Zapri
Iskanje

Ob stoletnici organiziranega delovanja za slepe

Za vas piše:
Evgen Bavčar
Objava: 07. 11. 2020 / 16:34
Oznake: Cerkev, Družba
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 07.11.2020 / 17:02
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Ob stoletnici organiziranega delovanja za slepe

Ob stoletnici organiziranega delovanja za slepe
Evgen Bavčar: »Slovenskega naroda ni vedno prežemala etika Antigone.«

Danes praznujemo stoletnico organiziranega delovanja za slepe. FOTO: Tatjana Splichal



Bila je nedelja, 7. novembra 1920, ko so v Ljubljani z namenom izboljšanja tedaj zelo slabe kakovosti življenja slepih ustanovili Podporno društvo slepih, predhodnika zdajšnje Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije. Danes torej praznujemo stoletnico organiziranega delovanja za slepe. »Glavni namen naše zveze je, poleg izvajanja posebnih socialnih programov za pomoč pri kompenzaciji posledic okvare vida, v ozaveščanju javnosti, opozarjanju na dostopnost v urbanem okolju in tudi seznanjanju skupnosti, da se zaveda obstoja posameznikov, ki potrebujemo dobronamerno pozornost pri odstranjevanju ovir, ki jih slepota ali slabovidnost postavljata pred nas v vsakdanjih izzivih življenja,« je v poslanici zapisal predsednik ZDSSS Matej Žnuderl. Voščilo vsem slepim in slabovidnim je TUKAJ izrekel tudi slovenski predsednik Borut Pahor.

Ob tej priložnosti v nadaljevanju v celoti objavljamo priložnostni zapis slepega filozofa in fotografa dddr. Evgena Bavčarja, ki se nam je javil tudi že ob 15. oktobru, mednarodnem dnevu bele palice (njegovo tedanje razmišljanje lahko preberete TUKAJ).


Slepota ni tema, ampak le oblika osamljenosti. FOTO: Tatjana Splichal


Razmišljanje Evgena Bavčarja:

Danes mineva natanko sto let, kar sta se v Ljubljani dobila Franc Dolinar in Alojz Levec in ustanovila Društvo za podporo slepim. Takrat se ta iskrena entuziasta še zavedala nista, kako pomembne posledice za usodo slepih bo imela njuna ideja. S tem se je začelo združevanje slepih, izmenjava izkušenj, iskanje možnosti za izobraževanje, torej opismenjevanje slepih, skratka začetek socialne emancipacije slepih. Čeprav so tovrstna združenja že obstajala pri številčnejših narodih, Slovenci z omenjenim dejanjem nismo zaostali veliko za Evropo.

Takrat se je torej začela težka in dolgotrajna borba za enakopravnost slepih, za zasluženo luč skozi delo, kot so pravili prvi prijatelji slepih, to pa pomeni tudi začetek organiziranega boja proti ideologiji popolnosti, ki ga moramo še vedno voditi ljudje drugačnosti, ki nam je bila odvzeta svoboda v vizualnem zaznavanju s posebnimi potrebami. Pri tem nam prav nič ne pomaga dejstvo, da je že toliko filozofov ugotovilo, da smo vsi ljudje bratje v skupni usodi, vsi smo umrljivi in podvrženi zakonu časa.


Leta 1920 se je pri nas začela težka in dolgotrajna borba za enakopravnost slepih. FOTO: Tatjana Splichal


Vztrajanje pri ideji, da so nekateri ljudje normalni, celo popolni, pa škodi vsem, ki smo v položaju invalidnosti oziroma nepopolni v določeni dimenziji. Potreboval bi pravo arheološko analizo stoletnega dogajanja, da bi lahko prikazal vse mogoče bleščeče in tudi manj slavne dogodke na tej težki poti slepih in slabovidnih. Ugotovim lahko le to, da slovenskega naroda ni vedno prežemala etika Antigone, grške junakinje, ki je svojega slepega očeta Ojdipa zvesto pospremila na Kolon, da je lahko umrl kot človek v dostojanstvu, ki gre vsakemu človeškemu bitju.

Ob tem bi se rad spomnil vseh tistih delavcev v okviru Zveze slepih, ki so verjeli v poslanstvo Antigone in poskušali uveljaviti pravico slepih do lastne besede, do izražanja svojih specifičnih problemov, skratka tistih, ki še danes mislijo in se borijo zoper tišino, v katero so nas prisilila mračnjaštva stoletij. Pri tem se moram spomniti tudi na tiste velikane človeškega duha od Heraklita, Aristotela do Cicera, Denisa Diderota in Isaaca Newtona, ki so s svojim plemenitim delovanjem pripomogli do začetka opismenjevanja slepih z Valentinom Haouxom in Louisom Brailleom, in s tem povsem drugače, bolj človeško, pristopali do nas ljudi drugačnosti in ponižne nepopolnosti, ki pa kot zavest takega stanja odpira pot k boljšemu jutrišnjemu človeku, k njegovemu vključevanju v družbo.


Avtor razmišljanja je filozof in fotograf dddr. Evgen Bavčar. FOTO: Ivo Žajdela

Izraz inkluzija ni vedno preveč prikladen, saj smo slepi vključeni, smo del družbe že od nekdaj, vključevanje pa naj bi pomenilo bolj to, da nas sprejmejo kot različne, kot tiste, ki po različnih položajih invalidnosti anticipiramo skupno usodo, torej smrtnost v bibličnem smislu ali, drugače povedano, eksistenčno krhkost v začasju, ki je naš skupen dom. V tem smislu bi ob stoletju delovanja v dobro za slepe želel, da bi nam slovenski sobratje v jeziku in kulturi dovolili, predvsem pa omogočili, da smo lahko tudi po slovensko slabovidni, slepi in nepopolni, kot vsi drugi, in smo tako nepogrešljivi del enega in istega narodnega telesa.

Naj zaključim s slovitim Louisom Borgesom, ki pravi, da slepota ni tema, ampak le oblika osamljenosti, zato bodimo združeni vsi skupaj, taki in drugačni, v uresničevanju svojih človeških možnosti v obrambi nam vsem skupnega slovenskega aktivnega hrepenenja.

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Preberi tudi

Kupi v trgovini

Novo
Sveto pismo
4,80€ Poglej izdelek: Evangeliji
Nalaganje
Nazaj na vrh