Priljubljeni duhovnik je znan tudi po svojih praktičnih in spodbudnih nasvetih za katoličane vseh starosti. Ameriški katoliški spletni portal je pred začetkom postnega časa očeta Mikea prosil za nasvet, kako lahko verniki čim bolje in čim koristneje preživimo obdobje v pripravi na velikonočne praznike.

Jezus je natančno to, kar trdi, da je. Vse, kar pravi, je res, ne glede na to, kaj govori naša kultura.

Oče Mike študentom vedno zagotavlja: »Jezus je natančno to, kar trdi, da je. Vse, kar pravi, je res, ne glede na to, kaj govori naša kultura.« Ne smemo pa pozabiti, da je vera odnos. Ničesar drugega ne moremo storiti, je prepričan ameriški duhovnik, kot da rečemo »da« Bogu resnice. Kako lahko torej ta zagotovila pomagajo katoličanom prebroditi spokorno obdobje v cerkvenem letu?

Ena od prvih stvari, ki jo oče Mike ponuja kot odgovor na to vprašanje, je količina vere, ki jo vložimo v vsako molitev, ki nas »nekaj stane«. Vabi nas k premišljevanju svetopisemske zgodbe o Joni, ki potuje v Ninive s sporočilom: »V štiridesetih dneh bo mesto uničeno.« Kot odziv se meščani odločijo za vidno pokoro: vsi, od kralja do živali v mestu se oblečejo v raševino in sedijo na pepelu. Kaj je bilo povedano s tem zunanjim dejanjem? Dejstvo, da Bog vidi, kaj počnemo, in to je pomembno. To velja tudi za postni čas: kristjani zaupamo, da Bog vidi naše žrtve, naša odrekanja, in da to na nek skrivnosten način lahko spreminja stvari.

Kako se lahko čim bolj približamo Kristusu? FOTO: Ascension Press

Ustrezna izbira spokornega življenja

Vemo, da se moramo posvetiti molitvi, postu in dajanju miloščine. Kako lahko to počnemo z resničnim namenom, da na tej poti ne bi preveč obupali? Oče Mike pravi, da je velik zagovornik izbire ustreznega načina spokornega življenja v molitvi, postu in dajanju miloščine, ki je čim bolj v skladu z življenjem vsakega posameznika. Pretirano posploševanje se pri tem ne obnese. Postna »pokora« nam mora predstavljati določen izziv, prisiliti se moramo, da dosežemo ali celo prestopimo meje lastnega (ne)udobja.

Česa se moram v svojem življenju znebiti, da bi bil svobodnejši, da bi lahko še bolj ljubil Gospoda in mu služil?

Če se nam pokora ne zdi dovolj resna, dovolj zahtevna, potem morda ni povezana s tem, kar nujno potrebujemo. Ko razmišljamo o molitvi ali o primernem načinu pokore, se je dobro vprašati: »Na kakšen način naj bi se približal Gospodu? Česa se moram v svojem življenju znebiti, da bi bil svobodnejši, da bi lahko še bolj ljubil Gospoda in mu služil?« In ko premišljujemo o miloščini, se lahko vprašamo: »Kam sem po lastnem prepričanju poklican, da dajem ali služim?«

V pomoč nam je, če se zavedamo, kako visoki so naši vložki. Lahko se na primer poskusimo soočiti z vprašanjem: »Česa v svojem življenju nikakor ne smem imeti, če hočem postati svetnik, kakršnega me želi Bog?«

Zavedati se moramo, da je to, kar počnemo, pomembno za Boga, in izbrati vrsto pokore, ki je za nas resnično pomenljiva.

Prvo pismo Korinčanom in Hoja za Kristusom

Spokorno življenje ni preprosto. Katoličani se bomo v teh postnih tednih neizogibno soočali z velikimi izzivi, čeprav vemo, da nas na koncu postnega časa pričakuje velikonočno upanje. Po nasvetu očeta Mikea moramo v mislih ohraniti dva dejavnika: zavedanje, da je to, kar počnemo, pomembno za Boga, in da izberemo vrsto pokore, ki je za nas resnično pomenljiva.

Kot svetopisemski odlomek za premišljevanje v tem času oče Mike ponuja besede apostola Pavla iz Prvega pisma Korinčanom (11, 1): »Postanite moji posnemovalci, kakor sem jaz Kristusov«, v branje pa knjigo Tomaža Kempčana Hoja za Kristusom.