V imenu izdajateljev tega za Slovenijo edinstvenega projekta, Nove Univerze, Inštituta Nove revije in zavoda Katedrala svobode, je Tomaž Zalaznik pojasnil okoliščine nastanka zdaj dveh knjig z naslovom Soglasje za zgodovinski trenutek. Dejal je, da so ta obsežni projekt konec leta 2024 zasnovali Peter Jambrek, Alenka Puhar, Ernest Petrič, Dimitrij Rupel, Ivan Štuhec, Žiga Turk in Tomaž Zalaznik. V letih pred tem so organizirali več razprav pod naslovom Stanje v državi, na tem srečanju pa so se odločili, da preteklim razpravam dodajo poglobljeno analizo o stanju v državi in predloge za razvoj države. »Izhajali smo iz stališča, iz potrebe po racionalnem premisleku o prihodnosti države in potrebe po sprejemu odgovornosti vseh državljanov, da s svojo volilno odločitvijo omogočijo preboj iz razvojne stagnacije, ki nas konkurenčno, kompetitivno in razvojno oddaljuje od držav Evrope in sveta. Drsimo v čase, za katere smo si mislili, da so naša preteklost.« Tako so konec leta 2024 k sodelovanju povabili vidne posameznike z različnih področij ustvarjanja in dela. Odzvalo se je 75 avtorjev, ki so svoje razprave na 862 straneh objavili junija 2025 v prvi knjigi Soglasje za zgodovinski trenutek, s podnaslovom Novi prispevki za slovenski pomladni program.

Nagovor Tomaža Zalaznika. Foto: Ivo Žajdela

Kaj je narobe? Zakaj je tako? Kako problem rešiti?

Na njeni predstavitvi so najavili tudi nadaljevanje, drugo knjigo, ki so jo zdaj izdali pod naslovom Pot do zmage in predlogi novi vladi. V njej sodeluje 35 avtorjev s svojimi prispevki, ki so sledili vprašanjem v vabilu: Kaj je narobe? Zakaj je tako? Kako problem rešiti? Iz njihovih razprav se je izluščilo poglavje Naloge nove vlade glede na funkcije države, v katerem so v dvanajstih resorjih predstavlili 131 programskih točk pod skupnim naslovom naloge nove vlade glede na funkcije države. Zalaznik upa, da bosta obe knjigi dodali našim osebnim in političnim odločitvam potrebno sol pri odločanju o naši prihodnosti. Peter Jambrek, urednik obeh izdaj, je v uredniškem komentarju druge knjige pomenljivo zapisal: Knjiga naj bi torej ponudila predvsem primere in zglede, kako naj se slovenska izvršna oblast loti načrtovanja in izvajanja pristojnosti v svojem prvem mandatu, s pogledom proti še enemu mandatu.

Tomaž Zalaznik  Foto: Ivo Žajdela

Interes, da obdržijo svoj privilegiran ekonomski in socialni status

Peter Jambrek, eden od nosilcev pobude projekta Soglasje za zgodovinski trenutek, spomni, da ko odstranimo propagandne koprene, v katere so zavite konkretne politike parlamentarnih strank, se nam razkrije interes strank in politike vladajoči slojev, da obdržijo svoj privilegiran ekonomski in socialni status, in obratno – interes izkoriščanih, podrejenih in propagandno manipuliranih razrednih slojev, da dosežejo sebi v prid razvojne spremembe na podlagi programskih zahtev v nacionalnem interesu.

»Tako vladajoči kot tudi izkoriščani razredni sloji današnje slovenske družbe so soočeni s skupnim problemom sistemskega razpada države in njegovih ključnih subsistemov. Propagandna 'politika zavisti', medijske indoktrinacije 'lažne zavesti', predvolilna podkupovanja volivcev z 'bombončki in bombonjerami' iz javnih proračunov, roparska davčna politika države, represivna diskriminacija vsega zasebnega, ter iz golfa znani 'handicap' v korist česarkoli javnega, hromi nacionalni sistem v škodo vseh slojev, tako izkoriščanih kot tudi vladajočih. Razkroj nacionalnega sistema je dosegel dno.«

