Krotka vrana, udomačeni volk, ptice, ki so spremljale svoje lastnike – vse te živali so del zgodb, ki odražajo skladnost med svetostjo in Božjim stvarstvom. V nadaljevanju predstavljamo nekaj svetnikov, ki so sloveli tudi po svojem tesnem in prijateljskem odnosu do živali, po izboru spletnega portala CNA.

1. Sv. Frančišek Asiški

Izročilo pravi, je v italijanskem mestu Gubbio živel volk, ki je nadlegoval meščane. Sv. Frančišek jim je želel pomagati in se je odpravil na kraj, kjer je zver živela. Ko je volk skočil na drobnega moža, je svetnik napravil znamenje križa. Zver se je v trenutku umirila in položila glavo v njegovo naročje. Frančišek je volku ponudil dogovor: če obljubi, da ne bo več napadal ljudi ali živali, ga bodo meščani nahranili in ne bo nikoli več lačen. Volk je dogovor sprejel.

Pravijo, da je volk živel še dve leti. Ko je umrl zaradi starosti, je za njim žalovalo vse mesto. Na kraju srečanja med volkom in Frančiškom danes stoji cerkev sv. Frančiška »miru«. V kripti cerkve je razstavljen kamniti sarkofag, ki po izročilu izvira iz volčjega groba.

2. Sv. Anton Puščavnik

Tudi sv. Antona Puščavnika častimo kot zavetnika živali. Ena od zgodb pripoveduje o dveh levih, ki sta se pojavila skupaj z drugimi živalmi in mu pomagala izkopati grob, kamor je svetnik pokopal sv. Pavla Puščavnika.

Drugo izročilo pripoveduje o divji svinji, ki je živela v bližini njegovega puščavniškega bivališča in je skotila slepe pujske. Ganjen od sočutja do nebogljenih živalic jih je sv. Anton ozdravil: odtlej mu je mati sledila kot zvesta varuhinja in ga ni nikoli zapustila.

3. Sv. Pij iz Pietrelcine

Sv. Pija iz Pietrelcine se prav tako spominjamo tudi po edinstvenem dogodku, povezanem z živalmi. Kot je pričeval duhovnik Jean Marie Benjamin, ga je sloves svetniškega spovednika tako navdušil, da se je odločil odpotovati v San Giovanni Rotondo, kjer se je želel srečati z njim. Tam se je ob zori udeležil ene od njegovih maš. Pripovedoval je, da je bil svetnik od bolečine zaradi stigm ves sključen, v invalidskem vozičku, vsi verniki pa so ga opazovali z globokimi čustvi.

Duhovnik je doživetje opisal kot nekaj, kar je »nemogoče opisati. Ni besed ali izrazov, ki bi natančno opisali, kaj se je dogajalo«, saj so ptice, ki so sedele na cerkvenih oknih in ves čas žvrgolele, v trenutku posvetitve darov nenadoma utihnile, kot bi sodelovale v skrivnosti spremenjenja.

4. Sv. Serafim iz Sarova

Ruski pravoslavni svetnik je bil velik asket, ki je dolga leta preživel v samoti sredi gozda, predan molitvi in pokori. Pogosto je hranil divje živali, ki so prihajale k njemu.

Legenda pravi, da je bil med temi živalmi neverjeten medved, ki je postal njegov spremljevalec in mu je bil krotko poslušen. Svetnik je žival hranil s kruhom in ji po izročilu celo nalagal določene opravke. Ljudje, ki so sv. Serafima obiskali, so bili osupli, ko so videli, kako se je divja žival spremenila v nežnega služabnika tega Božjega moža.

5. Sv. Janez Bosko

V »Spominih oratorija sv. Frančiška Saleškega«, avtobiografiji sv. Janeza Boska, svetnik pripoveduje o skrivnostnem spremstvu velikega psa, ki ga je poimenoval »Sivi«, o živali, ki se je vedno zdela prijazna in ga je večkrat spremljala na njegovih potovanjih. Sv. Janez Bosko pripoveduje, da ga je Sivi večkrat zaščitil pred resnično nevarnostjo. Nekoč, ko sta ga na samotni cesti napadla dva moška in poskušala zvezati, se je nenadoma pojavil pes, skočil na napadalca in ju uspel odgnati, nato pa je ostal ob duhovniku, dokler ta ni bil na varnem.

