Skupina sedmih prijateljev (Alenka Puhar, dr. Peter Jambrek, dr. Ernest Petrič, dr. Dimitrij Rupel, dr. Ivan Štuhec, dr. Žiga Turk in Tomaž Zalaznik) se je lani oktobra dogovorila za ureditev in izdajo knjige o Sloveniji, ki naj bi sledila delom, kot sta bili Prispevki za slovenski nacionalni program (57. številka Nove revije februarja 1987) in Sproščena Slovenija – obračun za prihodnost, ki je tik pred prelomom tisočletja v zaključku navedla programske točke za tedaj odprta vprašanja, poleg Jambreka pa so jo uredili dr. France Bučar, Niko Grafenauer, Drago Jančar, dr. Jože Pučnik in Rudi Šeligo.

Avtorji prispevkov v sklopu Slovenija v prelomnem času: Žiga Turk, Janez Janša, Borut Pahor, Dimitrij Rupel, Janez Cigler Kralj, Erika Jazbar.

74 avtorjev, od tega 11 žensk

K pisanju prispevka so povabili mnoge slovenske intelektualce in priznane avtorje, na pobudo se jih je odzvalo 74, med njimi 11 žensk. Edini, ki se v knjigi, ki se bohoti na kar 869 straneh, pojavlja z dvema prispevkoma (eden je v soavtorstvu), je nekdanji predsednik Ustavnega sodišča dr. Ernest Petrič. Knjiga je razdeljena na 12 sklopov, vsak zajema po šest prispevkov. Med pisci so štirje nekdanji predsedniki vlade (Lojze Peterle, Borut Pahor, dr. Miro Cerar, Janez Janša), trije predsedniki strank (ob Janši še mag. Matej Tonin in Marko Lotrič) ter dva škofa, msgr. dr. Anton Stres in msgr. dr. Anton Jamnik.

Številni ugledni obrazi

Knjigo je sedmerica pobudnikov predstavila v ljubljanskem Eurostars uHotelu. Med občinstvom je bilo opaziti številne ugledne obraze, mnoge med njimi tudi avtorje prispevkov v knjigi: predsednika osamosvojitvene vlade Lojzeta Peterleta, nekdanjega slovenskega predsednika Boruta Pahorja, nekdanjega guvernerja dr. Franceta Arharja, pravnika dr. Mateja Avblja, predstavnike opozicijskih strank Aleša Hojsa, Karin Planinšek (oba SDS) in Janeza Ciglerja Kralja (NSi), Romano Bider iz Vseposvojitve, zgodovinarja dr. Jožeta Dežmana, zamejsko publicistko Eriko Jazbar, strokovnjaka za komuniciranje dr. Dejana Verčiča, odvetnika Damijana Terpina, diplomata dr. Boža Cerarja …

Avtorji prispevkov v sklopu Mednarodne zadeve in globalizacija: Ernest Petrič, Iztok Mirošič, Miha Pogačnik, Igor Kovač, Bogdan Šalej, Gorazd Justinek.

Zgodovinsko prelomni čas, ki opredeljuje svet in Slovenijo

Kot je uvodoma poudaril predsednik Katedrale svobode dr. Peter Jambrek, svet od lanskega novembra živi v posebnem stanju prelomnega, zgoščenega zgodovinskega časa, primerljivega s časi, ki so tudi opredeljevali Slovenijo in Slovence – v letih 1848, 1915, 1940–1945 in 1987–1992. Po vseh teh zgoščenih zgodovinskih trenutkih je vnovič nastopil zgodovinsko prelomni čas, ki opredeljuje svet in Slovenijo. Vendar pa so Slovenci v zgodovinsko prelomnih trenutkih znali najti samega sebe, poskrbeti zase in niso zamudili zgodovinskega trenutka, ki je pljuskal v Slovenijo iz sveta.

Sizifov kamen ali snežna kepa?

»V Katedrali svobode smo se večkrat spraševali, ali smo res udeleženci Sizifovskega kotaljenja kamna na vrh gore, ki nam, ko ga prikotalimo že skoraj do vrha, spolzi iz rok in pade nazaj dol – mi pa se znova, po Sizifovsko, lotimo kotaljenja navzgor. Bolj je prevladala misel snežne kepe, ki jo oblikuješ, utrdiš, potem pa trudoma ne kotališ navzgor, marveč frcneš s prstom, da se sama skotali in se med kotaljenjem veča in taka doseže dolino, cilj. Pri spravi se je snežna kepa ustavila, ker ni bila pravilno zastavljena. Sprava, kakršna je že bila s stiskom rok med škofom Šuštarjem in predsednikom Kučanom, ni bila prava, bila je navidezna sprava,« je pojasnil Jambrek.