Peter Jambrek Foto: Ivo Žajdela

Slediti postulatu intelektualne ustvarjalnosti in poštenja

Opozarja, da so v absolutno korist vseh državljanov profesionalne in v razmerju do politike popolnoma avtonomne strokovne birokracije: državna uprava, policija, vojska, diplomacija, sodstvo in tožilstvo, vodenje prometne infrastrukture, zdravstvo, vsa znanost in šolstvo – od osnovnega do univerzitetnega. Enako mora kultura slediti samo postulatu intelektualne ustvarjalnosti in poštenja. Prometne povezave in demografija morata postati ključno vodilo preživetja in razvoja slovenskega naroda in njegove matične države. Skupna programska zaveza politik in strank vseh barv in prepričanj mora biti torej utrjevanje profesionalnosti, strokovnosti, politične neodvisnosti in državotvornosti omenjenih birokracij v službi nacionalnega sistema. Po mnenju Jambreka bo tudi gospodarstvo popolnoma zadostovalo natančno in zavzeto spoštovanje ustavnih in evropskih pravil glede svobodne pobude socialno-tržnega zasebnega gospodarstva.

Peter Jambrek, eden od pobudnikov projekta. Foto: Ivo Žajdela

Gospodarstvo in ljudje ne smejo biti še štiri leta sovražnik »ljudstva«

Člana uredniškega odbora zbornika Žiga Turk opozarja na strukturne izzive. Prvi je demografska in fiskalna vzdržnost. Potrebujemo realne rešitve za vprašanja kulturnega, demografskega in ekonomskega preživetja slovenskega naroda, ki ne bodo obremenile prihodnjih generacij ne z demografskimi, ne s finančnimi hipotekami, kot se je to dogajalo zadnja štiri leta.

Naslednji je gospodarska konkurenčnost. Čas je za razpravo o deregulaciji, debirokratizaciji in davčni politiki, ki spodbuja ustvarjanje dodane vrednosti namesto njene redistribucije. Gospodarstvo in delovni ljudje ne smejo biti še štiri leta sovražnik ljudstva.

Prav tako pomembna sta vladavina prava in institucionalni red. V tem mandatu nismo imeli vladavine odlokov, zakonov in poslovnikov, ampak vladavino večine. »Zahtevamo jasne zaveze k spoštovanju demokratičnih tradicij, ustavnih načel in krepitvi institucij, ki so branik pred avtoritarizmom.«

Žiga Turk Foto: Ivo Žajdela

Pomen soglasja o naši temeljni identiteti in prihodnosti

Turk je izpostavil tudi vprašanje soglasja o naši temeljni identiteti in prihodnosti: ali bo Slovenija svojo identiteto utrdila kot moderna, zahodna in podjetna država Srednje Evrope, zavezana demokraciji, vladavini prava in tradiciji zahodnoevropskega humanizma, ali pa bo drsela nazaj v politične vzorce in miselno zaprtost Balkana in neuvrščenih, kjer namesto argumentov odločajo klientelizem, korupcija in avtoritarna miselnost.

Potem gre za vprašanje o tem, ali je bila Slovenija zadnja štiri leta vodena dobro in si garnitura zasluži še en mandat, da konča zastavljeno delo, ali pa je tam, kjer je aktivno upravljala, delala škodo (npr. zdravstvo, policija, dolgotrajna oskrba, davki, gospodarstvo), kar pa je pustila pri miru, pa je po inerciji za silo delovalo (šolstvo, znanost).

Zavzel se je za oceno programov, ampak ne programov vlade, vlado ocenjujemo po narejenem, ne po obljubah, gre za oceno programov opozicije.

Izpostavil je naslednja vprašanja. Ali bo Slovenija prijazna do tistih, ki ustvarjajo, ali do tistih, ki trošijo? Ali bo zviševala davke, ali bo optimizirala porabo? Ali bo socialno pomagala tistim, ki se trudijo, pa so imeli smolo, ali bo pomagala tistim, ki se jim ne ljubi in izkoriščajo socialno državo? Ali bo korekten član mednarodnih povezav in zavezništev, ali pa bo držala figo v žepu.

