Predavanje nadškofa Antona Stresa na 46. študijskih dnevih Draga 2011 prinaša številne vsebinske poudarke, ki so bistveni za razumevanje evropskih in še posebej slovenskih razmer, v katerih se je znašla katoliška Cerkev. V svojem nastopu v Dragi je med drugim napovedal tudi nov pastoralni načrt Cerkve na Slovenskem, ki izhaja prav iz spoznanj o položaju vernega občestva v sekularni (v slovenskih razmerah tudi izrazito sekularizirani) družbi. V nadaljevanju objavljamo celotno predavanje ljubljanskega nadškofa.

Ideja in besedna zveza »nova evangelizacija« ima precej dolgo zgodovino. Korenine ima v okrožnici Pavla VI. iz leta 1975 Evangelii nuntiandi (Oznanjevanje evangelija), kjer je papež označil oznanjevanje evangelija kot najbolj bistveno in neposredno nalogo Cerkve. Na novo pa je izraz skoval in začel o tem vedno pogosteje govoriti papež Janez Pavel II. Ta nova evangelizacija naj bi bila nova »v svoji gorečnosti, v svojih metodah in v svojem izrazu«. Tudi Cerkev na Slovenskem jo je v svojem osrednjem sinodalnem dokumentu postavila za prednostno nalogo slovenske krajevne Cerkve (PZ 33). V številnih poznejših dokumentih je pojem »nove evangelizacije« skoraj redno navzoč. Kljub temu pa vse to ostaja nedorečeno, ni vsebinsko in globlje premišljeno,predvsem pa ni postalo sistematičen in celovit program naših pastoralnih prizadevanj. Vsebina te besedne zveze ni natančneje opredeljena, tudi ne izhodišče, iz katerega izhajamo, in cilj, h kateremu želimo pripeljati. Drugo, kar manjka, pa je jasen načrt dejavnosti in prizadevanj, ki bi iz te ideje »nove evangelizacije« naredile operativni pojem.

Toda kljub temu se je proces že začel, kar pomeni, da se cerkveno občestvo tudi brez krovnega načrta in tudi brez intenzivne podpore z vrha Cerkve nekako samodejno odziva na potrebe po novi evangelizaciji. Tako so se razmahnile zakonske skupine (npr. gibanje Družina in življenje je iz nič v desetih letih zraslo na 70 enot), oblikovale so se številne molitvene skupine slavilnega tipa (v letu 2008 jih je bilo preko 100), vse več je karitativnih skupin (preko 450 župnijskih celic Karitas z več kot 9000 prostovoljci). Nekatera laiška združenja so se razvila v pomembnega sogovornika v sodobni družbi, zlasti na področju promocije in varovanja družinskih vrednot (npr. Zavod iskreni.net, in 24kul.si). Po sinodi so župnijski pastoralni sveti bolj aktivni in tudi bolj vsebinsko usmerjeni. Tradicionalna Marijina svetišča ne zaznavajo upada romarjev, poseben razcvet poznajo župnijski poletni oratoriji za otroke, s katerimi pritegnemo otroke oddaljenih staršev. … V slovenskem krščanskem občestvu je torej čutiti potrebo po novih poteh evangelizacije. To pričakovanje je razumljivo in mu je potrebno priti naproti.

