Založba Mladinska knjiga je izdala knjigo z opisom 42 izletov po različnih naravnih okoljih Slovenije

Manj znane zanimivosti, prezrti kraji

Nekatere besede se nam za vedno zasidrajo v spomin in odzvanjajo v ušesih: »Veš, najlepše stvari na tem svetu so zastonj. Le nekaj truda zahtevajo.« Te besede, ki jih je Igor Drnovšek slišal še v obdobju mladosti, ga še danes ženejo k iskanju novih doživetij v naravi.
Vodnik Najlepše stvari so zastonj. 42 doživetij po Sloveniji za vse čute in letne čase je namenjen vsem, ki v naravi (bolj ali manj) aktivno preživljajo svoj prosti čas, pa tudi tistim, ki tega ne počnejo, pa bi si želeli. Prvi bodo v njej morda našli nekaj novih idej, druge pa bo morda avtor spodbudil, da naredijo svoj prvi korak k naravi.

Prek 40 poti tako ni namenjenih obiskom znanih krajev in osvajanju velikih vrhov, pač pa nas usmerjajo k manj znanim zanimivostim, prezrtim krajem, igrivim doživetjem. Predvsem tistim, ki so navadno le dodatek k nedeljskemu izletu. A izkušnje družinskega pohodništva so avtorja opomnila, da so otroci uživali tudi kje drugje, ne le na vrhu gore, ki jo je izbral za nedeljski izlet. Pomembno je, da včasih prisluhnemo otrokom, ki hodijo ob nas, in tistim koščkom otroka, ki še vedno tli v nas, pa je morda malce zaspal in ga je treba le prebuditi.

Josef Škvorecky: Strahopetci

Josef Švorecky (1924–2012) je poleg Kundere in Hrabala eden iz trojice naj­bolj znanih, vodilnih čeških pisateljev druge polovice 20. stoletja. V slo­venščini sicer že imamo štiri njegove prevode, do zdaj pa še nismo imeli Strahopet­cev, pisateljevega prvenca, njegovega najboljšega dela, ki velja za češko literarno klasiko. Zdaj ga je izdala Cankarjeva založba.

Z romanom Stra­hopetci, s prvencem, napisanim v letih 1948–1949, je pisatelj ob izidu leta 1958 vzbudil oster odpor kritike in nav­dušenje bralcev – zaradi elementov pogovornosti v jeziku in demistifi­kacije odporniškega gibanja.

Roman je pomenil korenit prelom s tradicijo češkega romanopisja. V njem ne gre za objektiven prikaz zgodovinskih dogodkov, avtor je z ironično distan­co zarisal atmosfero zadnjih osmih dni druge svetovne vojne v majhnem češkem mestecu (z njegovo zato­hlo malomeščanskostjo vred) skozi perspektivo Dannyja Smiřickega (s številnimi avtobiografskimi poteza­mi), bivšega gimnazijca na prisilnem delu v tovarni, ki v prostem času igra saksofon v džez bendu.