Do skrajnih mej sveta

Kot so zapisali organizatorji večera, nova epizoda predstavlja pogum in apostolsko vnemo dveh Jezusovih učencev, ki sprejmeta nalogo širjenja evangelija »do skrajnih mej sveta«. Sveti Jakob starejši, navdihnjen z naročilom vstalega Kristusa, potuje na zahod do Hispanije, kjer med ljudstvom seje seme vere in ustanavlja prve krščanske skupnosti. Ko se vrne v Jeruzalem, ga Herod Agripa obsodi na smrt. Sveti Tomaž, znan po svojem iskanju gotovosti, ponese Odrešenikovo ime v daljno Indijo. Njuni življenji razodevata, da je evangelizacija dejanje poslušnosti, poguma, ljubezni in popolnega zaupanja Božji previdnosti.

Apostola, ki sta se spremenila

V filmu, ki so si ga ogledali navzoči, se zgodbi o svetem Jakobu in svetem Tomažu prepletata z razmišljanji teologov, med katerimi poleg Britancev s. Gemme Simonds in Jacoba Philipa nastopata tudi Slovenca br. Miran Špelič in br. Jan Dominik Bogataj. Tisti, ki je srečal Kristusa, želi o njem govoriti drugim, je bil eden od poudarkov njihovih razmišljanj. Apostoli so naleteli na odpor, saj sta bila za tisti čas Kristusovo učlovečenje in križ nerazumljiva; kljub temu so vztrajali in mnogi končali kot mučenci, kar pa ni bil poraz temveč vrhunec, »krona« evangelizacije. Dotaknili so se obeh likov, sv. Jakoba in sv. Tomaža, ki ju je Jezus sprejel, kakršna sta bila, prvi strasten, ambiciozen, a nepopoln, drugi pa dvomljiv, sarkastičen in iskren, a sta se ob Jezusu spremenila in dala življenje zanj. Film je izzvenel s poudarkom, da smo za nekoga, ki morda ne bo nikoli vzel v roke evangelija, prav mi sami evangelij.

Kdaj govorjenje o veri ostane leporečenje

Ljubljanski nadškof Stanislav Zore je že v uvodu v večer razmišljal o apostolu Tomažu: blizu je mnogim sodobnim kristjanom, ki so in niso v občestvu, glede na razpoloženje pridejo in odidejo.

Nadškof Zore je v uvodu razmišljal o sv. Tomažu. FOTO: Marjan Pogačnik

Ko Tomažu drugi apostoli pripovedujejo, da je Jezus živ, ga to popolnoma nič ne gane, hoče se ga dotakniti sam. Pričevalec za ceno življenja postane, kot je dejal nadškof Zore, ko se sam sreča z Jezusom, ko iztegne roko v Jezusov stran in izpove: »Moj Gospod in moj Bog!« Če do osebnega srečanja ne pride, nekdo prodaja svoje mnenje, filozofijo, razpredanje o evangeliju, Cerkvi, če pa se to srečanje zgodi, vse njegovo življenje govori o Jezusu, je dejal nadškof Zore in zaželel, da bi nam Tomaževo izkustvo pomagalo doživeti srečanje, vstati in oznanjati.

Izkušnja dveh igralcev

Premiere filma se je udeležilo nekaj igralcev, med njimi smo srečali Indijca Hitesha Gaurja, ki je povedal, da je za možnost vloge v filmu izvedel prek prijatelja. Snemanje je po njegovih besedah potekalo v zelo prijetnem ozračju, zaznamovanem z lepimi odnosi. Čim bolj je skušal slediti režiserju in ostalim članom ekipe ter dati vse od sebe.

Haytham Surour v filmu igra apostola Tomaža. FOTO: Marjan Pogačnik

Egipčanu Haythamu Surourju je bila dodeljena vloga sv. Tomaža, na katero se je pripravljal z branjem o apostolu. Med snemanjem se mu je zdela zahtevna uporaba aramejščine in prizor, ko se dotakne Jezusove rane, a meni, da je svoje delo tako kot drugi igralci dobro opravil. Po njegovem so za vsako od vlog izbrali primerne igralce. Premiera je bila zanj lepo doživetje, saj so se je udeležili njegovi slovenski sorodniki in s tem izkazali podporo.

Prednost človeški bližini namesto moraliziranju

Predvajanju filma je sledila okrogla miza o evangelizaciji, ki jo je povezoval Blaž Franko, župnik v Mirni Peči, sodelovala pa sta Maja Bitenc in Primož Lisjak, ki jima je skupno to, da sta na začetku zakonske poti sklenila, da bosta, če morda ne bi imela otrok, odšla v misijone. Pri nobenem od obeh se to ni zgodilo, saj imata danes veliki družini.

Maja Bitenc je za krst zaprosila šele, ko jo je kot deklico močno prevzela lepota in skrivnostnost evharistije. Pripovedovala je o tem, kaj ji pomeni evangelizacija med sodelavci na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Zdi se ji pomembno, da vsakemu prisluhnemo in se iskreno zanimamo zanj. S sodelavci se rada pogovarja o duhovnosti – včasih jo kdo tudi poišče za takšen pogovor – vendar ne na način moraliziranja, ampak daje prednost človeškemu odnosu in bližini, kjer je prostor za ranljivost, pa tudi izročanju Svetemu Duhu.

Primož Lisjak, Blaž Franko in Maja Bitenc med okroglo mizo. FOTO: Marjan Pogačnik

Če ne govorim o Jezusu …

Primož Lisjak je z vero rastel v domačem okolju, danes pa kot kmet v Istri evangelizacijo živi v svoji družini in prek vpetosti v različne misijonske projekte Skupnosti Emanuel. Na razmišljanje Blaža Franka, da si pogosto ne upamo uporabiti besed, kot so vera, Bog ali Jezus, je Lisjak dejal, da vedno vemo, kdo v sobi je vegetarijanec, saj to sam pove, in tudi sami drugim radi govorimo o novi dieti, ki smo jo odkrili, in zakaj je dobra. »Če ne govorim o Jezusu, se moram vprašati, ali je on živa sila v meni,« je dejal. Zdi se mu pomembno, da tako kot apostoli, ki so rekli: »Mi smo bili z njim, hodili smo z njim okrog in ga videli vstalega,« tudi sami govorimo z avtoriteto, z močjo, kar vključuje to, da omenimo Jezusa Kristusa.

David Sipoš: »Molite za nas!«

Ob koncu so k besedi povabili še voditelja ekipe Studia Siposh, Davida Sipoša, ki je ponovil misel s konca filma, da smo poklicani pričevati z življenjem. »Mogoče je bolj kot milijoni ljudi, ki bodo film videli po vsem svetu, pomembno to, kako sodelujemo v ekipi,« je dejal.

David Sipoš, voditelj Studia Siposh. FOTO: Marjan Pogačnik

»Bogu hvala, da lahko ustvarjamo takšne epizode, ki jih vidijo milijoni. Ob tem čutimo veliko odgovornost.« Dejal je še, da je Bog tisti, ki podarja te projekte in odnose, ki dajejo veliko moči in požrtvovalnosti. »Vedno znova prosim za finančno podporo, ki je nujna za takšne projekte, še bolj nujna pa je molitev za celoten studio,« je dejal. »Ko boste prišli domov, zmolite kaj za nas.«