Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Ob 75. obletnici umora dveh duhovnikov

Za vas piše:
Bogdan Vidmar
Objava: 07. 01. 2021 / 15:35
Oznake: Cerkev, Družba
Čas branja: 8 minut
Nazadnje Posodobljeno: 07.01.2021 / 15:50
Ustavi predvajanje Nalaganje
Ob 75. obletnici umora dveh duhovnikov

Ob 75. obletnici umora dveh duhovnikov

Filipi Terčelji in Franci Krašne so preganjani tudi danes.

Letos poteka 75 let od umora duhovnikov Filipa Terčelja (na fotografiji) in Franca Krašne. FOTO: arhiv Družine



Letos poteka 75 let od umora duhovnikov Filipa Terčelja in Franca Krašne. V tem kratkem spominu nanju ne nameravam predstaviti njunega celotnega življenja, ampak se želim dotakniti le nekaterih okoliščin njune smrti in opozoriti na njuno aktualnost v našem času. Najbolj izčrpno je celotno Terčeljevo življenje predstavil Ivan Albreht v svoji knjigi Filip Terčelj. Duhovnik v primežu dveh svetovnih vojn in treh zločinskih režimov (Družina, 2017). Pomemben prispevek je glede razjasnitve okoliščin njune smrti, seveda ob številnih drugih pričevalcih, prispevala sedaj upokojena učiteljica iz Železnikov, Marija Gasser, ki raziskuje povojno dogajanje v vaseh pod Ratitovcem in v Davči. Zaslužna je, da je sistematično predstavila izginotja ljudi po končani 2. sv. vojni in izgon prebivalcev iz Sorice, Spodnjih Danj, s Torke, iz Davče in z Zalega Loga v Avstrijo v decembru 1945. (Vasi pod Ratitovcem skozi čas, samozaložba, Železniki 2015; Božič v letu 1945, v: Železne niti 17, str. 1-24). Zanimivo se mi zdi, da tega niso narediti številni profesionalni zgodovinarji. Marija Gasser je to naredila, ker je s temi ljudmi povezana in čuti njihovo bolečino, ki še vedno traja in jo naša družba še vedno ignorira. V svojih delih je prepričljivo predstavila, da je šlo za sistematično komunistično socialno revolucijo, saj so izginili v glavnem gospodarji kmetij (gruntarji), in genocid nad prebivalci tirolskega porekla, ki so imeli nemške priimke. Menim, da bi moral njen prispevek dobiti mesto tudi v širši raziskavi o NOB in komunistični revoluciji na Slovenskem.

Ob pisanju knjige Vasi pod Ratitovcem in postavitvi spominske plošče izginulim v Sorici (blagoslov je potekal 6. septembra 2015) je Marija Gasser ugotavljala, da je po vojni, 17. maja 1945, izginilo 24 mož. V svojih poznejših raziskavah je odkrila, da ta seznam ni popoln. Izginilo je vsaj še 8 domačinov, med njimi tudi duhovnik Franc Fröhlich (Gosarjev iz Zgornje Sorice; roj. 19. 5. 1901; mašniško posvečenje 29. 6. 1927; župnijski upravitelj v Kokri nad Kranjem). Otrokom so bili odvzeti očetje, ženam možje, materam sinovi. Otroci izginulih do danes ne vedo, kaj se je zgodilo z njihovimi očeti in kje so se končala njihova življenja – »lepo« spričevalo za povojne »napredne in pravične« oblasti!

V dneh okoli božiča leta 1945 se je odvijal krut izgon 125 prebivalcev teh krajev, od tega 79 otrok. Vsi so ostali brez doma, odvzeli so jim državljanstvo, razlaščeni so bili premoženja, prepovedali so jim jezik, spremenili so jim njihove tirolske priimke. Desetletja so bili ti ljudje zapostavljeni, odrinjeni na rob, drugorazredni. Ob vrnitvi družin domov je pri Pavlinovih in Lukovih materama, od vsega hudega, odpovedalo srce. Pavlinova mati Ana Frelih se je po vrnitvi iz Koroške strla od bolečine, ko je izvedela, da so po vojni v Davči pokončali njenega sina Rudolfa (1921–1946) ter njegovega prijatelja Venclja Freliha, ki sta se peš kot nemška mobiliziranca vrnila iz Rusije. Nepolnoletni otroci so tako ostali brez očeta in matere. Zanimivo, da nam ideološki potomci akterjev teh grozodejstev, 75 let pozneje, spet prav okoli Božiča in ob 30-letnici plebiscita za svobodno Slovenijo, želijo spet zavladati!