Nova evangelizacija kot odgovor Cerkve na sekularizacijo

Družbeno stanje, ki poraja potrebo po novi evangelizaciji, označujemo kot sekularizacijo. O sekularizaciji se govori in veliko piše že pol stoletja. Gre za pojem in pojav, ki ima več pomenov in odtenkov. Saeculum pomeni po latinsko svet, svet zunaj območja božjega, religioznega ali cerkvenega. Sekularizacija že stoletja pomeni izvzetje kakega prostora ali posesti iz lastništva ali avtoritete cerkvenih ustanov, kakor se je to dogajalo v Evropi v več valovih od verskih vojn naprej, posebno še med francosko revolucijo in po njej, pa vse do nacionalizacij v času komunizma, pomeni pa lahko tudi samo izstop redovnega duhovnika iz svojega reda in njegovo vključitev v svetni, sekularni kler. Toda to so zelo omejene »sekularizacije«, ki nimajo pomembnejšega odmeva v splošnem verskem stanju. Ko pa so pred pol stoletja začeli opisovati sekularizacijo znani teologi in sociologi kot je bil Harvey Cox, John A.T. Robinson ali Peter Berger, katerim so nato sledili številni drugi, med katerimi je danes najpomembnejši Charles Taylor s svojim monumentalnim delom A Secular Age, so merili na nek globalni civilizacijski in kulturni proces, ki bi naj zajel ves svet in bi pomenil posvetnjenje celotne civilizacije in kulture, se pravi njeno izvzetje iz vsake avtoritete in pristojnosti religije in njenih institucij. Na vseh področjih javnega življenja bi naj šlo za ukinitev vsake reference do kakega boga ali druge nadčasovne in nadsvetne instance. Sekularizacija pomeni, da se javne institucije in javne dejavnosti ne opirajo več na religiozne ideje in vrednote, se z njimi ne utemeljujejo in ne ravnajo po njihovih normah. Še več, sploh se več ne sprašujejo in ozirajo na najvišje in zadnje cilje ali smisle, ki so izven dometa človekovega empiričnega razumevanja in obvladovanja, ampak ostajajo na ravni neposrednih in bližnjih vzrokov in posledic, ki jih je mogoče znanstveno in tehnično razumeti, nadzorovati in upravljati. Nič več ni sveto in nedotakljivo, vse postaja predmet znanstvenega razumevanja in tehnološkega obvladovanja in uporabe. Sveto je odstranjeno iz sveta, svet pa postaja uporabljiva snov za porabo tistega, ki je dovolj močan, da lahko to izpelje.

Pustimo ob strani vprašanje, ali gre res za globalni proces ali pa samo za proces, ki ima svoj epicenter v Evropi in je oslabljen že v sami Ameriki, kljub temu, da so bile Združene države Amerike prva država, ki je razglasila ločitev Cerkve od države. Peter Berger v številnih nastopih v zadnjih letih zagovarja trditev, da je v nasprotju od prvotnih napovedi in pričakovanj sekularizacija ostala omejena predvsem na Evropo, v globalnem svetu pa je navzoča samo v svetovnih elitah, ki posnemajo evropsko razsvetljenstvo. Modernizacija nujno ne vodi v sekularizacijo, temveč v pluralizacijo, poudarja P. L. Berger. »Modernity is not characterized by the absence of God but by the presence of many gods.« Eno pa je verjetno res: epicenter sekularizacije je v Evropi (Berger to imenuje »evrosekularnost«) kot posledica razsvetljenstva. Vsekakor pa je zunaj Evrope pojav sekularizacije veliko manj očiten, kar pomeni, da religiozne ideje in vrednote še dokaj močno vplivajo na javno življenje, celo na državne institucije. V islamskem svetu je to še posebej očitno.

Sekularizacija torej ni enoten pojav in je odvisen od številnih dejavnikov, med katere sodi religija sama. Znano je, da sta judovstvo in krščanstvo prva desakralizirala, se pravi sekularizirala svet in v tem smislu tudi 2. vatikanski koncil govori o legitimni relativni avtonomiji zemeljskih stvarnosti. Predvsem pa sekularizacija ni premočrten civilizacijski pojav v tem smislu, da nikakor ni rečeno, da se z izginotjem ene oblike religioznosti – na primer krščanske – določeno družbeno okolje popolnoma zapre v svojo imanenco, v svojo posvetnost in se otrese vsake oblike religioznosti, vsake odprtosti v neki »onkraj«.

