To je bilo eno od srečanj, na katerih ugledni govorniki razpravljajo o dejstvu, da smo kot država zašli s svoje poti. Tokrat so po uvodnih besedah predsednice CI Prebudimo Slovenijo Vlaste Doležal Rus svoja stališča zbranim, med katerimi so bili tudi predsednik osamosvojitvene vlade Lojze Peterle, nekdanji predsednik Državnega zbora Janez Podobnik in zdajšnji predsednik SLS Marko Balažic, predstavili dr. Vasko Simoniti, Martin Nahtigal in Ožbej Peterle. Debato je moderirala Tanja Dominko.

Zbrane je uvodoma nagovorila Vlasta Doležal Rus. FOTO: Anej Fajdiga

Sila, ki si je vzela pravico trditi, da ji pripada oblast

Prvi je mikrofon v roke prijel zgodovinar in nekdanji minister za kulturo dr. Vasko Simoniti, ki je razpravljal o tem, zakaj je propadla Jugoslavija in zakaj so pogledi oblasti, ki se zgleduje po ideologiji prejšnjega režima, pogubni za razvoj Slovenije. Pri tem je izpostavil Zvezo komunistov kot silo, ki si je vzela pravico trditi, da je naprednejša od drugih in ji pripada oblast, a opozoril, da se vseskozi napak poudarja, da je bila Zveza komunistov stranka.

ZK ni bila stranka

»Zveza komunistov ni bila nobena stranka, profesor Šturm je celo ugotavljal, da ne obstaja dokument, ki bi dokazoval, da je bila sploh registrirana. Zveza komunistov je bila gibanje. Razlika med stranko in gibanjem pa je velika. Stranke znotraj tekmujejo z različnimi pogledi, a vendarle v okviru pravil, ki se jim pravi demokracija, ki priznava človekove pravice in svoboščine, omogoči uravnavanje medsebojnih odnosov in ustvarja dialog, da se preživi, živi in tekmuje,« je poudaril Simoniti.

FOTO: Anej Fajdiga

Bila je gibanje

Zveza komunistov pa, je nadaljeval, je bila gibanje, ki je imelo v svojem izhodišču zapisano, da želi spremembo, da želi torej narediti strukturne spremembe. »Skrivali so se za tem, da ves čas napredujejo; napredovali pa so tako, da smo imeli diktaturo proletariata, kar so spremenili v samoupravni socializem in potem v socializem s človeškim obrazom. In prek nekih faz naj bi prišli do raja, o katerem govorijo,« je izpostavil Simoniti.

Prilagoditvena etika

Po njegovem so to opravljali ljudje relativno preprostega duha, ki so bili zavezani nasilju. Pri tem je bila odločilna ali vsaj zelo pomembna prilagoditvena etika: »To pomeni, da ljudje mislijo, da imajo moralo, so načelni, dosledni, imajo integriteto, torej celovito notranjo skladnost. Ko pride priložnost, pa to prilagodijo. So oportunisti. Ni dobro, če se igramo z moralo. Zakonodajo lahko spreminjamo, moralo pa človek mora imeti.«

Zgodovinar in nekdanji minister za kulturo dr. Vasko Simoniti. FOTO: Anej Fajdiga

Edini, ki ne zmorejo preseči zgodovinske razslojenosti

Naposled je seveda, je nadaljeval Simoniti, ta sistem v Jugoslaviji propadel skladno s procesom vzhodne Evrope. »Je pa edina država, ki ne zmore nikoli preseči prejšnje zgodovinske razslojenosti in jo konča s strašno vojno, ki je podobna 2. svetovni vojni. In kje je glavno torišče te vojne, kjer se je zgodilo največ grozovitosti? Tam, kjer sta se dva močna naroda srečala, srečevala in sporekla – v Bosni in Hercegovini,« je prepričan Simoniti.

Zgodovinar in nekdanji minister za kulturo dr. Vasko Simoniti. FOTO: Anej Fajdiga

Problem v kulturnem vprašanju

In zaključil, da je bil problem v kulturnem vprašanju. Komunistična država namreč ni bila ne na političnem ne na družbenem in niti na gospodarskem prostoru niti malo uspešna, zlasti pa ne na kulturnem področju. »Kulturno vprašanje je bilo najpomembnejše. Združevali so se narodi z različnimi tradicijami, zgodovinskim spominom, zgodovinskimi zamerami in seveda z različnim kulturnim izhodiščem,« je še pojasnil Simoniti.

Zgodovinar in nekdanji minister za kulturo dr. Vasko Simoniti. FOTO: Jože Potrpin

Opozicija ne more in ne sme biti nevtralna

Po njem sta besedo dobila razumnika mlajše generacije. Zgodovinar in filozof Martin Nahtigal je razmišljal o tem, v čem je moč idej današnje opozicije. Po njegovem opozicija v teh kaotičnih časih ne more in ne sme biti nevtralna; biti mora trda, jasna in tudi humorna, čeprav je humor na desnici vedno na voljo zgolj v omejenih količinah. Zdi se, da narod, ki se je za svojo samostojnost boril, kot smo se mi, izgublja svoj kompas, identiteto in verjetno tudi prihodnost.