Spomenik Filipu Terčelju in Francu Krašni v Štulčevi grapi v Davči. FOTO: Ivo Žajdela


Razlikovati je treba med dejstvi in hipotezami. Marija Gasser ne pripoveduje pravljic, ampak navaja dejstva. S tem nočem reči, da pri raziskovalnem delu niso dovoljene hipoteze, sklepanje in intuitivno razmišljanje. Pomembno pa je, da med dejstvi in mnenji razlikujemo. Menim, da ni bistveno, po kateri poti sta Terčelj in Krašna hodila v trenutku aretacije, ali sta bila aretirana 6. ali 7. januarja 1946, pri kateri domačiji sta opravila zadnji obisk, kdaj, ob kateri uri in v kateri cerkvi sta darovala zadnjo sv. mašo, kdaj sta bili njuni trupli prekopani … Glede vseh teh vprašanj namreč obstajajo različna pričevanja. Vsekakor se o tem, kaj je resnica glede teh podrobnosti, ne moremo dogovoriti, ampak jo lahko v medsebojnem spoštovanju in potrpežljivosti le odkrivamo. Nekateri hočejo na vse možne načine uveljaviti svojo resnico in zmotno menijo, da je beatifikacija Terčelja in Krašne odvisna od tega. Vse to so sicer zanimive in pomembne podrobnosti, ki zaslužijo pošteno, pozorno in nepristransko raziskavo, a za proces beatifikacije, za katerega se nekateri goreče prizadevajo, niso bistvene.

Bistveno je njuno življenje. Pred umorom sta se zavzela za domačine iz vasi pod Ratitovcem, ki so jih revolucionarne oblasti odpeljale neznano kam in so »izginili«. Sta bila umorjena zaradi tega, ker v času tega terorja nista molčala in sta pogumno spregovorila; ker so se revolucionarji bali, da bi genocid obelodanila širnemu svetu; ker so hoteli z njunim umorom v kosti ljudi pognati še večji strah? Ali pa je bil njun umor že prej skrbno načrtovan? Odgovor na ta vprašanja je zavit v skrivnost. Ne vemo niti tega, ali so odločitev za njun umor sprejeli lokalni vosovci ali pa je prišlo navodilo za njun umor iz CK KPS. Terčelj in Krašna sta bila nekaterim članom CK vsekakor zelo dobro znana, zato ta možnost ni izključena. Dejstvo pa je, da sta se pogumno zavzela za preganjane ljudi. To ni hipoteza, to je dejstvo! Za Terčelja to ni bilo nekaj novega, saj se je za preganjane in obrobne ljudi zavzemal celo življenje. Bil je zaprt in konfiniran zaradi zavzemanja za Slovence pod fašizmom.

Žal ni bila lani v javnosti skoraj nič ozaveščena 100-letnica obnovitve Zbora svečenikov sv. Pavla, tajne organizacije primorskih duhovnikov, ki si je prizadevala za ohranjanje Slovencev v času fašizma. Zbor svečenikov sv. Pavla je bil sicer ustanovljen že l. 1899, obnovljen pa januarja l. 1920, zaradi izredno težkih razmer, v katerih so se po 1. sv. vojni Slovenci znašli v Italiji. Zakaj ta molk? Primorski duhovniki so se organizirano soočali s fašizmom prej, kot je nastala organizacija Tigr, in veliko prej, kot je začela proti fašizmu nastopati KP! Zanimivo, da se mnogi, ki danes neprestano opletajo s fašizmom, niso spomnili te obletnice.

