Do izpada električne energije v Kijevu pride že ob 15.30, ko zimsko sonce zahaja za reko Dneper. V polovici mesta okna nebotičnikov in bencinskih črpalk žarijo v svetlobi, druga polovica pa bi bila zavita v popolno temo, če ne bi na balkonih viselo nekaj redkih božičnih okraskov. Po nekaj urah pride do menjave: tam, kjer je bila svetloba, zavlada tema in obratno.

Več ur, včasih tudi več dni ni svetlobe in elektrike, prav tako se ni mogoče ogreti pred mrazom, ki se že ob 11. uri dopoldne spusti tri stopinje pod ničlo.

Prebivalci ukrajinske prestolnice po uničenju pomembne energetske infrastrukture že več tednov živijo v takšnih razmerah. »Toda streljanja ni slišati kot prej,« pojasnjuje apostolski nuncij v Ukrajini, nadškof Visvaldas Kulbokas. Ta stavek pogosto ponavljajo številni prebivalci Kijeva, kot da bi hoteli odvrniti strah pred novimi napadi in potrditi misel, da bodo po premagani najbolj kritični fazi spora premagane tudi te »nove razmere«.

Več ur, včasih tudi več dni ni svetlobe in elektrike, prav tako se ni mogoče ogreti pred mrazom, ki se že ob 11. uri dopoldne spusti tri stopinje pod ničlo. Svojo vlogo igra tudi sneg, ki že več dni na debelo pada v vseh soseskah, prekriva zlate kupole pravoslavnih cerkva in celo stopnice na trgu Majdan, kjer se je leta 2014 zgodila revolucija.

Apostolski nuncij v Ukrajini nadškof Visvaldas Kulbokas. FOTO: Vatican Media

Elektrika prihaja in odhaja

Župnije, uradi in družine iščejo električne generatorje. Iz italijanskega mesta Jesolo jih bo po zaslugi velikodušnega darovalca v prihodnjih dneh prispelo 40. Razdeljeni bodo predvsem na obrobnih območjih in v »novem Kijevu«, prostoru, zgrajenem v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja. V stanovanjskih soseskah, kjer so veleposlaništva in predsedniška palača, pa so razmere veliko boljše.

Električni izpadi vse pokvarijo. Čas porabljamo za popravila pralnega stroja, štedilnika, internetnega omrežja in podobno.

»Vendar imamo tudi mi svoje težave,« je nuncij povedal skupini časnikarjev, ki so pripotovali na Poljsko in v Ukrajino z veleposlaništvi pri Svetem sedežu in ki jih je sprejel v prostorih nunciature. Govori z nunciature, kjer so do letošnjega maja za barikade uporabljali mize in vzmetnice, ki so jih raztegnili vzdolž hodnika v spodnjem nadstropju, da ne bi bili izpostavljeni zračnim napadom ali stali preblizu oken.

»Tu je generator,« pojasnjuje nadškof Kulbokas, »toda v primeru izpada elektrike imate lahko neodvisno svetlobo neprekinjeno šest do sedem ur, ne več. Električni izpadi vse pokvarijo. Čas porabljamo za popravila pralnega stroja, štedilnika, internetnega omrežja in podobno.«

Nadjin pobeg

Težave z ogrevanjem prinašajo dramatične obete za zimo, tako zelo, da je župan Vitalij Kličko pozval ostarele in šibke ljudi, naj zapustijo mesto in poiščejo zatočišče v sosednjih državah, na primer na Poljskem. 74-letna Nadia, mladostnega obraza, ki ga uokvirjajo kodrasti lasje in zgubane roke delavskega razreda, je po več kot devetih mesecih vojne v Ukrajini v sredo pristala na Poljskem.

Nimam nobenih načrtov za svoje življenje.

»Ko je odjeknila prva bomba, sem bila pri sinu, zunaj mesta. Vrnila sem se čez nekaj tednov, vendar nisem prepoznala svojega doma. Manjkal je košček … Vseeno sem se odločila, da ostanem, zdaj pa so mi rekli, da je bolje oditi. Nimam nobenih načrtov za svoje življenje.«

Vojno opustošenje v Izjumu. FOTO: Vatican Media

Vnovičen zagon življenja

Nadia je odšla, mnogi ljudje pa se odločijo, da bodo ostali. Splošni vtis je, da si Ukrajinci, vsaj prebivalci Kijeva, želijo poskusiti živeti čim bolj normalno življenje. »Moramo nadaljevati,« vedno znova pravi nadškof Kulbokas, »nekako živeti. V ponedeljek, ko se je sirena za zračni napad oglasila po vsej Ukrajini, smo nadaljevali delo. Po devetih mesecih ne moremo drugače. Ko se sprehajate po ulicah Kijeva, vidite ljudi, ki gredo po nakupih, čakajo na avtobus, pustijo otroke, da se igrajo na dovozih. Ali pa gredo k maši.«

Znova obhajamo sedem maš dnevno, ki smo jih pred časom zaradi koronaepidemije in pozneje zaradi vojne skrčili na tri.

»Znova obhajamo sedem maš dnevno, ki smo jih pred časom zaradi koronaepidemije in pozneje zaradi vojne skrčili na tri. Ukinili smo mašo v ruskem jeziku; nihče je ni več obiskoval. Nadomestili smo jo z bogoslužjem v ukrajinščini,« pojasnjuje nadškof latinskega obreda Vitalij Krivickij iz Kijeva.

Pot v Kijev

Med Ukrajinci so tudi ljudje, ki se vračajo, potem ko so se umaknili iz prestolnice. Na vlaku iz Przemyśla v Kijev je bil prost samo en vagon. Potovale so ženske z otroki in Kitajec, ki se je v Ukrajini znašel, kot pojasnjuje, »zaradi dela«.

Potovanje je trajalo deset ur in pol, z več kot enournim postankom na meji, kjer je vojak v maskirni obleki z rumeno-modro zastavo, prišito na roki, preverjal, ali se obraz vsakega potnika ujema s fotografijo. Drug vojak, ki je na povodcu držal psa za iskanje drog, pa je spraševal: »Zakaj potujete v Ukrajino?«

»Borodianka«, »Buča«, »Irpin«, beremo na tablah. Kraji groze, o katerih poročajo svetovni mediji.

V vagonih je ogrevanje pretirano, vendar služi za odpravljanje mraza, ki prihaja od zunaj. Ko vstopite na ukrajinsko podeželje, se skozi okno vidijo zasnežena drevesa in zapuščene hiše. »Borodianka«, »Buča«, »Irpin«, beremo na tablah. Kraji groze, o katerih poročajo svetovni mediji. Groza, ki se nadaljuje tudi zdaj, ko je božič tik pred vrati. »Vemo, da ob mizah družin morda kdo manjka, tisti, ki so umrli, ali tisti, ki so odšli na fronto,« pravi nadškof Krivickij. »Vsaka raketa, ki pade, podaljša mirovni proces. In mir ne bo prišel naslednje jutro, to je proces. Živimo trenutek preobrazbe.«

Bombni napad v Ukrajini. FOTO: Vatican Media

Upanje na mir

»Moliti moramo za mir, upati na mir,« vztraja nadškof Kulbokas, ki ponavlja, da upa na resnični mir in ne na lažni mir, ki bi lahko v prihodnosti sprožil še več vojn.

»Na družbenih omrežjih opažam,« dodaja vatikanski diplomat, »številne videoposnetke, po katerih je mir, o katerem razmišlja Rusija, le 'premirje' za reorganizacijo in uničenje Ukrajine prej ali slej. Tega se ljudje tukaj resnično bojijo.«