Don Bosko ga je vedno imel za »previdnostno navzočnost v mnogih nevarnih okoliščinah, v katerih sem se znašel«.

6. Sv. Frančišek Ksaverij

Izročilo pravi, da je sv. Frančišek Ksaverij leta 1546 potoval v Indonezijo, ko je med potovanjem križ, ki ga je nosil okoli vratu, zaradi nevihte padel v morje. Ko je Frančišek prispel na otok in se sprehajal po plaži, se je iz morja pojavil rak, ki je v kleščah držal križ. Odnesel ga je sv. Frančišku Ksaveriju, ki ga je vzel iz klešč, nato pa pokleknil in se Bogu zahvalil za ta čudež.

Sv. Frančišek Ksaverij je križ nosil do svoje smrti, zatem pa so ga ponesli na različne kraje po Evropi, dokler ni prispel v Španijo, kjer ga trenutno hranijo. Na križ so dodali bronasto podobo raka in s tem obeležili čudežni dogodek.

7. Sv. Gerasim

Sv. Gerasim je bil puščavnik, ki je odpotoval v Sveto deželo, da bi svoje življenje posvetil molitvi in samoti. Izročilo pravi, da je na bregovih reke Jordan zagledal šepajočega leva, ki se mu je v šapi zataknil trn. Sv. Gerasim mu je trn odstranil. Potem ko ga je svetnik ozdravil, je lev postal njegov zvesti in neločljivi spremljevalec in mu je pomagal pri opravilih v samostanu.

Lev je pri sv. Gerasimu ostal približno pet let in ko je svetnik umrl, je bila žival tako obupana, da se je mrtva zgrudila na njegovem grobu. Zaradi nekoliko podobnih imen zgodbo z levom pripisujejo tudi sv. Hieronimu.

8. Sv. Evstahij

Sv. Evstahij, sprva imenovan Placidas, je bil rimski general, ki je bil navdušen lovec. Legenda pravi, kako je med lovom na jelena v gorah med Tivolijem in Palestrino v rogovju živali zagledal podobo Jezusa Kristusa na križu in zaslišal glas, ki ga je klical po imenu. Po tem čudovitem videnju se je v trenutku spreobrnil v krščanstvo.

V baziliki sv. Evstahija v Rimu pročelje krasi jelenova glava s križem, v spomin na videnje, ki je spremenilo svetnikovo življenje.

9. Sv. Benedikt

Sv. Gregor Veliki v svojih »Dialogih« pripoveduje zgodbo o sv. Benediktu, kako je vsak dan hranil krokarja, ki je priletel iz gozda, da bi iz njegovih rok prejel kruh.

Nekoč je sovražnik poskušal ubiti svetnika tako, da mu je poslal zastrupljen kruh. Benedikt se je zavedal nevarnosti: kruh je vrgel krokarju in mu ukazal, naj ga odnese daleč stran, na kraj, kjer ga nihče ne bo mogel najti. Ptič je okleval, krakal in glasno mahal s perutmi, naposled pa ga je ubogal: s kljunom je zgrabil kruh, ga skril in se pozneje, kot običajno, vrnil po svoj redni obrok.

10. Sv. Rok

Sv. Rok je svoje življenje posvetil skrbi za žrtve kuge v Italiji in Franciji, mnoge je ozdravil z znamenjem križa. Potem ko je tudi sam zbolel, se je umaknil v jamo, da ne bi bil v breme bližnjim. Pes mu je vsak dan prinašal kruh in mu lizal rane, dokler ga lastnik živali ni odkril in poskrbel zanj.

Ko je okreval, se je vrnil k pomoči bolnim, vendar so ga neupravičeno zaprli in je umrl v zaporu. Njegov grob je postal kraj čudežev in kmalu so se po vsej Evropi v molitvi zatekali k njemu kot k zavetniku prizadetih zaradi kuge. Sv. Rok je vedno upodobljen s svojim zvestim psom.

11. Sv. Martin de Porres

Sv. Martin de Porres je imel živali za Božja bitja in je izkazoval nežnost tudi najmanjšim: potrpežljivo je prenašal pike komarjev, češ da imajo tudi oni pravico do hrane, ob drugi priložnosti pa je prepričal nekaj miši, da so zapustile samostansko shrambo, in jih mirno poslal na vrt.

Med njegovimi najbolj znanimi zgodbami je tista, v kateri je prijateljsko združil psa, mačko in miško, da so si bratsko podelili isti krožnik hrane.