Sekularizacija torej ni enoumen, preprost in enosmeren pojav, zato tudi različno prizadeva človeška okolja in družbe. V primerjavi z ostalimi evropskimi družbami sodi slovenska družba med bolj sekularizirane, med postkomunističnimi deželami pa sodi v sam vrh sekulariziranih družb, pred njo sta samo še nekdanja Vzhodna Nemčija in Češka. Enoumnega in preprostega odgovora na vprašanje, zakaj je v Sloveniji tako, nimam. Po vsej verjetnosti gre za splet več dejavnikov in okoliščin, toda dejstvo je takšno, kot je, in ga potrjujejo nekatera mednarodna sociološka raziskovanja.

Če naj bi bil to, kar imenujemo »nova evangelizacija«, odgovor Cerkve na pojav sekularizacije, potem iz povedanega sledi, da je v Sloveniji nova evangelizacija še posebno nujna. Hočem poudariti, da se zavedamo, da smo za prihodnost vere v našem narodu najprej odgovorni mi sami v Cerkvi, ne pa bolj ali manj prijazne okoliščine, v katerih Cerkev živi. Te okoliščine gotovo niso brez zelo pomembnega vpliva, vendar je naša prva naloga pri nas samih. To pa je natanko to, kar imenujemo nova evangelizacija.

Sekularizacija je družbeni pojav, ki vernosti sicer ni naklonjen, vendar pušča cerkvenim skupnostim proste roke, da nanj odgovorijo, kakor najbolje zmorejo in znajo. Sekularizacija kot oddaljevanje od Boga in religije tudi ni železni zakon, ampak je samo tendenca, katere moč lahko okrepimo ali oslabimo.

Nekaj drugega pa je sekularizem. Sekularizem je podobno kot laicizem, ki ga je treba razlikovati od laičnosti, ideologija nekaterih družbenih sil, ki težijo za tem, da bi sekularnost povzdignili v družbeno dogmo. Torej ne kot dejstvo, temveč kot normo, ne kot pojav, temveč kot pravilo, ne kot zgodovinsko prigodnost, temveč kot zgodovinsko nujnost.

Sekularizacija po slovensko

Sociolog prof. dr. Vinko Potočnik je v nedavni interni študiji navedel 3 najbolj razvidne, pa tudi zaskrbljujoče pojavne oblike slovenske sekulariziranosti: 1. kriza etičnih in moralnih vrednot; 2. sekularizacija zakonskega in družinskega življenja in 3. pretežno negativna javna podoba Katoliške Cerkve.

1. Kar zadeva krizo etičnih in moralnih vrednot, ugotavlja, da je v času družbene tranzicije prišlo do intenzivnega prevrednotenja vrednot. V krizo sta prišli družbena pravičnost in pravna država, razvili sta se visoka stopnja individualizma in nizka stopnja solidarnosti, materialistične in uživaške »vrednote« so dobile pretežno moč, pojavila se je vsesplošna permisivnost, ki se ne odraža samo v permisivni vzgoji, temveč v dejstvu, da skoraj ne priznavamo več obče veljavnih in za vse obveznih moralnih načel. Teh praktično ni več, priznavamo samo še načelo, da lahko vsakdo dela, kar hoče, če mu to dovoljuje zakon. Razlika med moralo in pravom je zabrisana, kar dobro ponazarja visoka stopnja abortusa, ki ga omogoča in podpira zelo liberalna zakonodaja.

2. Kar zadeva področje zakona in družine, opozarja, da je »med vsemi državami v Evropi v Sloveniji stopnja poročenosti najnižja«. Zato je tudi število cerkveno sklenjenih zakonov zelo nizko, čeprav se cerkveno poroči okoli 70 % vseh, ki prvič sklepajo zakonsko zvezo. Ob globoki krizi natalitete v Sloveniji je v zadnjem času 52 % otrok rojenih zunaj zakonske zveze. V teku je globoka transformacija oblik družinskega življenja, kar bo imelo globok vpliv na prihodnje generacije, ki se bodo v teh družinah oblikovale v odrasle ljudi.