Vedno znova se postavlja vprašanje, ali Filip Terčelj sodi na oltar ali ne? Je določena oblika protesta, nestrinjanja, kontrarevolucije in oporečništva upravičena ali ne? Je to, kar so počeli primorski duhovniki v Zboru svečenikov sv. Pavla in Filip Terčelj, luciferski upor proti Bogu ali zavzemanje za evangelij, za to, kar oznanja Cerkev? V prvem primeru Filipa Terčelja nikakor ne moremo predlagati za blaženega. Sam seveda menim, da je Terčelj mučenec, ki je naš priprošnjik v nebesih skupaj s sv. Štefanom, prvim mučencem Cerkve, ki je umrl v Jeruzalemu, in sv. Lovrencem, ki je bil mučen v Rimu.


Avtor komentarja je duhovnik in publicist mag. Bogdan Vidmar. FOTO: Tatjana Splichal


Vprašanje, ki sem ga izpostavil, je tudi danes akutno aktualno. Prav tako sta aktualna Filip Terčelj in Franc Krašna ter naš odnos do njune mučeniške smrti. Svet drvi v novi totalitarizem. Amerika je tik pred tem, da postane komunistična država. Kristjanov in pripadnikov drugih religij ne preganjajo le totalitarni sistemi na Kitajskem, v Nigeriji, Pakistanu … Tudi v Evropi laicizem zahteva, da mora Cerkev utihniti, da se na univerzah ne sme poučevati krščanska bioetika, družbeni nauk Cerkve, krščanski pogled na spolnost in družino. Istočasno so nekatera usta polna besed o odprti družbi in dialogu. Kakšna farsa in hipokrizija! Cerkev po mnenju laicistov ne bi smela nasprotovati državnim zakonom, ki zagovarjajo abortus, evtanazijo, istospolne poroke, nekaterim spornim ravnanjem OZN, Svetovne zdravstvene organizacije …

Laicizem se trudi uveljaviti zakone, po katerih bo nasprotovanje abortusu, evtanaziji, vzgoji v duhu ideologije spola postalo kaznivo dejanje. Medijske diskretizacije škofov in duhovnikov, ki se zavzemajo za uradni nauk Katoliške Cerkve, pa že potekajo. Ogrožena je svoboda govora. Kje je toliko opevana svoboda, enakost, toleranca, pluralizem in dialog?

Ali katoličani sploh še lahko vzgajamo svoje otroke v katoliški veri? Lahko kot duhovnik na prižnici še vedno oznanjam Evangelij in nauk Cerkve? Kaj daje pripadnikom ideologije spola pravico, da tudi otroke krščanskih družin vzgajajo v njihovi ideologiji? Kdo si je izmislil »politično korektnost«? Do kakšne mere sem lahko kristjan, da ne bom kaznovan? Lahko vsaj še mislim po svoje, ali pa ne smem niti tega več. Bo tudi to kaznivo, če bo uvedeno skeniranje možganov, kot napovedujejo teorije zarote in znanstvena fantastika, ki zadnje čase zgublja pomen, saj se dogaja pred našimi očmi. Je diktator, kdor oznanja evangelij in uči krščanski nauk, ali tisti, ki hočejo to prepovedati in onemogočiti?

Več kot očitno je, da smo med seboj razdeljeni tudi katoličani. Škofe in duhovnike, ki se prilagajajo novim časom, lahko skušam razumeti, občudujem njihove diplomatske spretnosti in mnoge njihove dosežke na raznih področjih. Ne morejo pa biti moji vzorniki, ne morem jim zaupati. Po mojem trdnem prepričanju Filip Terčelj kot »produkt« oziroma eden od »najžlahtnejših sadov« komunistične revolucije v Sloveniji sodi na vidno mesto v muzeju revolucije, prav tako tudi na oltarje naših cerkva.

Kupi v trgovini

Novo
Preljubo veselje
Note iz Cerkvenega glasbenika
25,00€
Nalaganje
Nazaj na vrh