Avtorji prispevkov v sklopu Kriza Evrope in Unije: Matej Avbelj, Igor Senčar, Miro Cerar, Božo Cerar, Katarina Vatovec, Damijan Terpin.

Spremenjeno (zahodno) ravnotežje moči

Nekdanji predsednik Ustavnega sodišča dr. Ernest Petrič se strinja, da je svet vse bolj povezan in je usoda našega naroda vedno bolj odvisna tudi od tega, kaj se v svetu dogaja. To moramo imeti stalno pred očmi zdaj, ko končno sami odločamo v svoji usodi, ki je v naših rokah, svet, v katerem živimo, pa zapleten. Res smo v zgodovinskem trenutku, spremenilo se je (zahodno) ravnotežje moči, zahodne velike sile so dominirale svetu domala do včeraj. Zdaj pa naenkrat ni spremenjeno le fizično ravnotežje moči, na obzorju je močna Kitajska, Rusija maha z jedrskim orožjem, izpostavlja Petrič.

Imamo pa diplomacijo

»Slovenija je kot država, ki uresničuje svoj temeljni nacionalni interes, to pa je varnost in blagostanje, zakoličila ta nacionalni interes s tem, da smo v EU, kar nam zagotavlja blagostanje, in v Natu, kar nam zagotavlja varnost. Kako naprej? Smo suverena, majhna država brez sredstev moči, imamo pa diplomacijo, ki je pomembno sredstvo urejanja mednarodnih zadev, eno najbolj poštenih sredstev zunanje politike, eno od sredstev prepričevanja. To pa seveda zahteva patriotične, visoko izobražene diplomate,« opozarja Ernest Petrič.

Avtorji prispevkov v sklopu Revolucija in sprava: Aleš Maver, Jože Dežman, Gašper Blažič, Peter Jambrek, Barbara Zobec, Mira Miladinović Zalaznik.

To je smrt za državo

In nadaljuje, da je naša država skupna država vseh, levih in desnih, bila naj bi ustavna demokracija, kjer skladno z ustavo delujejo organi države, tudi tisti, ki imajo nalogo prižgati rdečo luč, kadar gre večina, ki vlada, predaleč in v smeri zlorabe oblasti: »V sedanjem času bolj kot kdaj koli prej vedno znova vidim: država je v naših rokah, zato lahko počnemo, kar koli hočemo. To je smrt za državo, še zlasti za državo majhnega naroda, kakršen je naš, kjer naj bi država ne bila samo država državljanov, temveč tudi država našega naroda in skrbela za naš narodni obstoj.«

Niso padli le režimi, temveč tudi utopija in sanje

Publicistka Alenka Puhar je spomnila, da je v 80. letih po vsej vzhodni Evropi izrazito naraščal obup nad tem, kar se je zgodilo z visoko donečimi sanjami socialističnih, komunističnih partij. Po vseh teh državah so se oblikovale skupine, ki so želele kritično ocenjevati stanje in so imele predstave o tem, kaj bi moralo biti, da bi bilo življenje lepše, boljše, svetlejše, svobodnejše. S padcem Berlinskega zidu se je to zgodilo. Ko se je to dogajalo, niso propadli le režimi, temveč tudi utopija in sanje. Nenadoma se je izkazalo, da milijoni ljudi ne verjamejo več v te megalomanske, lažnive, samoslepilne ideje.

Avtorji prispevkov v sklopu Gospodarstvo in razvoj: France Arhar, Mojmir Mrak, Aljoša Domjan, Vid Mlakar, Frane Adam, Metod Berlec.

