Alenka Lawrence, angleška novinarka slovenskega rodu, je na povabilo založbe Družina obiskala Slovenijo. V sredo, 17. maja, je svojo knjigo In kje je tu Bog?, v kateri je zbrala pogovore z britanskim vojnim pilotom in človekoljubom Leonardom Cheshirjem, predstavila v Galeriji Družina, danes, v četrtek, 18. maja, pa bo zbranim spregovorila ob 19.30 uri v Slomškovi dvorani v Mariboru. Omenjena knjiga, ki jo je prevedla Mojca M. Štefanič, je letos izšla pri založbi Družina.

Pogovor je vodila Mojca Purger, ki je najprej predstavila gostjo, zatem pa še Leonarda Cheshirja. Alenka Lawrence je vnukinja nekdanjega mariborskega podžupana Franja Žebota, ki je umrl v Dachauu, hči slovenskih novinarjev za BBC Dore Žebot Lavrenčič in Draga Žebota. Tudi sama je novinarka, delala je za katoliški časopis The Universe in kasneje za radio BBC. Zdaj z možem upokojena živi v Združenih državah Amerike.

Eden najvišje odlikovanih pilotov bombnikov med drugo svetovno vojno

Lord Leonard Cheshire (1917–1992) je bil eden najvišje odlikovanih pilotov bombnikov med drugo svetovno vojno v Veliki Britaniji. Bil je uradni britanski opazovalec ob spustu atomske bombe na Nagasaki. Po vojni se je njegovo življenje zasukalo v povsem drugo smer; našel je nov življenjski smisel v človekoljubnem delu in ustanovil Sklad Leonarda Cheshira, ki v 49 državah upravlja kar 267 domov za invalide. Kasneje je ustanovil še Spominski sklad za pomoč v katastrofah.

Lord Cheshire je bil spreobrnjenec v katoliško vero, kot katoličan pa se nikoli ni ustrašil polemik, naj si bo ob zagovarjanju trdnih stališč glede teorije jedrskega odvračanja ali pa o pravicah invalidov in nerojenih otrok. V intervjuju, ki ga je z njim le malo pred njegovo smrtjo opravila Alenka Lawrence, je odkrito spregovoril o svojem življenju in veri.

Alenka Lawrence je najprej vse prisotne pozdravila v slovenščini, se jim zahvalila, da so prišli in poudarila, da je vesela, ker je v Sloveniji. Nato se je opravičila, ker je pogovor nadaljevala v angleščini, zanjo bolj domačem jeziku.

Alenka je o Leonardu Cheshirju dejala: »Rekla bi, da bomo več navdiha za lastno življenje dobili ob vseh njegovih vzponih in padcih, kot ga bomo našli na policah s priljubljenimi knjigami za 'samopomoč'.« Intervju z njim je bila zanjo čast, saj je bil zanjo junak. »Bilo je bolj zanimivo in težje, kot sem pričakovala.« Med nastajanjem knjige je pri njem ostala dva tedna v stari vili njegove žene, ki je prav tako humanitarka.

Vihrav, a pogumen mladenič

Lord Cheshire je bil rojen v dobro situirano angleško družino. Imel je mlajšega brata, s katerim sta se dobro razumela. Po očetovih stopinjah se je lotil študija prava; študiral je na Oxfordu in študij zaključil z odliko, čeprav je bil na univerzi nekoliko vihrav. V začetku knjige izvemo za zelo zanimivo anekdoto, kako je stal na pločniku in čakal tik ob cesti, da je pripeljal avto in nato zadnji hip odskočil.

V tridesetih letih se je pridružil kadetom letalske enote. Že v svojih dvajsetih letih je postal pilot in se udeleževal nevarnih misij, večkrat je skoraj umrl. Med drugo svetovno vojno se je pridružil britanski vojaški enoti. Zaslužil si je več nagrad za hrabrost. Lawrence je poudarila njegovo mladost, kar pa je lahko bila tudi prednost, saj se je moral velikokrat hitro odločiti, hitro reagirati, nosil pa je tudi veliko odgovornost. V filmu so njegovo eskadriljo poimenovali »jezdeci jezov«, ker so rušili nemške jezove.

Priča napada na Nagasaki

Septembra 1944 je Lord Cheshire prejel Viktorijin križec, najvišje britansko odlikovanje za pogum. Ker si je želel še leteti, je prosil za premestitev v Kalkuto, od tam pa je bil poslan v ZDA kot član Ameriško-britanske misije. Avgusta 1945 je bil uradni opazovalec spusta bombe na Nagasaki. V knjigi opisuje, da je pastor blagoslovil celotno posadko, ki je odvrgla bombo na Nagasaki.

