Maja 1996 je Slovenijo obiskal sveti papež Janez Pavel II. – dogodek, ki je zaznamoval mlado državo in pustil močan pečat v številnih družinah, župnijah in osebnih zgodbah. Trideset let pozneje se vračamo v čas, ko je Slovenija dobesedno živela v ritmu papeževega obiska: od množic v Stožicah, Postojni in Mariboru do spontanega vzklika »Papež ma vas rad«, ki je ostal v kolektivnem spominu.

Prisluhnite pogovoru: za starejše je to priložnost za obujanje spominov, za mlajše pa vpogled v čas, ko je prihod papeža za nekaj dni povezal skoraj vso Slovenijo.

Bogomir Štefanič, ki je bil takrat kot mladi novinar in fotograf pri Družini sredi dogajanja, se še danes živo spominja negotovosti pred začetkom: »Jaz sem bil živčen – fotograf jaz? Ko sem prišel na Družino, so mi rekli: ‘Zdaj pa boš.’« V času pred digitalno fotografijo je bilo vse odvisno od filmov in potrpežljivosti: »Nobene digitalije ni bilo. Vse je bilo na filmu – in šele ko si razvil fotografije, si videl, ali sploh imaš kaj.«

V video pogovoru se Bogomir Štefanič spominja anekdot iz časa obiska Janeza Pavla II. 

Eden njegovih najmočnejših spominov ostaja jutranje srečanje papeža z otroki na škofijskem dvorišču, kjer je ujel fotografijo, ki ga spremlja še danes. »Ko sem zagledal fotografijo, sem si rekel: ‘Ljubi Jezus, pomagal si mi.’« Fotografijo papeža, ki objema otroke, ima doma že tri desetletja: »Vedno me je spominjala, da Bog pomaga tudi takrat, ko ne veš, ali bo uspelo.«

Posebno vzdušje se je po njegovih besedah čutilo povsod, kamor je prišel papež. »Vsi so bili nasmejani – tudi najbolj resni vatikanski varnostniki.« Obenem pa je bil obisk tudi fizično naporen – in sončen. Štefanič se z nasmehom spominja znamenite interne šale: »Takrat se je Slovenija barvno obrnila: rdeči so bili naši, beli pa niso bili naši.« Vsi, ki so spremljali obisk, so namreč domov prišli pošteno ožgani od sonca.

Bogomir Štefanič

Vrhunec doživetja je bil zanj obisk v Postojni, kjer se je zbrala nepregledna množica mladih. »Skoraj si se moral ščipati: je to res? A smo res vsi tukaj tako zbrani?« Prav tam je nastal eden najbolj zapomnjenih trenutkov obiska – spontani vzklik »Papež ma vas rad«, ki po njegovih besedah sploh ni bil vnaprej pripravljen: »‘Papež ma vas rad’ ni bilo v pripravljenem govoru – kot da je prišlo iz srečanja z otroki.«

Ko danes gleda nazaj, vidi v teh dneh predvsem dve veliki sporočili: bližino in pogum. »Korajža velja in papež ma vas rad – to je bil temeljni okvir papeževega obiska: dejavna ljubezen in pogum.«

Čeprav priznava, da bi si kdo morda želel večjih posledic obiska, ostaja prepričan, da so semena padla na rodovitna tla: »Lahko bi bilo več. Lahko bi bilo pa bistveno manj. Sadovi so gotovo bili tukaj.« In morda najlepše povzema občutek mnogih Slovencev še danes: »On je imel Slovenijo res rad – to njegovo ljubezen moramo zdaj izkoristiti, ker imamo priprošnjika gor.«

Arhivske številke Družine si lahko prenesete na tej povezavi: TUKAJ.