Nič več predmet eksperimentiranja

»Po vsej vzhodni Evropi se je oblikovalo mnenje, da nočemo biti več predmet eksperimentiranja, ampak bi radi tisto, kar zahodna polovica Evrope že ima, v dobrem in slabem, in kar deluje veliko boljše od tega, kar so nam prikazovali kot edino, najbolj progresivno možnost. Po padcu Berlinskega zidu se je sprva zdelo samoumevno, da so socializem in komunistične partije propadli zaradi povsem stvarnih in zlahka ugotovljivih in predstavljivih faktov, nato pa so se vse bolj hrabro začela oglašati mnenja, da gre pravzaprav za krasno idejo in nam prikrivajo in lažejo tisti, ki trdijo, da Jugoslavija s svojim veličastnim izumom samoupravljanja ni bila imenitna zadeva,« je zatrdila Puharjeva.

Polna dvorana Salona Orhideja ljubljanskega Eurostars uHotela. FOTO: X Katedrala svobode

Zakaj ima danes l(L)evica tako neizmerno moč?

To se je – je nadaljevala – vse bolj krepilo in pred desetletjem smo že imeli majhne stranke, ki so odkrito težile k obnovi, restavraciji samoupravnega jugoslovanskega modela bratstva in enotnosti in podobnih gesel. To je po njenem fenomen, vreden pozornosti in raziskovanja. »Kako je možno, da ima danes Levica (z veliko ali malo začetnico) tako neizmerno moč? V čem je prepričevalnost teh idej? Človek bi svojim potomcem, mladim generacijam, rad prihranil strahovito razočaranje, ki je nujna posledica takih megalomanskih, utopičnih projektov.«

Avtorji prispevkov v sklopu Zdravstvo in socialna pravičnost: Marko Noč, Igor Dovnik, Vlasta Nussdorfer, Ivan Čuk, Marko Štrovs, Mitja Steinbacher.

Si res želimo kar naprej živeti v lažeh – in zakaj?

Alenka Puhar je v Ljubljani opazila ogromna grafita Kapitalizem ubija in Ograja mora pasti in podčrtala, da bi bilo koristno predstaviti podatke, koliko ljudi je bilo ubitih v kapitalistični in koliko v socialistični Jugoslaviji – po njenem je številka vsaj desetkratno večja v nekapitalizmu. Glede ograj pa: ena najbolj lažnivih ver je, da so ograje desničarska ideja, kot bi vsi nenadoma pozabili, kako zelo zagrajene so bile države vzhodne Evrope in kaj vse je bilo treba narediti in na kaj pristati, da je lahko človek stopil skozi tistih nekaj vrat v tej ograji: »Vaclav Havel je dejal, da je življenje v socializmu življenje v laži. Si res želimo kar naprej živeti v lažeh – in zakaj?«

Nič več ne bo tako, kot je bilo

Nekdanji zunanji minister dr. Dimitrij Rupel se je ozrl vse do Ljubljanskega kongresa leta 1821, ko je bilo pogosto slišati obljubo, da bo vse tako, kot je bilo prej. To je bil po njegovem kongres stabilnosti, konservativizma, ki sta v Evropi trajala okrog sto let, do 1. svetovne vojne. Stoletje pozneje je ljubljanskega župana Ivana Hribarja na poti v Zagreb pretresel klic neuravnovešenega sopotnika: Nič več ne bo tako, kot je bilo. Zato vzhoda je leta 1991 z istimi besedami, kot jih je najti v Hribarjevih spominih, ob koncu hladne vojne, Jugoslavije in Sovjetske zveze, napovedal Milan Kučan, ko je tudi rekel: Nič več ne bo tako, kot je bilo.

Avtorji prispevkov v sklopu Izobraževanje in znanost: Franci Demšar, Barbara Toplak Perovič, Samo Repolusk, Leon Cizelj, Alenka Šverc, Andreja Barle Lakota, Roman Globokar.

Dve vrsti svobode: negativna in pozitivna

2008, je nadaljeval Rupel, si je Vladimir Putin zaželel, da bi bilo vse tako, kot je bilo. Nato sta se zahod in vzhod razšla v znamenju dileme med koncem hladne vojne in koncem konca hladne vojne. »Si danes želimo, da bi bilo vse tako, kot je bilo, ali si želimo vse drugače? Si želimo vrnitve Slovenije v smislu Make Slovenija Great Again ali si nemara želimo novo, drugačno Slovenijo? Ameriški zgodovinar Timothy Snyder, avtor knjige Dežela krvi, loči dve vrsti svobode: negativno in pozitivno. Vprašanje, ki ga zastavljamo v okviru pozitivne svobode, je zakaj, vprašanje negativne svobode pa kako. Za pozitivno svobodo je značilna ustvarjalnost, za negativno gotovost,« je pojasnil Rupel.