V angleški različici knjige je na naslovnici prav bomba. Novinarki je opisal, kaj je videl, barve dima v obliki gobe. Takrat je spremenil pogled na vojskovanje. Najprej je pomislil da med najmočnejšimi silami ne sme biti vojne. Postal je močan zagovornik odvračilnega vojskovanja in debatiral, kako takšne vojne preprečiti. Bojevati se moramo za mir, da bi ga lahko ohranili.


Mojca M. Štefanič in Alenka Lawrence

Celo njegovo življenje je bil boj. Veliko je omenjal tudi, kako se je treba boriti proti hudiču in se združiti v boju proti skupnemu sovražniku.

Le nekaj mesecev pred bombardiranjem Nagasakija pa je Lord Cheshire doživel nenadno, lahko rečemo skoraj mistično doživetje Boga. In to v pivnici, kjer mu je neko dekle dejalo, da je Bog oseba. Od takrat je o njem vedno bolj razmišljal. Zgodba je bila zanj pomembna, je med pogovorom z njim ugotovila Alenka Lawrence. Vedno je imel v mislih ljudi, ki so umrli v napadu, vendar je menil, da bi bilo brez tega še več žrtev.

Vojno je videl kot dolžnost

Danes se zdi težko razumljivo, da je Cheshire gledal na vojno kot dolžnost. A ko beremo njegove odgovore, malce lažje razumemo tedanje dogodke. Bil je realist, kritičen je bil tudi do mirovnih gibanj. Menil je, da se lahko z majhnimi dobrimi dejanji spremeni veliko. Nič ni zaman, je bil prepričan.

Pri tridesetih letih je vojsko zapustil, saj so mu zdravniki rekli, da potrebuje počitek. Prišel je na idejo, da bi ustanovil program za nekdanje poklicne vojake, kupil hišo Le Court v Hampshiru, nato pa je zaradi bolezni moral na počitek v tujino. Ko se je po pol leta vrnil, je ugotovil, da je projekt propadel, njemu je ostala razpadajoča hiša, ogromen dolg, zaradi katerega je moral prodati vse svoje imetje, kmalu pa je k sebi vzel znanca Arthurja Dykesa, ki je umiral za rakom. To je bil trenutek, ko je svoje življenje predal v Božje roke. Prihajali so tudi drugi. Ob invalidih se je veliko naučil in se zavedal, da je imel v življenju veliko srečo.



Razmišljal je, da bi se pridružil menihom, kasneje pa se je odločil za poroko. Poročil se je s Sue Ryder, ki je tudi sama bila zelo dejavna na humanitarnem področju. Skrbela je za ljudi, ki so preživeli koncentracijsko taborišče. Imela sta dva otroka. A kot pravi, je težko usklajevati delo in družino. Alenki Lawrence pa se je ob njej zazdelo, da se je počutil krivega, ko zaradi humanitarne dejavnosti ni mogel biti z njimi.

Srečanje z materjo Terezijo

Prijateljeval je z materjo Terezijo. »Bil ji je zelo predan,« je povedala Alenka Lawrence. Tudi sama jo se srečala in z njo doživela najmočnejši stisk roke. »Bila je zelo močna, odločna oseba, veliko ga je navdihovala.«

Na vprašanje, kje je Bog, sicer lord Cheshire ne odgovori neposredno. Pomembno se mu zdi, ugotoviti, kje sem jaz. Kje sem v odnosu do trpljenja? Kaj počnem? V knjigi dobro analizira, kaj je trpljenje.

Kot novinarka je Alenka Lawrence spoznala, da lahko samo s prijaznim in vztrajnim pristopom kaj doseže. Ko je intervjuvala lorda Cheshireja, je želela, da govori o vojni, on pa o duhovnosti. Hotela je, da bi ljudje tudi prek izkušenj v vojni razumeli, kakšen je postal pozneje.

Sosedje v ZDA – Slovenci

Ob koncu je novinarka znova spregovorila o Sloveniji. Prvič jo je obiskala pri desetih letih. Dejala je, da je lepa in naj jo takšno ohranimo. Veliko tujcev prihaja, je spoznala v hotelu. Ko pa je ona prišla v ZDA, je ugotovila, da ima soseda Slovenca.

Foto: Tatjana Splichal

Video: