Nedeljo pred binkoštmi – letos torej 16. maja – v Katoliški cerkvi obhajamo tudi kot »nedeljo sredstev družbenega obveščanja«. Prav medijska tematika je ta čas v razgretih slovenskih družbenih razmerah ena najbolj vročih, saj nas prevladujoče ocene prepričujejo o stalnih pritiskih in napadih na medijsko svobodo, na uredniško in novinarsko avtonomijo, na spodkopavanje medijskih temeljev slovenske demokracije … V takih razmerah je uredništvo Družinine mesečne priloge Slovenski čas za kritičen vpogled v dogajanje na slovenski medijski sceni prosilo nekdanjega preiskovalnega novinarja Mira Petka, človeka torej, ki iz lastne izkušnje žal še predobro ve, kaj v resnici pomeni napad na novinarja, saj je bil pred dvajsetimi leti (28. februarja 2001) prav zaradi svojega prodornega novinarskega dela tarča brutalnega, a zaradi zakulisnih preigravanj nikoli preiskanega in sodno sankcioniranega poskusa fizične likvidacije. V nadaljevanju objavljamo Petkov prispevek, objavljen v majski številki Slovenskega časa (priložen je bil 18. številki Družine).

Novinarska solidarnost v laži

Zanimiva je človeška zmota: ko pri sebi misliš, da smo dosegli dno, da nižje ne gre, pa na koncu trpko ugotavljaš, da ni dna. Vse bolj tonemo in nikakor ne dosežemo tiste točke, od katere bi se odgnali proti vrhu. Ali pa dno vendarle je, vendar zgolj živi pesek, v katerega se počasi pogrezamo. In tudi večino tega, kar je bilo v medijski krajini dobrega, je očitno posrkal živi pesek.

Ozadja medijske histerije

V svojem življenju sem odigral nekaj vlog. Najdlje sem dejansko bil v novinarstvu, nekaj let v časih, ko smo bili novinarji družbenopolitični delavci in je bila naša naloga ohranjanje komunističnega sistema. Potem v času vrenja in nastajanja države Slovenije, vojne za Slovenijo, pa v tranzicijskih letih, ko so se menjavala lastništva v medijih, ko se je na veliko kradlo in ko je razuzdana tajkunska elita, ki je večinoma izvirala iz privilegirane partijske nomenklature, bila ob asistenci policije in sodstva povsem nedotakljiva. To sem pred dvema desetletjema občutil na svoji koži, ko sem kot novinar razkrival kriminal in povezanost državne banke NKBM s primitivnimi lokalnimi bogatini, ki so se za mojo likvidacijo povezali z brutalnim kriminalnim podzemljem. Kasneje je politika ustrezno skrbela, da njihovi varovanci niso bili obsojeni.

Zato se mi zdi danes precej absurdno, ko slovenski politiki in novinarji izvažajo v tujino kakšne tvite kot zastrašujoč napad na novinarje in svobodo medijev. Neprimerne, nesramne in žaljive povedi v 280 znakih – tega sem deležen v izobilju tudi sam – je treba na vsakem koraku obsoditi, vendar ima ta histerija povsem drugo, politično ozadje: novinarji so le orodje za doseganje drugih ciljev.

Čeprav je treba dodati, da novinarjem godi, če stopijo v vlogo žrtve politike, da bi med vrsticami pri ljudeh vzbudili občutek, kako grozijo le dobrim raziskovalnim novinarjem, s tem pa si na trgu dvigujejo svojo podcenjenost. Še več, tuji mediji poročajo o vladnih grožnjah novinarjem, ki si zaradi silnih pritiskov v javnosti sploh ne upajo predstaviti z imeni. Na ta način želijo ti reveži sporočiti, kako velikansko je ustrahovanje in kako hudi so pritiski. Ti žurnalistični anonimneži pa so le veliki strahopetci. Mimogrede, ta vlada ni ukinila nobenega medija, noben novinar zaradi te vlade ni izgubil službe, noben novinar ni zaprt, edini resni napad na novinarja pa je bil pred dvajsetimi leti napad na avtorja tega besedila.

Manufakture medijskih laži

Odnos med novinarjem (mediji) in politikom (politiko) je precej zanimiv, kar sem lahko spoznaval, ko sem kasneje pristal na drugi strani, v politiki. Zamenjal sem vlogo ter na medije in novinarje gledal z druge strani. Dejansko je med novinarji in politiki na eni strani konflikt, na drugi strani pa drug brez drugega ne morejo. Novinarji o politikih in politiki pišejo, politika, ki kroji naše življenje, pa je pomembna medijska tema. Politiki lahko svoje ideje najbolj učinkovito posredujejo prek medijev. Vendar v Sloveniji novinarji velikokrat stopijo v vlogo aktivistov, agitatorjev in propagandistov posamezne politike, na drugi strani pa prevzamejo vlogo neusmiljene in neutemeljene kritike ali manufakture laži o nasprotnemu političnemu polu.