3. Tretja značilnost slovenske sekularizcije pa je pretežno negativna podoba in šibko mesto Cerkve v javnosti in družbi. Večina mnenjskih voditeljev ni sposobna razlikovati med državo in javnostjo, med državo in družbo in zanje ločitev države in Cerkve pomeni hkrati tudi ločitev Cerkve in družbe, Cerkve in javnosti. Po padcu komunistične ureditve, ki je skušala Cerkev čim bolj marginalizirati in religijo privatizirati, se Cerkev ni uspela v resnici »degetoizirati«, se pravi zavzeti svoje mesto v civilni družbi, kakor je to v vseh primerljivih evropskih državah, oziroma je ta proces zelo počasen, ker mu nasprotujejo zelo močne politične elite. Cerkvi so sicer deklarativno priznane demokratične pravice, vendar se v praksi zelo zatika. Predvsem zelo tesno so Cerkvi še vedno zaprta vrata šolskega sistema (versko izobraževanje otrok je tako omejeno na župnijsko katehezo).

P. Branko Cestnik v vzporedni interni študiji opisuje slovensko družbo kot izrazito protislovno. »Slovenija se po statistikah še vedno lahko prišteva h katoliškim deželam. Dve tretjini prebivalstva (tudi mladih) se šteje za pripadnike katoliške Cerkve. Velika krščanska praznovanja in vzporedni običaji se še vedno obhajajo množično. Tudi nekateri zakramenti, ki so podobni obredom prehoda (krst, prvo obhajilo in birma) so priljubljeni. Raziskave pa kažejo dvoje zaskrbljujočih trendov: manj je agnostikov in neodvisnih duhovnosti (New Age) in več je ateizma. Znotraj katoliškega korpusa, četudi zunanja pripadnost ne gre drastično navzdol, pa gre navzdol vera. Tudi deklarirani katoličani vse manj verujejo v Boga, v dušo, posmrtno življenje in v Jezusa Kristusa kot odrešenika. Tudi molitveno življenje je na Slovenskem zelo šibko. Kljub mnogim prvim obhajilom mlade družine in njihovi otroci ne obiskujejo nedeljske svete maše. Mnogi deklarirani katoličani z lahkoto pristajajo na liberalna moralna načela na primer o spolnosti, splavu, razvezi, neporočenosti ... Sociologi religije slovensko katolištvo označujejo z izrazom »izvotljena vera«. Na zunaj Cerkev še ostaja močna (deklarirana pripadnost, tradicija in nekateri obredi), vsebinsko pa vse bolj šibka (vse manj vere v Boga in vse manj molitve).

Posebno poglavje je polarizacija slovenskega javnega mnenja, zaradi katere se Cerkev pogosto znajde v silno polemičnem odnosu do laičnega dela družbe. Cerkev je pogosto žrtev napadov mnenjske in politične elite. Napadi včasih spominjajo na fanatični antiklerikalizem, ki so ga druge evropske družbe poznale pred 50 ali celo 100 leti … «

Kot vidimo, oba poznavalca slovenskih razmer pripisujeta precejšen pomen in vpliv na sekulariziranost slovenske družbe močno navzoči ideologiji sekularizma. To kaže, da sekularizacijo, ki je splošen evropski in do določene mere mogoče celo svetovni pojav, v Sloveniji krepi še izrazit sekularizem. Medtem ko z besedo sekularizacija označujemo nenačrtovan in spontan, samonikel družbeni pojav, ki so ga kot svoj stranski proizvod povzročili dejavniki, kot so industrializacija, urbanizacija, tehnološka racionalizacija vseh področij življenja, kapitalistična ekonomija svobodnega trga, vedno večji vpliv empirične znanstvene racionalnosti in še posebej nazorski pluralizem, je sekularizem politična ideologija, ki z načrtnimi in političnimi sredstvi hote izriva religiozne ideje in vrednote z vseh področij javnega življenja in jim dopušča življenjski prostor samo v najstrožji zasebnosti.

