Ne pozabimo, kako je nastala »lepa narava«

»Človeštvo je v vsej znani zgodovini in prostornini vesolja silno silno majhen delček,« nas postavi na realna tla. Pravi, da v odnosu do narave potrebujemo dvoje: »Aktivno spoznavanje in razpoložljivost za čudenje. Oboje je medsebojno povezano, ker je človek celovito bitje. Kdor naravo spoznava, jo spoznava v vsej njenosti in torej dopušča njeno procesnost, vključno z dogajanji, ki se nam lahko zdijo strašljiva, grozna, katastrofalna. Ne nazadnje, pokrajina, kakršno vidimo danes in se nam zdi lepa, je nastala kot posledica izjemno hudih geoloških dogodkov, potresov, poplavljanj, vulkanov, ledenikov,« spomni. »Kar pa se tiče žive narave – kdor svojo notranjost odpre za dejansko dogajanje, se bo enako čudil porajanju in odmiranju. Pri tem bi opozoril, da je npr. izraz 'izumiranje vrst' iz strokovnih razprav v javnost prešel z dokaj pomanjkljivo razlago. Vrste namreč neprestano izumirajo in nastajajo nove; življenje je zvezni proces, življenje ne izumre, le formo menja.«

Biolog in naravovarstvenik Jurij Dobravec. FOTO: Osebni arhiv

Na naravo gledamo skozi sebe

Meni, da človekova t. i. »ekološka tesnoba«, ki se danes pojavlja v zvezi z okoljskimi problemi, izvira iz »nepoznavanja, morda celo iz našega bega pred naravo. Zato je zlasti za mlade izjemno pomembno, da v šolah spoznavajo naravne procese, pri estetskih vzgojnih programih pa niso odprti le za lepoto človeške ustvarjalnosti, temveč se vrnejo k prvobitnemu občudovanju stvarstva okrog nas.« Upa, da bo človekovo obiskovanje narave vse bolj usmerjeno k naravi sami. »Zdaj se namreč prepogosto hodimo v naravo sproščat telesno, duševno in duhovno. S tem sicer ni čisto nič narobe. Vendar smo mi ob tem zaverovani vase, v svoje potrebe in želje, ob tem pa spregledamo naravo kot takšno, njeno kompleksno celovitost lepote in delovanja.«

Pokrajina, kakršno vidimo danes in se nam zdi lepa, je nastala zaradi hudih geoloških dogodkov.

Ne monolog, dialog

Če želimo govoriti o skrbi za stvarstvo, je to seveda neustrezno izhodišče. »Človek ostane v monologu s sabo in ga morda presenetijo le res najmočnejši čutni dražljaji, npr. sončni zahod ob morju, veličastnost slapu ali pa 'naravna katastrofa',« razmišlja. Pri dialogu pa ne gre za pogovor z lastnimi predstavami: »V dialogu vsak od udeležencev ohrani svoje značilnosti: druga bitja nam bodo govorila s svojim 'jezikom', gozd s svojim, vulkan in poplava s svojim. Človek bo spregovoril s svojimi izjemnimi lastnostmi samozavedanja, razuma, čustvovanja, čutenja, hrepenenja, vere in upanja.«

Članek je del aktualne teme v tedniku Družina (16/2024).