Resnicoljubno zgodovinopisje

»Bistvena značilnost pozitivne svobode je spoštovanje dejstev, negativne pa danes precej razširjeni protidejstvenost in celo postfaktičnost. V svojem prispevku k pomladnemu programu poudarjam resnicoljubno zgodovinopisje. Namesto pavšalnega obsojanja avtokratičnosti sem za vztrajno spraševanje, zakaj se nam je tako pogosto dogajalo in zakaj uspeva še danes. Zakaj se moramo brez prestanka bojevati zoper predsodke glede zgodovinskih dosežkov, kot so samostojna država, članstvo v EU in Natu, zakaj nasprotovanje Ukrajini, zakaj navdušenje nad Putinom ali zavezništvom med Putinom in Trumpom? Nič več ne bo, kot je bilo,« je zaključil Dimitrij Rupel.

Avtorji prispevkov v sklopu Kultura, umetnost in etika: Jožef Muhovič, Ivan Štuhec, Rok Svetlič, Andrej Poznič, Janez Bizjak, Sebastjan Kristovič.

Mladi odraščajo brez sleherne trezne zgodovinske zavesti

Moralni teolog dr. Ivan Štuhec je kritičen do slovenskega vzgojno-izobraževalnega sistema, ki je v prelomnem času, v 90. letih, zavzel napačno smer, v kateri ni bilo za sodobno slovensko državo ključnega: preloma v 90. letih, ki ga še danes v slovenskem šolstvu resno ne obravnavajo. Zato imamo še danes mlade generacije, ki odraščajo brez sleherne trezne, faktične zgodovinske zavesti. In to je problem. Kot bo po njegovem problem tudi, če bomo (do)pustili, da bo mlada generacija rasla samo ob omrežjih, ne da bi na področju vzgoje in izobraževanja postavili tudi druga težišča.

Veščine v krizi: koncentracija, tišina, kritično-analitični pristop

»V šolskem sistemu bo prišlo do velikega preobrata, ker umetna inteligenca ve že več kot vsak profesor. Zato nima smisla, da učitelji počnejo, kar lahko stori umetna inteligenca. Lahko pa naredijo kaj drugega, a žal za to niso dovolj usposobljeni: začnejo trenirati mlade ljudi v tistih veščinah, ki jih ne bodo dobili s tem, če bodo 12 ur dnevno pred ekrani. Te veščine so danes v krizi: koncentracija, tišina, kritično-analitični pristop. Pustiti, da mlade generacije zmanipulira sodobna tehnologija, ni nujno, če se bomo pravi čas odzvali tako, da bomo tehnološka sredstva v vzgojno-izobraževalnem sistemu še naprej uporabljali, a pod nadzorom in z namenom, ki služi temu, kar želimo doseči.«

Avtorji prispevkov v sklopu Identiteta in civilna družba: Alenka Puhar, Anton Jamnik, Janek Musek, Anton Stres, Andrej Drapal, Igor Bahovec.

Več prostora socializacijskim veščinam

Štuhec opozarja tudi na velike težave na področju socializacije. Sodobna tehnološka sredstva niso za to, da bi ljudje vzpostavljali dobre, prave, celovite medosebne odnose, ampak prej sredstva, ki od tega odvračajo. Zato je treba v šolskem sistemu dati veliko več prostora socializacijskim veščinam in ljudi naučiti komunicirati brez sodobne tehnologije. Na vseh ravneh vidimo, kako je socializacijski moment v mladih generacijah problematičen, zato mu je treba posvetiti veliko več pozornosti in ljudi usposobiti v medosebni komunikaciji, je prepričan Štuhec.