Ne v bombastičnih sloganih ali praznih obljubah

»Neverjetno je, da je konservativna misel, ki je (so)oblikovala osamosvojitev, danes tako slabo sprejeta pri oblasti in se jo obravnava mestoma prav zaničljivo in celo zasmehuje. Kako je to sploh mogoče, saj je prav ta misel oblikovala največje civilizacijske dosežke zahodne Evrope in z njimi tudi temelje slovenske državnosti?« se je vprašal Nahtigal in poudaril, da moč ideje konservativne opozicije ni v bombastičnih sloganih ali praznih obljubah, temveč v globoki povezanosti z realnostjo, ki nam kaže, da brez trdnih vrednot ni trajnega napredka.

Zgodovinar in filozof Martin Nahtigal. FOTO: Anej Fajdiga

Z vztrajnim delom in spoštovanjem preverjenih vrednot

»Medtem ko poslušamo liberalno politiko mahati s floskulami o napredku, enakosti, pravicah, ponuja konservativna misel resnične temelje, na katerih se lahko zgradi stabilna družba. Dolgoročne stabilnosti se ne doseže z iluzijami, temveč z vztrajnim delom in spoštovanjem preverjenih vrednot, kot so družina, narodna identiteta, vera, trdo delo in zlasti osebna odgovornost. Seveda bi nas radi prepričali, da so te vrednote preživete in relikvije nekega drugega časa, a resnica je ravno obratna. Te vrednote danes krvavo potrebujemo in držijo skupaj vsaj del naroda,« opozarja Nahtigal.

Jasna alternativna vizija Slovenije

Izpostavil je, da je mladina naša prihodnost in potrebuje jasne smernice, ne pa postmoderne godlje relativizma, ki jo danes živimo in se jo pogosto, zlasti na univerzah, prodaja kot intelektualni napredek. Prava moč opozicije je, da mladim ponudi jasno alternativno vizijo Slovenije, jim pove, da je biti Slovenec vredno ponosa, da imeti domovino ni sramota, temveč privilegij, in da zavedanje lastnih korenin ne pomeni, da smo ohromljeni za razmišljanje o prihodnosti.

Okrogla miza v Zavodu sv. Stanislava. FOTO: Anej Fajdiga

Opozicija prevečkrat ujeta v vlogo kritikov in ne ustvarjalcev

»Današnji mladi so ujeti v svet, v katerem ni nič več trajno in je vse zamenljivo. Skušajo nas prepričati, da se da vrednote menjati enako kot nove obraze, a je naloga in prihodnja moč opozicije, da zna te trajne in stabilne vrednote postaviti v kontekst sodobnega časa,« je dejal Nahtigal in samokritično nadaljeval, da se prevečkrat zdi, da je opozicija pasivna, se zgolj odziva na politične napade, namesto da bi ponudila lastno celovito vizijo. Prevečkrat je ujeta v vlogo kritikov in ne ustvarjalcev.

Udeleženci okrogle mize. FOTO: Anej Fajdiga

Izstopiti iz vloge žrtev

»Moramo izstopiti iz vloge žrtev in zavihati rokave, kajti konservativizem ni pasivna ideologija, marveč je ideologija ustvarjanja, grajenja, ki zna graditi mostove med preteklostjo in prihodnostjo. Kajti smo edini, ki se zavedamo, da samo s koreninami lahko tudi gradimo prihodnost, brez korenin pa so ideje in vrednote na dnevni ravni plehke in nepotrebne,« je izpostavil Nahtigal in kot prvi korak navedel nujno izobrazbo – ne na univerzah, temveč v naši skupnosti, da razumemo, kaj zagovarjamo, zlasti ko smo zunaj teh skupnosti zasmehovani.

Moderatorka Tanja Dominko z Radia Ognjišče. FOTO: Anej Fajdiga

Preveč egoističnih interesov in rivalstva

Drugi korak je povezovanje. Opozicija je po njegovem danes preveč razpršena, preveč je egoističnih interesov in rivalstva. Stopiti je treba iz okvirjev strankarskih interesov in graditi močno konservativno platformo, privlačno za širši del prebivalstva. Braniti moramo to, kar smo ustvarjali; smo narod inovatorjev, a ne smemo dopustiti, da nam ta inovativni duh izbriše naše bistvo. Ne smemo pa pozabiti vloge Cerkve, je še opozoril.