Žiga Turk, Alenka Puhar, Peter Jambrek in Dimitrij Rupel. Foto: Ivo Žajdela

Slovensko hišo bo treba postaviti na novo

Jan Zobec meni, da je hišo bo treba postaviti na novo. »Na vprašanje, kaj je zdaj najbolj narobe, je lahko in hkrati težko odgovoriti. Lahko, ker je odgovor že na prvi pogled jasen in enoznačen: narobe je vse.« Vsi podsistemi, ki so v rokah države in na katere ima vpliv država, so v razsulu. Naj bo to zdravstvo, šolstvo, znanost, pravosodje, zunanja politika, črpanje kohezijskih sredstev, javne finance, mediji, civilna družba. Ob tem dodaja, da je hkrati ta ugotovitev plod pretirane poenostavitve in posplošitve. V vsakem od teh podsistemov obstajajo zdravi otoki, oaze zdrave pameti, zaradi katerih ti podsistemi kljub katastrofalnemu upravljanju z državo sploh še delujejo (čeprav so posamezniki iz teh »oaz« v najboljšem primeru izpostavljeni šikaniranju, v najslabšem pa sodnemu preganjanju). Na vprašanje, kaj je zdaj najbolj narobe, tudi ni mogoče odgovoriti le z ene časovne perspektive. Ker to, kar se z republiko dogaja danes, je posledica serije napačnih odločitev v preteklosti in preplet različnih dejavnikov.

Andrej Drapal  Foto: Ivo Žajdela

Pajdaška ekonomija, ki temelji na korupciji, surovosti in brezobzirnosti

Prepričan je, da bi morala Slovenija že v najzgodnejši fazi tranzicije izpeljati lustracijo in se odpovedati gradualizmu, ki je v primerjavi z državami Srednje Evrope in baltskimi republikami upočasnil njen ekonomski razvoj, odvrnil tuje investitorje in omogočil (divjo) privatizacijo s strani bivših partijskih »gospodarstvenikov«, značilnih reprezentantov »novega razreda«. S tem so se v tržni sistem vgrajena načela meritornosti, ki motivirajo in so gonilo razvoja, umaknila pajdaški ekonomiji, utemeljeni na korupciji, surovosti in brezobzirnosti. To ne more biti uspešno in da odklanja konkurenco, predvsem tujo.

Drug problem so mediji. Posledica gradualizma in odsotnosti lustracije je monolitnost in nepluralnost medijske krajne. Dominantni mediji so ostali tam, kjer so bili pred ali ob demnokratizaciji, nekateri so bili s strani kriminalnega starorežimskega, »udbaškega« kapitala že zelo zgodaj prevzeti (Mladina). Danes je položaj še bistveno bolj zagaten in kompleksen. Predvsem zaradi medijske neuravnoteženosti, odsotnosti pluralizma in nadzora vladne politike nad RTVS. Stanje na področju medijev še nikoli v zgodovini naše republike ni bilo na tako nizki točki, kot je danes.

Predstavitev zbornika Soglasje za zgodovinski trenutek, s podnaslovom Pot do zmage in naloge nove vlade je bila zelo izčrpna. Foto: Ivo Žajdela

Nekompetentnost, arogantnost in oblastne brezobzirnosti povzpetnikov

Tretji problem je pravosodje, v katerega ima kot pravnik najboljši vpogled. O težavah tega podsistem sta z Jernejem Letnarjem Černičem pisala v prispevku Vladavina prava, sodstvo in blaginja. Izpostavil je dva ključna dogodka, ki sta preusmerila tok slovenske tranzicije. Prvi je afera Patria, ki je s svojim medijsko mojstrsko zrežiranim izbruhom neposredno pred volitvami jeseni 2008 bistveno vplivala na volilni izid. Od tedaj dalje je šlo vse le še navzdol. Začeli smo zaostajati na ključnih področjih. Drug prelomni dogodek je sodni škandal Patria, ko je, spet le nekaj tednov pred volitvami leta 2014, predsednik največje opozicijske stranke, ki se ji je tako kot leta 2008 nasmihala zmaga, moral na prestajanje protiustavno izrečene kazni zapora dveh let. Volilni rezultat je bil (ob izdatnem prizadevanju dominantnih medijev) temu primeren. »Sedanja vladajoča nomenklatura, ki jo je sicer naplavila medijska propaganda in 'civilnodružbeno' razgrajanje v času pandemije, čeprav pomeni še ne videno katastrofo neslutenih razsežnosti in zaprepaščujoče nekompetentnosti, arogantnosti ter oblastne brezobzirnosti povzpetnikov, pobranih tako rekoč s ceste, je logično nadaljevanje slovenske zgodbe o polomu. Ljubljanizacija Slovenije je bila samo vprašanje časa.«