Želim poudariti, da iz tega nikakor ne izvajam potrebe po kakšni močnejši politični in ideološki konfrontaciji Cerkve z družbenimi silami, ki so nosilke sekularistične in laicistične ideologije. Prihodnost Cerkve namreč ni bistveno odvisna od tega. Sekularizem omenjam kot dejavnik, ki ga pri analizi sekularizacije v Sloveniji ne morem spregledati in ki so ga tudi mnogi sociologi že večkrat identificirali kot generatorja nekega drugega značilnega slovenskega pojava, namreč kulturnega boja, kakršnega drugod ne zasledimo. Pravi izziv za Cerkev ni sekularizem, temveč sekularizacija kot pojav, ki slabi versko samoumevnost. Verovanje ni več samoumevno, ker ni več del idej in vrednot, ki uživajo družbeno soglasje in jih zato bolj ali manj spontano in avtomatično sprejemamo iz svojega okolja kot del družbene samoumevnosti.

To pomeni, da lahko v takem okolju preživi samo tista vera, samo tisti vernik in samo tisto versko občestvo, kjer je odločilna osebna odločitev za vero. To predpostavlja poznavanje verske vsebine in njeno pozitivno vrednotenje. Na kratko rečeno: naša prihodnost je v vernikih, ki vedo, kaj se pravi biti katoliški kristjan, zakaj je dobro in potrebno biti kristjan in ki tudi vedo, kaj je treba narediti, da kristjan ostanem. Pripeljati do take vernosti in takih vernikov je naša osnovna naloga in to za nas pomeni besedna zveza nova evangelizacija. Nova evangelizacija pomeni prehod od tradicionalne vernosti, ki je doslej prevladovala v bolj ali manj samoumevnem krščanskem družbenem okolju, k osebni vernosti, kjer je pripadnost Jezusu Kristusu v Katoliški Cerkvi stvar premišljene osebne odločitve. Seveda so zadeve v vsakdanji stvarnosti bolj prepletene. Tudi v najbolj tradicionalnem krščanskem okolju so se ljudje za vero v Jezusa Kristusa tudi osebno odločali in ne samo slepo sledili prevladujočemu mnenjskemu toku. Prevladujoči tok je to odločitev podpiral. Sekularizacija pomeni, da je ta družbena podpora vedno šibkejša, v nekaterih okoljih pa je sploh ni več. Vera je vedno bolj odvisna od osebne odločitve in osebne zvestobe. Vedno bolj pomembna zato postaja podpora, ki jo posameznik dobiva znotraj cerkvene skupnosti in naloga cerkvene skupnosti je, da samo sebe preoblikuje v takšno podporno skupnost.

Poudarjam, da nova evangelizacija nima nič opraviti s kakšno katoliško restavracijo, kot da bi šlo za prizadevanje Cerkve, da bi si pridobila mesto in vlogo oziroma moč v družbi, ki jo je imela pred zmago komunistične revolucije in komunistične sekularizacije, kot novo evangelizacijo napačno razumejo nekateri religiologi. Predstavljajo jo kot reakcionaren boj za nekdanje pozicije, ko sta bili Cerkev in vera poglavitni družbeni regulator oziroma družbena kontrola celotnega življenja. Nova evangelizacija jemlje sekularizacijo preveč resno, da bi gojila take iluzije.

Bolj pomembno je poudariti nekaj drugega. Nova evangelizacija zahteva in bo še zahtevala globoke spremembe v načinu življenja in delovanja katoličanov in njihovih cerkvenih občestev. Če rečem spremembe, nikakor ne mislim površinskih in taktičnih prilagoditev spremenjenim okusom okolja. Za kristjana in za evangelij je smiselna in umestna samo ena sprememba in ta sprememba se imenuje spreobrnjenje. Spreobrnjenje k vedno večji pristnosti, k vedno bolj poglobljeni duhovnosti in s tem tudi alternativnosti, drugačnosti glede na sekularizirano okolje. Kot poudarja K. Koch, potrebujemo ne manj, temveč več krščanstva. Nova evangelizacija nikakor ne more biti združljiva s kakršnim koli konformizmom ali oportunizmom glede na novo sekularizirano okolje. Veliko prej in veliko bolj gre za alternativni način krščanskega bivanja in delovanja v svetu. Sekularizacija nas postavlja v stanje, ki je vedno bolj primerljivo s položajem prvih krščanskih skupnosti v njihovem poganskem okolju. Tedaj so bili kristjani v marsikaterem pogledu alternativci.

