstvo, da je skoraj povsod zmanjkalo časa. Sam sem na vseh dikasterijih dobil vtis, da smo se pogovarjali z možmi in ženami s trdno vero, z živo in močno pripadnostjo Cerkvi, s strokovnjaki na svojih področjih, pa tudi z ljudmi, ki znajo poslušati in odgovarjati. Vrhunec celotnega tedna je bilo srečanje s papežem Leonom XIV. Še eno doživetje veličine Cerkve. Preprosto nas je pričakal pri vratih apostolske knjižnice, vsakega posebej pozdravil in mu podal roko, s svojim prijaznim nasmehom in s toplino v očeh. Skoraj tri ure smo sedeli skupaj z njim v krogu in načenjali teme Cerkve: od sekularizacije, preko pomanjkanja duhovnih poklicev, materialnih dobrin, vseh vrst zlorab, pa tudi do prebujanja malih občestev, rasti števila katehumenov, ki želijo spoznati Kristusa in zaživeti v občestvu Cerkve. Po treh urah smo sklonili glave za prejem blagoslova. Od svetega očeta smo se poslovili z blagoslovom, ki naj nas spremlja v našem služenju Bogu in ljudem. Utrjevali smo prijateljstvo, zaupanje in povezanost Alojzij Cvikl, mariborski nadškof Teden, ki smo ga slovenski škofje doživeli na obisku ad limina apostolorum, je bil poseben, kajti škofje smo skupaj bivali, molili, obhajali svete maše ter obiskovali vatikanske urade. Tako se je med nami utrjevalo prijateljstvo, raslo zaupanje in povezanost. Druga stvar je bilo srečevanje z vatikanskimi uradi. Sprejeli so nas s toplino, pozornostjo in veseljem. Na obisk ad limina apostolorum smo se pripravljali tudi s pripravo poročil, ki smo jih nato posredovali v Vatikan. Zame je bila prijetna ugotovitev, da so ta poročila na uradih prebrali in nanje pripravili odgovore. Želeli so nas poslušati, slišati naša mnenja, slišati naše težave in predloge, nato pa so nam tudi odgovorili ter posredovali svoje predloge oziroma podelili izkušnje dobrih praks. Treba se je le prepustiti Svetemu Duhu Vrhunec obiska ad limina apostolorum je bilo srečanje s papežem Leonom XIV. Pričakal nas je kot oče, ki mu ni vseeno za nas, za naše poslanstvo in za Cerkev na Slovenskem. Pokazal je, da dobro pozna tako naše radosti kakor tudi naše skrbi in bolečine. Papež je na začetku dejal, da »pišemo zgodovino, kajti to je bil zanj prvi obisk ad limina apostolorum«. Slovenski pregovor pravi: »Po jutru se dan pozna.« Tisti dan papež na svojem koledarju ni imel nobenega drugega sprejema, kar kaže na to, da se je lahko v celoti posvetil nam in našemu poslanstvu. Na koncu čutim veliko hvaležnost Bogu za ta posebni teden, ki ne bo odmeval samo v mojem življenju, ampak tudi v mojem poslanstvu. Potrebno bo nekaj časa, da vse te misli, doživetja in spoznanja dozorijo ter se prenesejo v življenje. Treba se je le prepustiti Svetemu Duhu, ki je bil v tem tednu na delu, da svoje delo opravi do konca. Tukaj smo, da služimo Peter Štumpf, koprski škof To zagotovilo nas je spremljalo od vrat do vrat osrednjih ustanov Svetega sedeža. V petih dneh smo jih obiskali čez dvajset. Povsod smo bili sprejeti z veseljem, pozornostjo, odprtostjo in tudi s pričakovanji: kaj bomo povedali predstojnikom vesoljne Cerkve in kje nam lahko svetujejo in pomagajo. Povsod so bili dobro obveščeni o naših razmerah in tudi pripravljeni na pogovore. Škofje smo govorili brez zadrege, sproščeno in naravnost. Počutili smo se kot doma. Nismo bili tujci, temveč domačini, ki jih za 'vrati apostolov' odprtega srca pričakujejo bratje in sestre v veri in po krstu. Na obisku ad limina sem bil že tretjič. Zdi se mi, da je Slovenija v Vatikanu vedno bolj prepoznavna. Tudi naši veleposlaniki pri Svetem sedežu so veliko napravili za to. Čeprav smo majhni, smo tam zelo cenjeni. Imamo pa tudi svoje težave: kadrovsko in strokovno smo precej šibki, pa tudi premalo povezani in strnjeni. Tudi papež Leon XIV. nas je spodbudil k večji bratski pozornosti, veselju in odgovornosti do apostolske službe in iskanju načinov, kako biti bolj blizu drug drugemu – recimo bolj od srca do srca. Blagoslov za ves slovenski narod Biti tri ure s papežem je zame pomenilo razodetje Kristusove ljubezni do svojih apostolov, ki ne popušča. Zopet imamo velikega papeža – novega Leona Velikega. Če je prvi Leon prepričal Atilo in njegove Hune, naj ne zrušijo Rima, bo naš novi Leon znal prepričati novodobne barbare, ki načenjajo normalnost in varnost tega sveta, naj se ustavijo. Močno sem prepričan, da mu bo uspevalo. Bog ga je zato izbral in poslal. Papeževa osebnostna zrelost je naravnost čudovita: preprost, dostopen, odprt, moder, iskren, pogumen, vesel, zahteven, predvsem pa zelo ljubeč do Gospoda Jezusa in Cerkve. Njegova vera je zelo velika. Papež