Božjo liturgijo je ob somaševanju grkokataloških in katoliških duhovnikov, škofa Andreja Sajeta in asistenci diakonov vodil križevski grkokatoliški vladika msgr. Milan Stipić. Skladno in molitveno je pel Slovenski ekumenski zbor pod vodstvom Mateja Burgerja. V več kot dvajsetih letih obstoja je zbor sodeloval pri več kot 80 liturgijah v 35 krajih.

FOTO: Jože Potrpin 

Bizantinski obred

Za osvetlitev zgodovine Božanske liturgije vzhodnega obreda smo zaprosili novega strokovnjaka patrističnih znanosti br. dr. Jana Dominika Bogataja.

Z njegovimi besedami »Božanska oziroma Božja liturgija je način obhajanja evharistije pod imenom, ki se za to uporablja v vzhodnem oziroma bizantinskem obredu. Za 11. stoletjem, ko je prišlo do shizme med vzhodnim in zahodnim krščanstvom, se je razlika, kar zadeva liturgijo, še poglobila med vzhodom in zahodom. Zahod se je vse bolj začel držati ali oblikovati svoj zahodni, latinski obred. S sprejemom krščanstva s strani Slovanov od 10. stoletja naprej je bila bizantinska liturgija iz grščine prevedena tudi v staro-cerkveno slovanščino Večina Cerkva, ki danes še uporablja vzhodni bizantinski obred tudi v staro-cerkveni slovanščini, so seveda pravoslavni.

Grkokatoliška Cerkev

Od 16. predvsem 17. stoletja naprej pa poznamo tudi pojav t. i. grkokatolikov. To so kristjani vzhodnega obreda, ki so takrat sprejeli nekakšno vrhovno nadoblast oziroma pravzaprav občestvo z Rimom in so na ta način smeli obdržati vse svoje liturgične, kanonske in tudi duhovno-teološke značilnosti, ki so jih kot dediči vzhodnega obreda dejansko premogli in poznali. Tako da tudi danes znotraj katoliške Cerke obstaja več Cerkva, ki dejansko delujejo po svojem pravu. Največje izmed njih je ukrajinska grkokatoliška Cerkev, nam bližnja oziroma ki deluje tudi na območju današnje Slovenije, pa je t. i. križevska eparhija, križevska grkokatoliška škofija s sedežem v Križevcih, severno od Zagreba, ki ima sedaj tudi v Sloveniji poleg župnij v Beli krajni, predvsem Metlika, Drage, že nekaj let tudi novo ustanovljeno župnijo v Ljubljani.

Slovenski prevod

Na iniciativo, ki se je začela pod okriljem novega mladega križevskega vladike Milana Stipića, je prišlo tudi do prevoda v slovenščino bizantinsko-slovanskega obreda, in sicer Božja liturgija Janeza Zlatoustega in liturgija Bazilija Velikega. Prek tega prevoda, ki ga je tedanja kongregacija oziroma dikasterij za Vzhodne Cerkve odobril, potem tudi vladika Stipić potrdil za uporabo v slovenskih občestvih, lahko vstopimo v bogato, večstoletno tradicijo, ki sega prav do prvih krščanskih stoletij, tudi v slovenskem jeziku, spoznamo, kako so vzhodni kristjani molili in tudi še molijo.«

Milan Stipić, križevski vladika. FOTO: Jože Potrpin 

Vrhunec edinosti

Kot je dejal vladika Stipić v mašnem nagovoru, »teden v prvem mesecu vsakega leta je posvečen posebej molitvi za edinost vseh kristjanov. In ta edinost ni vedno nujno povezana izključno s skupnim obhajanjem svete liturgije. To je vrhunec edinosti. Vendar obstajajo tudi druge poti do edinosti, kjer lahko pokažemo bratsko ljubezen drug do drugega, poznavanje drug drugega in seveda krščansko pomoč drug drugemu.«

Dovolj za okus

Vladika se ja v nadaljevanje oprl na evangelij, v katerem beremo, da smo kristjani sol zemlje in luč sveta. »Ne morejo biti vsi ljudje sol zemlje. Sol zemlje so lahko le tisti, ki resnično verujejo. In soli ne more biti veliko, ker če bi bilo vse samo sol, bi bila to puščava. Vendar mora biti dovolj soli za okus. Vsi ljudje ne bodo nikoli kristjani. Toda mi, ki verujemo v Kristusa, bi morali biti tisti, ki bomo pokazali ljubezen in edinost ter na ta način dali okus temu svetu. Ko bodo drugi ljudje videli, da se imamo radi, si pomagamo, imamo odprta srca in ljubezen drug do drugega, bodo videli, da so to resnično ljudje, ki verjamejo v nekaj drugačnega kot mi. In kaj je to? To je Jezus Kristus.« 

Za večji rezultat

Končno, msgr. Stipić je prepričan, da Bog od nas pričakuje malo večji rezultat. »Že stoletja se skušamo spoznati. V tem času ima svet svoje življenje. Postavlja se vprašanje, kdaj nam bo uspelo pokazati zgled ljubezni vsemu svetu, ko se še nismo uspeli spoznati. Torej, to moramo storiti malo hitreje. Nujno moramo prinesti ljubezen na ta svet. Ta svet zelo trpi zaradi pomanjkanja ljubezni. Veliko je vojne, zla, sovraštva, zelo pa primanjkuje ljubezni. Zato je sporočilo tega skupnega bogoslužja, da pokažemo ljubezen temu svetu, da po nas spoznajo našega Gospoda Jezusa Kristusa.«

Edini vsi kristjani in ljudje

Ob koncu liturgije se je škof Saje zahvalil vladiki Milanu Stipiću, grkokatoliškemu škofu, ki je tudi pristojen za naše vernike tukaj v Sloveniji, da se z veseljem odzove vsako leto vabilu, vodi Božansko liturgijo svetega Janeza Krizostoma. »Tako vstopamo tudi mi v to veliko skrivnost Božanske liturgije in tudi spoznavamo tradicijo vzhodnih Cerkva, ki je za nas izjemno velika obogatitev. Smo ob koncu Tedna edinosti kristjanov in vse vas povabim, da ne prenehamo moliti za to, da bi bili edini med seboj, edini v duhu, edini vsi kristjani in vsi ljudje na zemlji, še posebej, da bi se spravili med seboj in molili za mir.« Škofova velika zahvala pa je šla tudi ekumenskemu pevskemu zboru, skratka vsem, ki so bili navzoči pri slovesni Božanski liturgiji.