Tudi na Družinini spletni strani smo že pisali o posebni sporočilnosti knjige Pravi obraz izpod peresa dr. Zdenka Roterja, nekdanjega partizana, po vojni sodelavca tajne politične policije (zadolžen za »kler«), sociologa religije, političnega svetovalca, če naštejemo nekaj njegovih vlog. V uvodu te knjige se je namreč obregnil ob ljudi, ki so kritično ovrednotili njegovo prvo avtobiografsko knjigo Padle maske. Po njenem izidu leta 2013 je namreč ta knjiga doživela precejšen odmev – tudi v obliki javnega pisma, ki ga je v Sobotni prilogi Dela objavil (zdaj že nekdanji) profesor slovenščine na Škofijski klasični gimnaziji Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani Jože Kurinčič, že drugo leto kolumnist Družinine rubrike »na prepihu«.


Foto: Jože Potrpin

Jože Kurinčič takrat na odprto pismo ni dobil odgovora, ga pa je dobil v uvodu knjige Pravi obraz, kjer ga je dr. Zdenko Roter označil kot »nerazumljivo« in »čudaško«, ob tem pa sploh ni odgovoril na njegova temeljna vprašanja, kot so bila npr.: kako se je počutil kot mladi udbovec, ko so njegovi kolegi (morda tudi on sam) sestavljali obtožnice v montiranih procesih, ko je Roter vendar vedel, da so obdolženci krivi le zato, ker jih je okrivil partijski vrh – Roterjev delodajalec; kako se je počutil, ko je zasliševal duhovnike in bogoslovce in jih hotel pridobiti za sodelovanje, da postanejo njegova »globoka grla«; kakšna čustva so ga navdajala, ko je zasliševal škofa Antona Vovka, človeka nesporne moralne veličine …

Ob molku glede teh pomembnih vprašanj je Jože Kurinčič sklenil, da bo nadaljeval javno dopisovanje, in sicer s pismom, objavljenim v januarski številki Slovenskega časa. V njem se dotakne številnih tem, ki jih Roterjevi knjigi načneta, v pustita brez argumentiranih odgovorov. In katere so te teme? Naj naštejemo le nekatere: (ne)upravičenost oboroženega upora okupatorju v razmerah, ko je ta upor terjal toliko žrtev; idilično predstavljanje partizanskega tovarištva in tovarišije v vojnih razmerah, torej v razmerah največje nesreče, opustošenja, organiziranega zločina; pojav protikomunističnega oboroženega upora, za katerega Roter trdi, da se je pojavil brez pravega stvarnega vzroka, iz golega ideološkega nasprotovanja komunizmu; idealiziranje udbaštva in predstavljanje tajne politične policije kot čisto običajne obveščevalne službe; povojni vznik t. i. »novega razreda«, od katerega se Roter sicer želi ograditi, da je (bil?) vsekakor njegov pripadnik; problematiziranje slovenske demokratizacije in osamosvojitve in uničevanje arhivov, ki je spremljalo ta proces.

Kljub številnim kritičnim pomislekom pa se Kurinčič Roterju zahvaljuje za Pravi obraz, tudi zaradi »nekaj imenitnih pasusov«, ki jih je zapisal. Kot je npr: »Do zdaj znana družbena in politična praksa, ki se je sklicevala na socializem ali komunizem, je nedvomno upravičeno prepoznana kot zavržna. Zaradi domnevnih nacionalnih ali partijskih interesov je bilo surovo ubitih veliko ljudi, rojenih in tudi še nerojenih. Nikjer, prav nikjer v tako imenovanih socialističnih državah ni bilo niti sledu o kakršnikoli obsežnejši praksi, v kateri bi bili ljudje enaki in bi si v življenju vsi delili dobro in slabo, zato se je tudi družbena teorija marksizma kazala kot neuporabna in škodljiva. Socializem, komunizem in marksizem so v tem trenutku mrtve človeške tvorbe … prepričan je, da je osnovni vir zla, ki je uničil idealna pričakovanja večje družbene enakosti, stalinizem in osebno Stalin sam …« (Pravi obraz, str. 143).