Burek preprosto obožujem. Zaradi tega si ga večkrat kupim, še pogosteje ga naredim sama doma. In da ne bo pomote: vem, da obstaja burek, ki je le mesni (iz mlete govedine), da je sirnica praviloma le z nadevom iz slane skute (ki ji na Balkanu pravijo sir) in vedno iz okroglega modela (temu rečejo tepsija), iz zmečkanega v jogurtov preliv namočenega testa je gužvara. Poznamo pite, ki so sirnice z dodano špinačo (to je zeljanica), lahko je kot nadev krompir (krompiruša). Žal se pri nas bureku reče – kar tako na počez – vsemu naštetemu, celo jabolčnega sem nekje opazila.

Ker se toliko ukvarjam z nadevom, obliko, prelivi, sem postala pozorna na razne nasvete izkušenih. In najboljši, kar sem jih kdaj dobila, je bil: »Vzemi za nadev, kar imaš, in za preliv, kar imaš. Ne kompliciraj.«

Hecno, neke vrste slovenski burek je kar prleška gibanica, če odstranite tisti dve žlici sladkorja, kajne? Slastno in zelo hranljivo.