Med govorci in avtorji prispevkov v knjigi sta bila tudi nekdanja ministra dr. Dimitrij Rupel in dr. Žiga Turk. FOTO: X Katedrala svobode

Čas za etična, religiozna in duhovna področja življenja

Navedel je besede Branka Kluna s Teološke fakultete, češ da bomo imeli s tem, ko nam bo sodobna tehnologija omogočila, da ne bomo več opravljali vrste zamudnih rutinskih del, ker bo to namesto nas delala ona, čas za kaj drugega, lahko tudi za etična, religiozna in duhovna področja življenja, na katerih je slovenski šolski sistem v celoti zatajil. Štuhec je izpostavil še: »Pred 30 leti smo naredili največjo neumnost z ukinitvijo obveznega vojaškega roka in alternativo zanj v civilnem služenju. Če želite senzibilizirati mladega za socialno občutljivega človeka, ga morate postaviti v inštitucije, v katerih se bo srečal z boleznijo, starostjo, prizadetostjo, invalidnostjo. Le tako bo postal sočuten.«

Avtorji prispevkov v sklopu Demokracija in ustava: Jan Zobec, Jernej Letnar Černič, Matej Tonin, Aleš Hojs, Karin Planinšek, Mihael Brejc, Ernest Petrič, Jože Ruparčič.

Prave vrednote, prave elite in prave inštitucije

Nekdanji večkratni minister dr. Žiga Turk je kot recept za hiter napredek omenil prave vrednote, prave elite in prave inštitucije, ki sem med seboj poganjajo in druga drugo krepijo. Če je mehanizem vzpostavljen, potem elite, inštitucije, vrednote vse skupaj počasi poganjajo v pravo smer. Težava pa je ob začetnem stanju, v katerem so te tri stvari napačne. In v Sloveniji smo vse troje nespremenjeno podedovali iz prejšnjega sistema. »Tudi če bi na volitvah prišlo do zelo prepričljive pomladne zmage, bi inštitucije, elite in vrednote ostale take, kot so bile,« je podčrtal Turk.

Čudež kot najverjetnejši scenarij

In še: »En recept, kako priti na pravo smer, je čudež. Neke stvari ponavljaš, upaš na drugačno rešitev, zgodi se čudež in res tudi drugačna rešitev. To se mi zdi (in ne obtožujte me, da sem pesimist) za Slovenijo še najbolj verjeten scenarij. Ena od možnosti, ki se je zgodila v državah vzhodne Evrope, pa so izjemni, posebni časi, ko se zgodovinski čas v določenih trenutkih zgosti. Take zgostitve so bile okrog Ljubljanskega kongresa, leta 1848, 1918, 1945, 1989. Po tem, kar se po svetu trenutno dogaja, kaže, da se zgodovina zgošča, da prihaja poseben čas, v katerem je možno narediti velike stvari – in Slovenci smo jih vedno, ko se je čas zgostil.«

Avtorji prispevkov v sklopu Zgodovinske perspektive: Lojze Peterle, Janko Kos, Dejan Verčič, Federico V. Potočnik, Igor Grdina, Anton Tomažič.

Veliko strahu in apatije

Tomaž Zalaznik, direktor Inštituta Nove revije, je dejal, da smo vsi utrujeni od tranzicije, motovilimo se v krogu, iz katerega ne najdemo izhoda. Vsak vzrok ima svojo posledico, težava pa je, da o vzrokih ne govorimo in o posledicah še manj. Toda posledica je čas, v katerem živimo. Obstaja veliko strahu in apatije: strahu, da kaj povem, ker se mi lahko nekaj zgodi. »Ko se ljudi polotita apatija in strah, da se nič ne da in ne more, drsimo v negativno stanje, ki s seboj ne nosi optimizma in volje. V času 57. številke Nove revije je bila med ljudmi, čeprav je bil sistem še vedno trd in močan, sproščenost in lahkotnost. Ljudje so rekli: gremo – in naredili! Danes tega navdušenja še ni,« je izpostavil.

Pojavlja se volja

Po njegovem se prvič po nekaj letih vendarle pojavlja volja, da se ta apatija, malodušje in tudi strah prekinejo. »Gre samo za odločitev. Treba je delati na tej državi. Stran, ki nas je zavirala, je prevzela pobudo, druga stran je bila nemočna, da bi tej pobudi kontrirala. Soočeni smo s tem, kar imamo, in se moramo odločiti, ali čakamo, da se bo nekaj zgodilo, ali postanemo aktivni – da povemo, kaj nam ni všeč, kaj nam ni prav, da se o tem pogovarjamo in da vztrajamo v tem,« je sklenil Tomaž Zalaznik.

Avtorji prispevkov v sklopu Nacionalni program: Tomaž Zalaznik, Stane Granda, Marko Lotrič, Darinka Rakovec, Andrej Lokar, Dejan Valentinčič.