Med značilnostmi prve krščanske skupnosti, ki jo velja še posebej poudariti, je bil zelo močan in konkreten skupnostni čut, čut za solidarnost med člani. Med evangelizacijskimi metodami je od vsega začetka solidarnost z najrevnejšimi in najbolj preizkušanimi brati in sestrami veljala za najbolj verodostojno pričevanje naše krščanske vere v neskončno Božjo ljubezen. Leto krščanske dobrodelnosti, ki smo ga končali in leto socialne pravičnosti (oz. družbenega nauka Cerkve), s katerim ga letos nadaljujemo, je že usklajeno z napori nove evangelizacije.

Nova evangelizacija in nov pastoralni načrt

Pred desetimi leti sklenjena sinoda ali plenarni zbor Cerkvi na Slovenskem naroča izdelavo pastoralnega načrta. Plenarnemu zboru je namreč sam bl. papež Janez Pavel II. ob Slomškovi beatifikaciji v mariborski stolnici naročil: »Sinoda predstavlja za Cerkev v Sloveniji zgodovinsko priložnost: poklicana je, da v novih družbenih okoliščinah izdela posodobljen in jasen pastoralni načrt.« Po eni strani tovrsten pastoralni načrt očitno zamuja, po drugi pa lahko rečemo, da smo zanj šele danes dovolj zreli.

Zato smo se slovenski škofje odločili, da ponovno oživimo prizadevanje za izdelavo pastoralnega načrta, ki ima zelo jasen cilj. Ta cilj je nova evangelizacija, ki bi jo lahko povzeli tudi kot preoblikovanje vernosti naših katoličanov in sicer od tradicionalne k osebni vernosti. S tem izrazu nova evangelizacija damo konkreten pomen. Konec letošnjega junija smo se škofje sestali na enodnevnem posvetovanju in izdelali dokument, ki je bil objavljen v zadnjih Sporočilih slovenskih škofij in ki vam ga želim predstaviti (objavljeno na http://aktualno.rkc.si/?id=11542&fmod=13). Pastoralna spodbuda ima namen sprožiti večletno pastoralno načrtovanje z enim samim ciljem, h kateremu bodo vodile številne konkretne naloge. Njihov skupni imenovalec je isti: od tradicionalne k osebni vernosti. Gre za nov sinodalni proces, ki ne bo šel v smeri novega zborovanja, ampak v smeri novega pastoralnega načrtovanja.

Večina uvidov plenarnega zbora je veljavnih še danes, ugotavljamo pa, da so šli nekateri procesi v družbi in Cerkvi v drugo smer od pričakovane in želene. Iskanje Boga in religiozni nemir, ki je zaznamoval devetdeseta leta prejšnjega stoletja, sta stopila v ozadje. Plenarni zbor je še s simpatijo pisal o slovenskem človeku, ki »se na novo religiozno prebuja«, danes pa vidimo, da je vse več duhovne brezbrižnosti in moralnega relativizma, ki vodi v ateizem.

Plenarni zbor je pozval Cerkev k dialoški odprtosti do sodobne družbe, vendar se odklonilen odnos do Cerkve, ki nastopa v javnosti, na ravni civilne družbe, ni spremenil.

Plenarni zbor je preroško poudaril odločitev za človeka in družbo solidarnosti, kar je okrepilo dobrodelno dejavnost Cerkve, vendar le-ta ni mogla zavreti socialnega razslojevanja, ker ni imela vpliva na centre družbene moči, ki so pripeljali mlado državo do današnjega poraznega stanja.