Ključna vloga Cerkve in njenih akterjev

»O uspehih predvojne SLS, o protikomunističnem delovanju, o rušenju diktature in osamosvojitvi se ne da pošteno govoriti brez priznanja ključne vloge Cerkve in njenih akterjev. Vendar pa po izpolnitvi tistočletnih sanj o lastni državi izgleda, da se Cerkev – ravno tako občasno interno sektaška, miselno neenotna, prevečkrat farizejska in odmaknjena od svojih korenin – otepa svojega poslanstva, da je del tudi okolja, družbe in naroda, v katerem živi in dela. Ravno cerkev, vpeta v življenja ljudi, je cerkev, ki je smerokaz k nebesom,« je zatrdil Nahtigal.

Martin Nahtigal in Ožbej Peterle. FOTO: Anej Fajdiga

Oblast gleda nazaj, ker nima vizije za prihodnost

In sklenil, da današnja oblast »maha z rokami, kriči o napredku in nas zmerja s starodobnimi reakcionarji; mi pa vemo, da je prava moč v preizkušenih idejah. Oblast gleda nazaj, ker nima vizije za prihodnost. Mi pa gledamo naprej, ker gradimo prihodnost na trdnih in znanih temeljih. Oblast ima rada novo barvo na starih stenah, kot bi plast sveže barve spremenila to, da gradijo na gnilih temeljih. Mi pa se zavedamo svojih dobrih temeljev. Oblast meče pesek v oči, mi pa rušimo iluzije. Oblast govori o napredku, mi pa ga živimo.«

Skoraj četrtina mladih ne vidi smisla v življenju

Zadnji je o tem, ali je nujna prilagoditev neobzirnemu liberalizmu in ali obstaja konservativizem, ki bi bil sprejemljiv za današnjo aktivno mlajšo populacijo, razpravljal publicist Ožbej Peterle, sodelavec Družinine rubrike Na prepihu, zaprepaden nad rezultati analize Mladi 2024, ki so pokazali, da 22 % mladih med 15. in 29. letom ne vidi smisla v življenju, ki se jim zdi prazno. Sam se težko poistoveti s tem, da danes skoraj četrtina mladine ne ve, zakaj in kako bi živela.

Publicist Ožbej Peterle. FOTO: Anej Fajdiga

Ni vse, kar je danes tukaj, slabo

Vprašanje je torej, kakšen sistem smo ustvarili, da toliko mladih ne vidi prihodnosti. »Govorimo o zahodnem sistemu, ki bazira na liberalizmu, ki je kot tak naredil veliko dobrega, zato se ne strinjam, da je vse, kar je danes tukaj, slabo. Ko razmišljamo o liberalizmu, moramo najprej razumeti kontekst Slovenije v tem prostoru. Slovenija ima 2 milijona ljudi in gospodarstvo, manjše od dunajskega. Slovenija bo vedno del širšega zeitgeista zahodne družbe. Zelo težko bomo nadzirali in dajali smernice, konkurirali ali bili glavni izvoznik idej, kulture in drugega,« je poudaril Peterle.

Z leve: Martin Nahtigal, Ožbej Peterle, Tanja Dominko in dr. Vasko Simoniti. FOTO: Jože Potrpin

Nezaželen in nerazumljen pojem

V Sloveniji je pojem konservativizma dostikrat nezaželen in nerazumljen. Politična elita idej, ki so nam globoko blizu, ne zna tudi predstaviti na političnem parketu ljudem razumljivo. Konservativizem pomeni ljubezen do tega, da smo podedovali nekaj dobrega, kar imamo radi in želimo predati naprej zanamcem. Mnogi pa razumejo konservativno misel kot obstanek v preteklosti in nezmožnosti delati spremembe. »Daleč od tega! Mi nismo reakcionisti, temveč smo konservativisti v smisli, da želimo tisto, kar je dobro, konzervirati. Le prek sprememb lahko ohranimo tisto, kar nam je blizu in dobro.«

FOTO: Anej Fajdiga

Konservatizem ni univerzalna misel

Peterle je opozoril, da so parole konservativizma relativno slabe. »Če pridete na Trg republike s parolami razmislimo, počakajmo, obotavljajmo se, ne skačimo v bazen brez vode, to ni agitpropovsko, je bolj zadržano, premišljeno in zato tudi včasih manj navdihujoče. Toda nasprotno: znotraj tega se skriva nekaj, kar omogoča našo skupno rast. Specifika konservativizma je še, da za razliko od liberalizma in komunizma tu govorimo o partikularnosti. Konservatizem kot tak ni univerzalna misel, ne moremo istega konservatizma aplicirati na vse narode po svetu,« je pojasnil Ožbej Peterle.

Kaj sploh želimo konzervirati oziroma ohranjati?

In kot nalogo vsake konservativne misli izpostavil, da mora zlasti definirati (in tu Slovenci po njegovem v zadnjih 30 letih še nismo storili dovolj), kaj je tisto, kar sploh želi konzervirati oziroma ohranjati: »O tem se preredko vprašamo. Veliko je stvari, ki nas delajo specifične. In preden se pogovarjamo o napredku in prihodnosti, moramo opraviti to domačo nalogo in se soočiti s tem, kaj je tisto, kar želimo ohraniti in dati naprej.«