si močno želi, da bi se Cerkev na Slovenskem prečistila, osvežila in postala čista kot kristal. Škofe je spomnil, naj bomo misijonarski učenci za ljudstvo, ki nam ga je Bog zaupal. Ko nas je blagoslovil, je spomnil, da je ta blagoslov namenjen tudi celotnemu slovenskemu narodu. Srečanje s papežem in celoten obisk ad limina mi pomeni velik dar, ki ga bom poskušal prenesti na svojo koprsko škofijo. Dobremu Bogu hvala za vse milosti. Papeževa neposrednost, iskrenost in domačnost Janez Kozinc, murskosoboški škof Po vseh romanjih, ki so se zgodila v jubilejnem letu 2025, je bil Rim ravno toliko prazen, da je to bila odlična priložnost, da smo se slovenski škofje v dneh zatišja pred novimi romarji odpravili na vabljeni obisk k svetemu očetu papežu Leonu XIV. Ob tem smo obiskali skoraj vse dikasterije, kjer smo poročali o razmerah doma, znamenjih upanja in izzivih, za katere menimo, da so pred nami. Obiski grobov sv. Petra in Pavla, molitve in maše v štirih rimskih bazilikah so bile živ stik z že odrešeno Cerkvijo: priložnost za priprošnjo in zahvalo za Božje darove, ki smo jih prejeli. Večji del dneva smo prebili na različnih dikasterijih, službah, kjer je moč zaslutiti nesebično služenje potujoči Cerkvi, ki vedno potrebuje spodbude, iskanje rešitev, podporo, da lahko oznanja evangelij na različnih koncih sveta. Iskreno zanimanje odgovornih na dikasterijih vzbuja veliko zaupanja in spodbudo za skupno podelitev veselja in težav, s katerimi se srečujemo. Srečanje s papežem preseglo pričakovanja Zame in še za nekatere je bilo srečanje s sedanjim papežem prvo, zato sem bil v nestrpnem pričakovanju, kako se bo odvilo srečanje z njim. Z veseljem delim, da je srečanje daleč preseglo moja skromna pričakovanja: papeževa neposrednost, iskrenost, domačnost, občutek veselja, da se je z nami srečal, je v meni prebudila veliko hvaležnost Bogu in papežu, da se je dal odvesti tja, kjer se zdi teža odgovornosti v Cerkvi neizmerno velika. Ob imenitnem slovesu Vatikana, čudovitih svetiščih se zdi, da je na tem mestu skoncentrirano vse odločanje, bogastvo in moč Cerkve. V preteklem tednu sem bil priča, da so tam mnogi Jezusovi učenci, začenši s papežem, tihi darovalci življenja v objemu vprašanj in izzivov vsega sveta, da bi Cerkev na svojem »kapilarnem« delu učinkovito oznanjala Jezusov evangelij. Mnogi so se nam zato priporočili v molitev. Da smo se na srečanjih lahko poslušali in slišali, posebej na srečanju s papežem, je gotovo tudi sad molitev in askeze mnogih vernikov, za kar sem vsem zelo hvaležen. Naj vam Bog povrne s svojo dobroto! Bodite Cerkev misijonarskih učencev Maksimilijan Matjaž, celjski škof Na vseh dikasterijih smo bili zelo lepo sprejeti in so se dobro pripravili na naš obisk. Poudarili so, da želijo najprej poslušati, kje so naši izzivi, morda dobre prakse, kje bi potrebovali njihove izkušnje ali strokovno pomoč. Na generalnem tajništvu sinode in pri sv. očetu smo se veliko pogovarjali o procesu sinodalne prenove v naši domači Cerkvi. Naši sogovorniki so prepoznali krepitev občestvenosti, transparentnosti in solidarnosti med škofi, škofijami in župnijami kot enega ključnih elementov pričevalskega oznanjevanja, ki ga danes ljudje od Cerkve pričakujejo. Papež nas je spodbujal, kako biti čim bolj Cerkev misijonarskih učencev, kjer bo lahko vsak prepoznal in uresničeval svoje poslanstvo oznanjevanja evangelija. O razlogih našega upanja in verovanja Na tajništvu sinode jih je zanimalo, na kakšen način pri svojih odločitvah in načrtovanju že upoštevamo glavne smernice iz orisa poti izvedbene faze in krepimo organizme soudeležbe, da bi bilo čim več duhovnikov in laikov vključenih in usposobljenih za temeljno poslanstvo Cerkve, in kako prepričljivo spregovoriti o razlogih našega upanja in verovanja. Spodbudili so nas, da vzpostavimo sinodalno ekipo na ravni Slovenske škofovske konference in krovne ekipe v vseh škofijah, ki bodo najtesneje povezane s škofom in bodo lahko animirale sinodalne procese v škofiji. Zanimalo jih je, s katerimi težavami se pri tem srečujemo in katera orodja in sredstva bi potrebovali za hitrejši razvoj. Na vseh dikasterijih smo slišali povabilo, naj se brez zadržkov obračamo nanje po nasvete in pomoč. Škofje smo bili hvaležni za to izkušnjo poslušajoče in služeče Cerkve, ki nam bo v veliko pomoč pri reševanju pastoralnih izzivov doma.

Dostop do članka (47174)

Nov zagon in pogum

Nov zagon in pogum

Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof

Januar

Kristjani med žrtvami protestov

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.