Zunanja pripadnost slovenskega človeka Cerkvi v desetletju po plenarnem zboru ni bistveno upadla. Tudi zadnja večja raziskava med mladimi potrjuje, da med njimi dve tretjini še vedno pripadata Katoliški Cerkvi. Zunanja trdna pripadnost katolištvu ni dovolj, če je ne spremlja notranja in osebna vera v Boga, vera v Jezusa Kristusa, evharistična zavest, obhajanje zakramenta sprave in pokore ter osebna molitev. Na Slovenskem smo v paradoksnem položaju, ko več ljudi pripada Cerkvi, kot jih veruje v Boga. Mnogi od Kristusove Cerkve pričakujejo zunanje verske usluge, četudi nimajo več žive vere v Jezusa Kristusa, Božjega Sina in Odrešenika. Zunanja pripadnost katolištvu je za nas močan izziv in nujen poziv, da ji damo pravo versko in duhovno vsebino s pomočjo procesa duhovne poglobitve in okrepljene pripadnosti krščanskemu občestvu.

Pri tem nismo povsem na začetku. Po sinodi so se še okrepila različna duhovna gibanja in lokalne skupine laikov (animatorske, dobrodelne, zakonske, molitvene). Okrepila se je splošna zavest odgovornosti vseh za prihodnost vere in Cerkve. Nekateri duhovniki, žal, nujnosti dejavnih laikov še ne razumejo dovolj, in jih za to z ustrezno formacijo ne usposabljajo. V primerih, ko duhovniki ustrezno oblikujejo laiške sodelavce, delujejo dejavni župnijski pastoralni sveti, ki župniku niso samo v pomoč pri praktičnih zadevah, ampak se ukvarjajo z bistvenimi vsebinskimi vprašanji evangelizacije svojega okolja. Tako se kljub težkim časom jedro vernih bratov in sester krepi, kar smo med drugim živo občutili lani na slovenskem evharističnem kongresu v Celju. To je pot, ki vodi v prihodnost.

Naša največja skrb torej niso zunanje okoliščine in neugodne družbene razmere. Tudi ne težave z osebjem in strukturami ter vse resnejše pomanjkanje duhovnih poklicev. Naša prva in največja skrb je poživitev žive in osebne vere v Boga in v njegovega Sina Jezusa Kristusa ter okrepitev cerkvenostnega duha.

Slovenski pastoralni načrt, ki smo ga škofje sprožili s pastoralno spodbudo, bo zato imel naslednji glavni namen:

Živa občestva Cerkve in posamezni njihovi člani bodo z novo apostolsko gorečnostjo vodili in spremljali brate in sestre na poti osebne vere, do osebnega srečanja s Kristusom kot osvobajajoči resnici in polnemu življenju v osrečujoči ljubezni ter globlji pripadnosti občestvu Cerkve.

Ob tem smo razglasili štiri glavne pastoralne smernice:

1. Na področju oznanjevanja bomo spodudili predevangelizacijske ter novo-evangelizacijske pristope in misijonsko miselnost. Bolj odločno bomo prešli s poučevanja o veri na prebujanje osebnega odgovora v veri na Božjo ljubezen, ki se nam je razodela v Jezusu Kristusu (kerygma in mistagogija). Vztrajali bomo na prenosu poudarka s kateheze otrok na katehezo mladine in odraslih, zlasti k družinski katehezi. Cilj je osebna verujoča odločitev v veri za Jezusa Odrešenika, ki se izraža v molitvenem odnosu z njim. Poudarka sta dva: oblikovanje občestev, ki so misijonarska, in kateheza, se pravi poučevanje v veri, ki ni ravno poučevanje, ker vera ni ideologija, ampak prebujanje k osebni veri, k osebnemu srečanju s Kristusom, da se človek čuti nagovorjenega od Jezusa Kristusa in na ta nagovor odgovori z osebno vero in ljubeznijo.