Predstavitev zbornika Soglasje za zgodovinski trenutek, s podnaslovom Pot do zmage in naloge nove vlade je bila zelo izčrpna. Foto: Ivo Žajdela

Podkupljena izbrana druščina »nevladnikov«

Na slednje je Jan Zobec navezal četrti problem, to je s strani vladajočih ugrabljena, bolje kupljena, še bolje, podkupljena izbrana druščina »nevladnikov«. Meni, da čeprav se je poimenovala npr. institut ali pravna mreža za varstvo demokracije ali glas ljudstva, ima s tem, kar je v imenu, toliko skupnega, kot je imela Demokratična republika Nemčija z demokracijo. »Ni institut, ampak skupina medijsko razvpitih, nevzgojenih, nesramnih, neolikanih, a do skrajnosti razvajenih, blebetavih in manipulativnih deklet, ki s populističnim lomastenjem po javni sceni nažigajo čez opozicijo. Tudi ta pravna mreža za varstvo demokracije nima nič z demokracijo, kajti v jedru demokracije je svoboda izražanja, ki pa jo članice te mreže dobesedno črtijo. So namreč avtorice novega medijskega zakona in novele o RTVS. Da je 'Glas ljudstva' to samo nominalno, je jasno slehernemu.«

Sanacija katastrofe, ki jo za seboj pušča aktualna oblast, bo zahtevala svoj davek

Kakšne rešitve predlaga? V tej fazi, po tem, ko so se problemi kopičili desetletja, jih bo reševati zelo težko. »Prodrli so v družbeno tkivo, bojim se, da postajajo del slovenske identitete – vsaj pri kritični masi volilnega telesa. Za prvi premik bi bila potrebna prepričljiva volilna zmaga, ne nujno z ustavno večino, dovolj bi bila že zmaga strank, ki niso izšle iz starorežimske Zveze komunistov in njenih satelitov, in ki niso nastale ad hoc za ene volitve in z zakulisnimi tvorci novih obrazov. Če bi se to zgodilo, bo nova koalicija pred zgodovinsko preizkušnjo. Sanacija katastrofe, ki jo za seboj pušča aktualna oblast, bo zahtevala svoj davek, v Churchillovi prispodobi, kri, garanje, pot in solze.«

Borut Pahor Foto: Ivo Žajdela

Kadrovska politika je edina politika, ki lahko stvari izboljša

Kdo naj po njegovem prevzame odgovornost za izvedbo? »Bolj kot zakonodajni, vladni in upravni ukrepi je pomembna kadrovska politika – ker to je edina politika, ki lahko stvari izboljša. Treba bi bilo okrepiti ustanove, nekatere postaviti na novo. Ustanove so ljudje. Ti pridejo in grejo, ustanove pa ostajajo.« Pri tem je omenil KPK. »Kratica bi lahko pomenila tudi komisija za podtikanje in prikrivanje korupcije. Samo poglejte, kdo so bili njeni člani, kdo njeni predsedniki in kakšno vlogo so v zgodbi o slovenski tranziciji, zaznamovani s korupcijo, odigrali in z njimi komisija sama. Njen član je bil na primer nek novinar Dnevnika, katerega največji poklicni dosežek je bilo sistematično blatenje predsednika največje opozicijske stranke. Za nagrado je bil imenovan za člana KPK. Bil je to v času, ko se je odvijala afera Irangate. KPK ni niti trenila z očesom. Nato je dobil dobro plačano zaposlitev v isti banki, kjer sta bili oprani iranski milijardi. Postal je direktor službe za skladnosti poslovanja v organizacijski enoti, ki je odgovorna za splošno zakonsko skladnost, informacijsko varnost, notranje preiskave, korporativno varnost in boj proti korupciji ter pranju denarja.«

Skratka, po prepričanju Jana Zobca bi bilo treba v Slovenijo vrniti duh ustavnosti, ki je prežet z vrednotami osamosvojitve. »V 35 letih smo se zelo oddaljili od njega, ne samo oddaljili, krenili smo v nasprotno smer, v tisto, od katere smo se, tako smo takrat verjeli, dokončno poslovili. Hišo bo treba postaviti na novo. Temelji so dobri, zasnova in načrt tudi, njena gradbena izvedba pa gnila.«

Zbornik Soglasje za zgodovinski trenutek – kazalo

1/12