Nekaj sprememb pa se je v zadnjih letih vendarle zgodilo, kar so povzročili socialni mediji, družbena omrežja, ki so postala resna konkurenca etabliranim klasičnim medijem. To je nov kanal sporočanja tudi za politike in nekdanji predsednik ZDA Donald Trump je s svojimi tviti najbolj povedno pokazal na moč družbenih omrežij. Zaradi sprevrženosti medijske krajine je povzdignil pomen tviterja kot kanala komuniciranja, obrambe pred napadi in odgovorov na laži tudi Janez Janša.

Slovenski mediji širijo prepričanje, da politikom ne pripada pravica do svobode izražanja, da morajo pred mediji in novinarji pohlevno klečati, odgovarjati v leporečju, se jim dobrikati in jih hvaliti, kritična ali ostra retorika pa ni dovoljena, čeprav jih tako imenovana sedma sila oziroma četrta veja oblasti (sila in oblast, prav pomenljivo poimenovanje!) kleveta in se laže. Svoboda izražanja je tudi svoboda, da lahko predsednik vlade lažnivemu novinarju zapiše, da je lažnivec, če ta zavestno proizvaja neresnice. Pri tem pač ne gre za noben političen pritisk na nedotakljive novinarske korifeje, temveč za svobodo izražanja, ki nam je v demo kraciji tako sveta. Z malo truda bomo takšna stališča našli tudi v praksi Evropskega sodišča za človekove pravice.


Mediji FOTO: Tatjana Splichal

Tudi pri največjih padec profesionalnih standardov

Zame pa je bilo v zadnjem letu dni nekaj povsem novega in nerazumljivega spoznanje, da imamo tudi v tujini podobno degradacijo kakovostnega in profesionalnega novinarstva kot v Sloveniji. Od svojih prvih novinarskih korakov dalje sem z velikim občudovanjem spremljal najbolj vplivne svetovne medije (seveda si vsak novinar pri sebi želi, da bi se podpisoval v velikih medijih), ki so veljali za pojem kakovostnega novinarstva. Danes lahko ugotavljam, da je tudi novinarska agenda največjih in najbolj znanih tujih medijev precej enaka naši. Brez sramu so pristopili k monolitnemu javnemu laganju slovenskih dominantnih me dijev. V zadnjih mesecih so to bili New York Times, Politico, The Economist, Der Standard, Süddeutsche Zeitung in še bi lahko našteval.

Ministrstvo za kulturo je odgovarjalo na vsa vprašanja tujih novinarjev, ki pa so bila redka, saj so črpali le informacije od slovenskih kolegov. Več kot 50 neobjavljenih zahtev za popravek se je nabralo v slabem letu dni, popravke pa dosledno ignorirajo. Pred meseci je bila v Sloveniji ekipa nemške državne televizije ZDF, za katero sem govoril več kot 15 minut, vendar niso uporabili niti sekunde moje izjave. Ob pismu odgovornemu uredniku, v katerem sem mu naznanil čudenje nad njihovo profesionalnostjo in novinarskimi standardi, pa so odgovorili, da so predvajali izjavo Janeza Janše. Res je, predvajali so nekaj sekund iztrgane izjave Janše, in o tej izjavi so nato skoraj deset minut gradili svojo zgodbo vsem do bro znani osebki, ki jih v takih primerih na poziv aktivirajo. Moji odgovori niso šli v kontekst okvirja, ki so si ga zarisali pred prihodom v Slovenijo. Imamo torej opravka z novinarsko solidarnostjo v laži.

Izvoz za potrebe uvoza

Pred slabimi dvajsetimi leti sem preživel nekaj časa v londonskem levem dnevniku The Guardian. Zame je skrbel Ian Mayes, dolgoletni urednik, ki pa je bil takrat medijski ombudsman in se je ukvarjal z rubriko Correction and Clarification (Popravek in pojasnilo) in je z istim naslovom izdajal tudi knjige. Vsak dan je v tiskani izdaji in na spletu (ta rubrika je še danes) popravljal napake novinarjev, pojasnjeval, zakaj je do njih prišlo, ter se bralcem in prizadetim opravičeval. Ta rubrika je dobra tako za ugled medija kot seveda za prizadete in bralce. Čeprav mi je dejal, da je imel med novinarji na samem začetku zaradi tega kar precej zamer, so kasneje to sprejeli kot nekaj povsem normalnega. In to je dobra praksa, žal pa se pri povzemanju dogajanj v Sloveniji tudi Guardian ne razlikuje kaj bistveno od drugih medijev.

Dejansko pa je večini svetovnih medijev bolj ali manj vseeno, kaj o nas napišejo sami in kaj drugi, kajti njihove bralce naša notranja politika ali protesti kakšnega obskurnega novinarja pretirano ne zanimajo. Večina zadnjih objav o slovenski politiki v tujih medijih je le zaradi njihovega vnovičnega uvoza za potrebe notranje politike. Tu pa je rdeča internacionala kar uspešna.