2. V zavesti, da je bogoslužje Božje delo, v katerega vstopamo, bomo bogoslužje oblikovali tako, da bo omogočalo živo sodelovanje Božjega ljudstva, hkrati pa krepilo osebno molitev in kontemplacijo ter ohranjalo ljubeče spoštovanje pred skrivnostjo in svetostjo našega Boga. Gre za to, da bogoslužje ne postane »show« s cenenimi učinki, ampak vabi k ponotranjenju in osebni molitvi. Poudarek je tudi na sodelovanju vseh udeležencev.

3. Dejavna ljubezen do bližnjega je najbolj verodostojno pričevanje naše vere v Božjo ljubezen do vsakega človeka, zato bomo gojili sočutje in usmiljenje do ljudi v stiski v Cerkvi in zunaj nje ter krepili cerkvene dobrodelne ustanove. Cerkev kot oznanjevalka družbene pravičnosti bo odločno sooblikovala družbo solidarnosti. Gre za to, da nadaljujemo in še krepimo dobrodelno in solidarnostno razsežnost Cerkve, ki se je že do sedaj izkazala kot ena od najbolj obetavnih v slovenski družbi.

4. Kristusa srečamo v občestvu Cerkve in uvajati brate in sestre v življenje skupnosti je najtesneje povezano z živo vero v Kristusa. Na področju graditve skupnosti imajo pastirji odločilno vlogo, da s svojo pastoralno ljubeznijo kot »drugi Kristus« odgovorno in požrtvovalno skrbijo za svoja občestva majhnih občestev ter zavzeto služijo bratom in sestram za rast njihove vere, upanja in ljubezni. Tu je poudarek na oblikovanju duhovnikov kot pravih služabnikov svojih občestev in na oblikovanju župnij, ki naj postanejo občestva občestev. Osebna vera se oblikuje v medosebnih odnosih, zato morajo krščanska cerkvena občestva postati občestva manjših občestev, kajti samo manjša občestva omogočajo medosebne odnose.

Na koncu smo škofje Slovenskemu pastoralnemu svetu (SPS) naročili, da do pomladi 2012, držeč se zgoraj začrtanega namena in štirih strateških smernic, pripravi dokument, ki bo osnova za nadaljnje načrtovanje po škofijah in župnijah. Telo, ki bo pisalo dokument, tako imenovani strateški svet, bo sestavljen iz tajništva Slovenskega pastoralnega sveta ter iz ljudi, ki jih bodo za to priložnost imenovali škofje.

S tem končujemo obdobje pastoralnih let s posebnimi enoletnimi poudarki, ki smo jih imeli po sinodi. Pastoralno leto 2012/2013 ne bo imelo posebnega vsebinskega poudarka, temveč bo v celoti posvečeno pastoralnemu načrtovanju po škofijah, župnijah, redovnih skupnostih, ustanovah in gibanjih. Kar zadeva samo časovnico, je ta precej ambiciozna in optimistična. Cilj pa je jasen: vsaka župnija naj bi si izdelala svoj pastoralni načrt za naslednjih pet let, s katerim bo konkretno določila dejavnosti, ki jih bo krepila ali razvijala, in s katerimi bo preoblikovala vernost svojih članov v smeri osebne in dejavne vernosti.

S procesom pastoralnega načrtovanja želimo sloganu »nove evangelizacije«, ki ostaja vsebinsko precej prazen, dati konkretno vsebino preoblikovanja krščanske vernosti v osebno odločitev za vero v Jezusa Kristusa. Zavedamo se zahtevnosti, obsežnosti in ambicioznosti tega načrta. Zavedamo se tudi, da ne gre za iskanje količine in množičnosti, ampak za poglobitev vernosti, se pravi pristne identitete družbene manjšine, ki se ne namerava zapreti v svoj geto. Vemo, da je to edina pot, ki nam preostane, če izziv sekularizacije vzamemo zares in če želimo nanj tudi ustrezno odgovoriti.

msgr. dr. Anton Stres
ljubljanski nadškof metropolit